Slovan (1909) / Anton Aškerc – Basni in parabole
KAZBEK
Noč, jasna noč ... Nebo razpenja sinje
posuto z zvezdami se nad menoj
in z večne, veličastne té pustinje
žari mi mesec bledi nad glavoj ...
Kak snežni, beli plašč se moj leskeče,
kako po njem iskri se vse, trepeče
ko bi pri demantu bil demant vtkan!
Nad ves Kavkaz vzdigujem svojo glavo
ponosno kakor ti, Elbrus, v višavo —
pa kaj pomaga, če sem velikan!
Osamljen! O, ledena ta samota
in kroginkrog le mrtva ta tihota!
Sam, sam ... Globoko pod menoj
šumi življenje in se bije boj
po gričih, po zelenih tam dolinah,
po poljih in po sočnatih ravninah ...
Po lokah in livadah tam cveto
cvetlice pisane, lam dol rastó
gozdovi temni z vitkimi vršiči,
ki zibljejo po njih se pevci ptiči;
in po brlogih skriva se živad,
pred lovci drznimi beži divjad.
Globoko pod menoj valijo reke
se proti morju že neštete veke;
potoki skačejo tam preko skal
z gora živahni, bistri ko kristal.
Hej, in po njivah plodnih — kak to kras je
zori na solncu zlato žitno klasje!
Tam pod menoj prebivajo ljudje,
tam doli radost vsa in vse gorje ...
Življenje pod menoj kipi, življenje,
človeškega srca tam hrepenenje,
up in obup tam doli je doma
pa večni boj človeškega duha . . .
Kazbek visoki sam je noč in dan —
pa naj sem srečen, če sem velikan!
ELBRUS
Kaj tožiš, ti Kazbek, moj sosed, tam?
V višavah svojih, praviš, da si sam ?
Ej, ljubi brat, osamljeni Kazbek,
glej, saj vkovan tu v večni led in sneg
jaz tudi dvigam se v neba višine
nad vse kavkaške gore in planine!
Mrtvaški mir povsod, tihoto, mraz,
samoto večno čutim tudi jaz!
O, tudi v moje eterske višave
življenje ne odmeva iz nižave;
strast, vroča kri je tudi pod menoj,
globoko tam kipi življenja boj ...
Oj, nad menoj pri zvezdi zvezda sije
in bledo luč na plešo mojo lije.
In tudi mene zlati solnčni žar
poljubi prvega — pa kaj mi mar!
Sam, večno sam ... Usoda to je znana,
ki vsakega zadene velikana ...
Usoda to je vseh visokih glav,
ki ti popenjajo se iz nižav.
Čim više glavo smelo dvigaš v večnost,
tem niže tam ostaja vsa poprečnost,
tem manj enakih tebi je vrhov,
tem manj podobnih tebi je duhov . . .
Čimbolj, Kazbek, se solncu približuješ,
tembolj se temni zemlji oddaljuješ.
Čim višji si na svetu velikaš,
tem manj drugov, tovarišev imaš,
tem manj prijateljev imaš seveda.
Kar pod teboj je, te z zavistjo gleda,
pa mora le občudovati te,
te čislati in se še bati te ...
Če sva osamljena, pa sva si brata:
Aristokrata sva, aristokrata!
Anton Aškerc