NeDelo - Grega Kališnik: Najprej so bili slacklinerji sinonimni s plezalci, zdaj to počno babice, vnučki in vsi vmes.
V kalifornijskem narodnem parku Yosemite, kjer zahtevne goré so, je v osemdesetih plezalcem sem ter tja, kadar niso viseli po stenah, dolgčas v misel prihajal. Pa so v kampih začeli hoditi po verigah, štrikih, malo za šalo, nič zares. In posledica šale?
Košarka pač ni edini šport, ki so nam ga vrinili Zedeajevci, nak, (približno) leta 2004 je zonkraj oceana v Slovenijo športni plezalec Gregor Šeliga prinesel vest o slacklinu. In teden pozneje ga je v Tivoliju že vadil zdaj 25-letni Ljubljančan Miha Škof. S šest let starejšim someščanom Jakom Bizjakom sta me spoznala s temeljnimi pojmi in premisleki popuščene vrvi, čeravno gre v prvi vrsti za trak, najlonski, po domače gurtno, specialno, ne alpinistično. Ki je napeta med dve fiksni točki, za začetek se oprimimo dreves, kajpak v Tivoliju, kjer so slacklinerji sila domači.
Zakaj popuščenost? »Ko na gurtno stopiš, popusti.« V nasprotju s hodci po jeklenicah, ki imajo za ravnotežje palico, slacklinerji ravnotežje za rep grabijo izključno s telesom. Seveda bi šlo tudi po vrvi, »a te prehitro zarotira«.
O dveh forah
Izvirni slackline se dogaja malo nad tlemi, na 2,5-, 3,5- ali petcentimetrskem traku. Miha: »Fori sta dve. Bodisi hodiš po ta kratkih gurtnah pa delaš trike...« Kakšne pa? »Vse, kar počneš na trampolinu,« dopolni Jaka. Najširše, trikovske, »gurtne so ful odbojne«.
Daljši vic pa so dolgi trakovi, longline, od 40 metrov naprej, »s povsem drugačnimi amplitudami nihanja, problem se preseli v glavo«. Ko si dolgo na (dolgi) gurtni, »pride tunnel vision«, predorni vid, »ko odklopiš vse okoli sebe, zvoke, slike«. Miha: »Poskusiš ne misliti na nič.« Oziroma misliti na nič? Vizualni predor je zelo težko doseči, ko ga, pa gre – pri longlinu je trak do dva metra in pol nad planetom – »kot bi hodil po tleh. Vse, kar pride v misel, gre takoj naprej. Dolgi slackline je zelo dober za spucat glavo.« Hodec je skoncentriran na točko daleč pred seboj, pri nas je (Mihov) dolžinski rekord sto, svetovni, imajo ga Nemci, 333 metrov. »Longline je kot meditacija,« sklenemo pogovorni odstavek.
Tisto popoldne v Tivoliju, med drevesi, med nekaj kratkimi gurtnami, ni odmeval tehno. Tam-tam je bila muzika, vonstran zibajoča, ne vem, meni se je zdelo, da slišim in vidim tudi didžeridu.
Trak in trik
Na kratkih trakovih pa mladina, vadeč trike. Salti, poskoki, če bi bilo v dvorani, bi bilo enako gimnastičarkam na gredi. Le da se slacklinerskih trikov lotevajo tudi fantje. Na trak greš bos ali v copatih s čimbolj gladkimi podplati, stopal ne obračaš navzven. Vsaj pri trikih, za pristanek na traku, se mi zdi obutev primernejša kot golonoštvo. Triki so se rodili, ker je hoja po nekajmetrskem traku sčasoma postala duhomorna. S triki pa je zadevščina preskočila v sfero izredne telesne spretnosti, kajpak v španoviji z drugovrstno koncentracijo, adrenalinom. Dolgcajt na kratkih si lahko preženeš tudi tako, da trak manj napneš.
Najprej so bili slacklinerji sinonimni s plezalci, zdaj to počno babice, vnučki in vsi vmes, v Nemčiji gre za trend šport (izgovorjeno thend špoaht), po ta kratkih se pri nas vijači vsak dan več pogumnikov. Ja, nič lažjega, bo kdo rekel, pa ga takoj spodmaknem – zadeva je zahtevna, če je trak še tako nizko, še tako napet, še tako kratek. Čeravno Jaka in Miha opogumljata, da po eni uri (nenehnega padanja?) »povprečno nadarjen že naredi nekaj korakov«.
Čakalo nas je napenjanje popuščene daljice, z izhodišča smo kričali na prepevajoče ali hazardirajoče gručice, ki smo jih komaj razločili: »Ej, vi (na drugi strani Tivolija), a se lahko umaknete?« S pomočjo napenjalca, sistema škripcev in napenjanja živih teles je bila ta dolga kmalu na svojem mestu. Prečila je eno popeskanih potk in malo zmotila ritem tekačev, takole, za slabovidne, verjemite, od strani se pripravščina ne razloči najbolje. Pa naj bo, na pamet, debela dva ali kakšen milimeter manj.
En par je nepremično sedel na tleh, sklenjenih ročnih palcev in kazalcev, morda tudi zaprtih oči, Miha je šel po morda nekaj podobnega na 80-metrski trak. Zlesti nanj, zapleten šport, tudi taki, ki imajo kratke trakove v kozjem rogu, pred dolgim nemalokrat pokleknejo – jih zavrtinči, vrže razse kot tista kobilica podanike tistega cesarja.
Miha pa, sončna očala gor, na trak je sédel, začel krepko nihati, razširjenih rok, albatrosovsko, ko mu navzgorni gugaj pomaga v stoječi položaj. V prvo ni šlo, v drugo korak za korakom skozi megatunel. Ne vem sicer, kako je odmislil naokolni vrišč, pa morda mu bliskanje mojega fotosa tudi ni bilo v pomoč. Ko seskoči, slišim: »Longline pomaga pri drugih športih,« ravnotežje, kajne, »pa tudi v lajfu, sposobnost koncentracije.« In še, razlika med 50- in 70-metrsko gurtno ni 20 metrov, ampak ogromna.
Prva lekcija se konča s spoznanjem, da so kratki trakovi za vse, za preštetje slovenskih longlinerjev pa ne potrebuješ niti prstov obeh rok povprečnega mizarja. Ne vznikajo kot po tekočem traku. Kot če se negibalec loti teka. Deset metrov bo laže zmogel kot 42.000. Se strinjam. Zapuščamo mestni park, malodane hipihipihurajevsko vzdušje, če ne ozračje.
Bistrost v megli
Kulise drugega dejanja smo si uredili nekaj dni pozneje na Ljubljanskem barju, Jaku (bajkerju) in Mihu (športnemu plezalcu) sta se pridužila še dva dolgotrakovca, 24-letni Aljaž Vindiš (nekoč športni plezalec) iz Maribora in leto starejši Gašper Renko (fizik, hahaha, no, tudi domač v športnem plezanju) iz Radeč. Bilo je še nekaj asistentov, ura zmenka peta jutranja. Petindvajsetletna želja po ranem obisku velemočvirja se mi je nenadejano uresničila službeno. Blizu Tomišlja, živalce že vse prebujene, pa megla, izmenjujoči se redkejši in gostejši pasovi, no, trakovi. Lastnik travnika je z občasnimi napenjevalci trakov seznanjen, zato so se kmalu lotili dela. Drevesa tako vsaksebi, da kaj drugega kot longline (in definicijski 2,5-centimetrski trak, petcentimetrski pač povzroča večje nihaje, je težak, hitreje te obrne), kraljevska pritlehna disciplina, ni prišlo na um. En trak čez travno pokošenko, drugi, med vlečenjem vrvi si je hlače čez kolena omočil Miha, nad sila bujnim rastjem, natančneje bi težko opisal. Verjetno so bili zvončki, trobentice, mačice, vijolice. Aljaž po traku na hitro potegne z roko, zvok je pravi, »dovolj je našponan«. Pri napenjanju nam je v pomoč avtovleka.
»Glejte, že sonce uzhaaja,« sem na glas prirejeno zapel po ljudsko in namigoval, da se nam mudi. Da ujamemo trak, hodca, meglo in rojevajoče se žarčenje. Poklopilo se je, verjemite, če ne bi bil tako trdosrčen in - bučen, bi zajokal ob lepoti sožitja, sožitja živih bitij, rastlin, živali, homo sapiensa, spretnega, uravnoteženega, zaradi megličevja razmazanega, če ne bi bil tako razumarski, bi me premaknilo v zamaknjenost. Tudi sovražnik veter se jih je usmilil. No, zjutraj na Barju, ne vem, verjetno ni najpogostejši pojav.
Nad tlemi sta kraljevala Aljaž in Miha, drugi so bili prezaspani, prepoškodovani, s premalo (kilo)metrine. In, največkrat tisto, o čemer tipkam, skušam skusiti na svoji koži. Tokrat ni tako. V Tivoliju mi je bilo zaradi gneče nerodno, na Barju je šlo za četrto dimenzijo. Nenaden zavrtljaj in padec na travno strnišče zagotovo ni najprijetejše jutranje doživetje, še manj morda hoja nad večkotmetrskimi, z vodo prepojenimi bilkami, pod slacklinerjem pa so na junaka prežali široki pasovi ojstrih kopriv.
Od kokte h koli
Aljaž je postavil osebni rekord 85 metrov in v mikrofon – pajade, saj ga nisem imel – izjavil: »Ko na longlinu zbrišeš misli, začutiš telo, lahko bi s prstom pokazal, kje imam med hojo težišče, psihično prestaviš telo v drugo stanje.« Ne morem reči spod prvih nog, nisem poskusil, slišal pa še, kako ima slackliner štiri življenja: »Da prehodiš gurtno, da se zanjo ujameš, da te gurtna zadrži ali da te reši varovalna vrv.« Če se trak strga.
Okej, nevarno je, toda smrtno? Tudi, preskočili smo na podzvrst slacklina, nadzvrst highline, hojo nad prepadi. Highline se začne, ko moraš biti varovan. Razliko med umetelnostjo longlina in ekstremnostjo highlina bi ponazorili z razliko med gandžo in koko, pa da ne bi mladine kvarili, prevedimo v razliko med kokto in kokakolo. Oboje zadane, a razlika je kar očitna.
O highlinu, katerega svetovna (pro)motorja sta multipraktični Dean Potter in Andy Lewis, oba Američana, smo le modrovali. Sogovorniki se strinjajo: »Pri highlinu se pojavi naravni strah, vprašanje je, ali si ga sposoben premagati. Če ga ne, ne moreš niti vstati!« Ne pomaga Henrik Tuma spred stotih let, ki je zapisal, da je zanj plazenje po visočinah enako kot trening v telovadnici in da je vse v glavi. To drži, toda ko si na traku, napetem nad 30-, 40- ali ševečdesetmetrskim prepadom... O lokacijah, kjer to počno, nismo razpravljali. Varovanje: plezalni pas, poosmičen štrik v njem, z osmico pritrjen tudi na matičarko, še bolje na jekleni obroček, ta je vpet(a) na trak in varovalno vrv, varovanje je lahko tudi dvojno. »Pri highlinu je pod gurtno napeljan in nanjo prilepljen še varovalni štrik,« po najnovejših izmišljijah nad praznino napenjajo dvojni trak.
Pred mesecem dni se je v soteski Predaselj pri Kamniški Bistrici med highlinanjem ubil alpinist in športni plezalec Rok Šisernik. Ena matičarka ga ni zadržala. Odslej bodo highlinerji s trakom povezani prek kovinskih obročkov, nerazklenljivih.
V slacklinerskih trikih prirejajo tekmovanja, longline in highline nista šport. Se mi zdi, takole spod traku, da sem bil priča iskanju ravnovesja, tega in onega, pobegu, no, umiku, težnji po čim popolnejšem samonadzoru. Spretnost, motoričen zapis, sila skoncentrirana polnost prazne misli, ugibam, vem pa, da če bi se spravil na trak, bi se zgodila najkrajša meditacija v zgodovini.
Hoja po robu vobče je sirenasto privlačna, pri slacklinu sta robova dva in med njima 25 do 50 milimetrov izpolnitve. Pod njima pa, bi skoraj pozabil, je lahko tudi jezerce, to je pa waterline. Padec gotovo manj boli, se pa adrenalin počasneje osuši.
Grega Kališnik