Delo in dom, 21.06.06 - Barbara Hočevar: Klopi
Delo in dom, sreda, 21. junija 2006
Klopi
Nevarnost, ki preži v gozdovih
Majhni so, odrasle samice merijo komaj tri ali štiri milimetre, neslišno se potikajo naokrog, niti ne renčijo niti ne rjovejo. Samo napadejo. Ne glede na to, da praviloma nič ne boli, ko ugriznejo, so klopi med človeku nabolj nevarnimi prebivalci gozdov. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS (IVZ) je lani za lymsko boreliozo zbolelo 4123 ljudi, za klopnim meningoencefalitisom pa 297. V naravi jih sicer ne bomo pogosto opazili, a je zdaj čas, ko so najbolj dejavni.
Klopi prebivajo v senčnih gozdovih z gosto podrastjo, visoko travo, debelim slojem listja in množico preperelih štorov. Radi imajo vlago, ne prenašajo suhega zraka in neposrednih sončnih žarkov. »Nagneteni so ob živalskih in človeških stezah, ob robu gozdnih poti. Aktivni postanejo marca ali aprila, ko se temperatura dvigne na pet do sedem stopinj Celzija,« je razložila Marta Grgič Vitek, vodja Oddelka za program cepljenja Centra za nalezljive bolezni IVZ. Približno od oktobra, ko padejo temperature, mirujejo.
Najdemo jih skoraj po vsej Evropi, po nekaterih virih do nadmorske višine 1100 metrov, po drugih pa naj bi jih bilo veliko do 600 metrov, višje manj, nad 1600 metrov pa nič več. O tem, kako klop najde gostitelja – najpogosteje so to mali gozdni sesalci in ptiči – je več ugibanj, saj naj bi bil slep. Domnevajo, da zazna toploto žrtve in premikanje vegetacije v bližini.
Čeprav naj bi mokra poletja in mile zime povečale gostoto klopne populacije in bi bilo torej pričakovati, da jih letos pri nas ne bo dosti, pogosti obiskovalci narave opažajo prav nasprotno. Ali njihova ocena drži, bo znano po koncu sezone.
Kako se zaščitimo pred klopi? Strokovnjaki priporočajo, da se pred odhodom v gozd namažemo z učinkovinami za odganjanje klopov (repelenti), ki jih je mogoče kupiti v lekarnah. Več kože je pokrite, bolje je, zato so najprimernejši dolgi rokavi, dolge hlače, škornji in kapa. Oblačil iz gladkih materialov se bodo klopi težje oprijeli, če bodo svetlih barv, bomo žival hitreje opazili. Ko se vrnemo iz gozda, se pregledamo. Klop išče predele, kjer je koža nežnejša in jo lažje predre – na zadnji strani kolenskega sklepa, pod pazduho, v dimljah, za uhlji, v kožnih gubah. Če najdemo klopa, ga takoj odstranimo. S pinceto z ostrimi konicami ga primemo čim bližje koži in počasi izvlečemo, kožo pa na tem mestu razkužimo.
Lahko pusti hude posledice
Lymska borelioza, klopni meningoencefalitis in erlihioza so med boleznimi, za katere je gotovo, da jih prenašajo klopi. Najbolj pogosta je lymska borelioza, pri kateri se lahko nekaj tednov po vbodu klopa pojavi značilna rdečina, ki se širi navzven, v sredini bledi in dobi obliko obroča. Po nekaj mesecih, tudi po enemu letu, se bolezen izrazi kot prizadetost srca in živčevja, pozneje včasih še sklepov. »Smrt zaradi lymske borelioze je redka, pogosta pa je nepopolna ozdravitev. Pri napredovali bolezni lahko pride celo do invalidnosti in slabše kakovosti življenja,« je navedla sogovornica.
»S povzročiteljem lymske borelioze je okužena približno tretjina klopov, ponekod celo polovica, razširjeni so po vsej Sloveniji. Največ ljudi zboli na Gorenjskem. Res je, da se število prijavljenih primerov veča, vendar je to verjetno posledica boljšega poznavanja bolezni in doslednejšega prijavljanja,« sodi Marta Grgič Vitek.
Bolezen je ime dobila po mestu Lyme v ameriški zvezni državi Connecticut. Pri prebivalcih tega kraja so namreč raziskovalci z univerze Yale prvič opisali njene znake, in sicer v sedemdesetih letih. Prvi primer so pri nas zabeležili leta 1984. »Značilna rdečina, erythema migrans, ki se pojavlja pri lokalizirani borelijski okužbi, je bila pri nas poznana že veliko prej, posebno med dermatologi, vendar ni bil znan povzročitelj, ravno tako ne povezava z napredovalimi oblikami bolezni,« je pojasnila zdravnica.
Cepiva proti lymski boreliozi ni, zdravijo jo z antibiotiki, ki so bolj učinkoviti v zgodnejši fazi bolezni.
Eden na tisoč
Klopni meningoencefalitis je virusna bolezen osrednjega živčevja. Prvi znaki, ki jih opazimo od sedem do štirinajst dni po okužbi, so utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina in glavobol. Pozneje se pojavijo temperatura, močan glavobol, bruhanje, lahko nastopi celo nezavest in smrt. Zdravimo lahko zgolj bolezenske znake. »Z virusom klopnega meningoencefalitisa je okužen približno vsak tisoči klop, največ na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji. Število bolnikov niha od 150 do 400 na leto. Bolezen se lahko prenaša tudi z uživanjem okuženega mleka in mlečnih proizvodov, ki se pripravljajo iz nepasteriziranega mleka, mogoča je tudi laboratorijska okužba.«
Najbolj učinkovit ukrep proti bolezni je cepljenje, ki je obvezno za tiste, ki so izpostavljeni klopom pri delu (gozdni delavci, lovci). Priporočljivo je, da se cepljenje s prvima dvema odmerkoma opravi v zimskih mesecih, vmes naj bo mesec dni razmika; tretji odmerek pa naj bi sledil čez 9 do 12 mesecev. Prvi poživitveni odmerek je potreben čez tri leta, naslednji pa vsakih pet let.
Glavni prenašalec erlihioze, ki je splošno ime za več bakterijskih obolenj, ki jih zakrivijo bakterije iz rodu Ehrlichia, je klop Ixodes ricinus, ki ga najdemo tudi pri nas. Prizadene ljudi in živali. Skladišče okužbe so večinoma srnjad in divji glodalci. Znaki bolezni (povišana telesna temperatura, glavobol, utrujenost, bolečine v mišicah, lahko tudi slabost, bruhanje, driska, kašljanje, bolečine v sklepih, zmedenost, izpuščaji na koži) se ponavadi pojavijo pet do deset dni po vbodu. Zdravijo jo z antibiotiki.
Barbara Hočevar
Foto Mavric Pivk/Dokumentacija Dela