V novem Sidartinem vodniku je opisanih 55 najpomembnejših in najzanimivejših plezalnih poti v Sloveniji in zamejstvu, v Zahodnih Julijskih Alpah in na avstrijski strani Karavank. Gre za tretjo, dopolnjeno in razširjeno izdajo.
Avtor: Andrej Mašera
Založba: Sidarta
Uvod: Tine Mihelič
Risbe in akvareli: Danilo Cedilnik - Den
Urednica: Ines Božič Skok
Lektorica: Mojca Volkar Trobevšek
Tisk: Tiskarna Hren
Izid: 2011
Format: 12,5 cm × 21 cm
Strani: 200
Vezava: gibka, plastificirana
796.52(497.4)(036)
ISBN: 978-961-6027-62-5
COBISS.SI-ID: 255760128
Cena: (24,20 € je bila prednaročniška, zdaj) je 29,00 €
Kot izvemo iz uvoda pokojnega Tineta Miheliča, je bilo že v začetku prejšnjega stoletja na območju slovenskih gora - zaradi različnih zgodovinskih momentov - zgrajenih mnogo zavarovanih poti, ki so opremljene z železnimi pomagali omogočale obisk tehnično zahtevnih vrhov tudi planincem brez alpinističnega znanja. V tistem obdobju bi lahko naše gore uvrstili celo med vodilne, vsaj z vidika gradnje "železnih poti" (zanje se je že pred časom ugnezdilo ime ferate), v primerjavi z drugimi alpskimi deželami.
Izkušnja "zraka pod nogami" je z ugodnim ščemenjem v zatilju preplavila marsikaterega običajnega planinca, ki se seveda ni obremenjeval z razlogi, zakaj so bile ferate zgrajene tudi na vrhove, na katere vodijo hkrati poti namenjene množičnemu obisku. A o nekdanjih razlogih za gradnjo se lahko poučimo iz zgodovine, ugodje pa, ki ga ljudje najdejo v premagovanju težjega, kot bi jim bilo normalno dosegljivo (verjetno lahko rečemo temu tudi adrenalin), je ostalo. In v tem ni nič narobe.
Če pobrskam po lastni izkušnji, mi najprej pride na misel dogodek izpred 30 let, ko smo se štirje smrkavi dijaki po normalnem pristopu z Vršiča na Prisojnik, odločili sestopiti z gore po neki navidezno krajši poti. Nekdo je pač pogledal na star zemljevid in predlagal, da bi jo mahnili kar po tisti, ki pripelje pod Poštarski dom, saj je bilo od tam bližje do Kranjske Gore, kamor smo morali še peš na avtobus. Spust po klinih skozi Veliko Prisojnikovo okno je bila vesela in lahkomiselna telovadba, ki se je za nas še prehitro končala v lažjem svetu, a kaj, ko so nas zelene nevedneže v nadaljevanju čakale hujše preizkušnje. Spomnim se tišine, ko smo se navzdol grede basali skozi tisti ozki kamin in nato obešali na jeklenice v previsnih delih, kjer so noge slepo tipale za klini in stopi. Šele spodaj na melišču je nekdo požrl fantovsko nečimrnost in priznal, da ga je bilo strah. V resnici nas je bilo vse in spoznavali smo, da smo se popolnoma nevedni podali na težavno pot, v kateri so nam pomanjkanje pameti k sreči nadomestile le dovolj močne roke.
Splošne informacije in ocene težavnosti naših in nekaterih bližnjih obmejnih ferat, ki jih ponuja tretja, dopolnjena izdaja vodnika našega renomiranega pisca Andreja Mašere, bodo v pripravi na turo skupaj s fotografijami in skicami zelo koristne vsakemu gorniku, ki se rad podaja v takšne preizkušnje. Podcenjevati ne gre prav nobene od opisanih, kajti ne glede na višino vrha ali premagano relativno višino, nobene ne moremo uvrstiti na popis običajnih "družinskih izletov". Dober primer sta že Gradiška tura in kratka Pogačnikova plezalna pot na južni strani šmarnogorske Grmade, da niti ne omenjamo zgolj 70 m visoke Gonžarjeve peči v bližini Velenja, odprte tik pred izidom vodnika. Ta spada po težavnosti že v razred športnih "superferat", katerih gradnja je še vedno v ekspanziji zlasti pri naših severnih sosedih.
V vodniku bomo našli še nekaj napotkov o varnosti in uporabi prave opreme, odveč ne bo niti priporočilo o postopnosti, s katero naj se ljudje lotevajo najprej lažjih, šele kasneje pa tudi težjih poti, saj se praktičnih izkušenj pač ne da pobrati iz nobenega priročnika. Srečno!
Dušan Škodič