Stare legende - Ivan Kenda: Na Štajerskem nekje se nahaja visoka gora Kozjak, čije se precej strmi vrh pokrivajo sive skale.
Pod njimi pa so nahajajo gozdovi in širni pašniki, na katerih se pasejo ogromne črede ovac in koz. Če je gora dobila ime po teh kozah, ne vem. V tej gori, tako sem slišal praviti stare ljudi, je gospodovala v svojem podzemeljskem kristalnem gradu mogočna gorska vila.
Nekoč je iskal tod okoli neki pastir svoje od črede ubeglo jagnje. Šel je vedno višje in višje ter slednjič že ves poten prispel do sivih skal, ne da bi našel jagnje. Pred nekim rovom, katerega še nikoli ni bil opazil, se mu je zdela trava poteptana. Zato se je v nadi, da najde izgubljeno jagnje, splazil vanj. Rov je bil vlažen in temen, le v daljavi je zapazil nekaj se svetlikajočega. Radosten je hitel pastir k svetlobi, misleč, da je to njegovo jagnje. Kako se je pa začudil, ko je namesto ovce našel dragoceno zlato krono, posuto s samimi biseri in smaragdi. Radovedno je pobral dragocenost in ob siju biserov šel dalje po hodniku ter prispel do nekih kamnitih vratic, odkoder mu je zadonelo naproti krasno petje. Brez strahu je pritisnil na kljuko in hip nato je že stal v veliki svetli dvorani iz samih krasnih kapnikov. Ob siju neke modrikaste luči je ob stenah zagledal majhne gredice polne najlepših cvetlic. Planinke, rododendroni, svišči, rdeči nageljni in še mnoge druge lepe cvetlice so rastle tam.
V sredini dvorane pa je zagledal na prestolu iz srebra in zlata in biserov krasno gorsko vilo, ki je pela prelepo pesem. Brž, ko ga je zagledala, je skočila k njemu in vzkliknila: »Moja krona!«
Pastir ji je izročil dragocenost, katero je posadila na svoje valovite zlate lase, nato pa rekla: »Kako sem vesela, da jo zopet imam, ti si mi vrnil mojo moč. Včeraj, ko sem zopet po dolgem času posetila vašo zemljo, sem jo nekje zgubila. Pod katero zvezdo si rojen, da si našel to dragocenost?«
To iz govorivši ga prime za roko in pelje ob stenah okrog. »Poglej sem, vso te cvetlice so čarovne in če si jih nabereš za šopek, si eden najsrečnejših ljudi na svetu. Te planinke ti prinesejo zdravja, ti svišči zadovoljnost, rododendron denar, oni jeglič tam pa večno mladost.«
Pastir je utrgal od vsake cvetlice po nekaj cvetov ter si tako kmalu nabral lep šopek, za katerega se je radosten zahvaljeval gorski vili.
Vila je zopet pričela peti. Ko pa je med petjem plosknila z rokami, so skozi vrata priskakljale lepe deklice in začele plesati kolo.
Začuden jih je opazoval pastirček. Ko so končale, so tri najlepše izmed njih pristopile k njemu in ga poljubile. Pri tem pa mu je vsaka izročila svoj dar. »Dam ti lepoto,« je dejala prva; »dam ti ponižnost,« mu je rekla druga; tretja pa mu jo podarila blago srce.
»Ker si mi,vrnil mojo moč, ti izpolnim še eno željo,« se jo tedaj oglasila kraljica vil. »Kaj si želiš?«
Dolgo je premišljeval, nato pa jo dejal, da si želi lepe violine, na kateri bi lahko igral vse, kar bi hotel. Takoj je odšla na kraljičen ukaz ena izmed vil iz dvorane po njo. Preteklo je nekaj sekund in že je držal v roki krasno violino, na kateri so bile mesto strun razpeti zlati vilinski lasje.
»Zaigraj!« mu je ukazala vila.
Prijel je za lok in že so se po dvorani širili mili zvoki. Ko pa je končal, ga je prijela za roko sama kraljica in ga peljala iz dvorano na prosto, kjer je zagledal svoje izgubljeno jagnje.
Vesel je odšel proti domu. Mislil je, da sanja, toda šopek in violina sta pričala, da je vse resnica. Odslej je živel srečno in zadovoljno, ko pa je umrl sto let star, je bil še vedno mladeniško čil ...
Ivan Kenda
Slovenec 7. junij 1931