Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli).
Čira čara do MiraMara
»Kaj bomo počeli na Rožniku?« »Tin, ti bi rad vse vnaprej vedel,« se odgovoru izogne Igor. anTon pomisli: »Predstavo o tem, kako bomo zaigrali naš izlet, je že dobro imeti. Na primer: poslušali bomo ptičje petje, opazovali drevesa. Lahko tudi ugotavljamo, kakšne pasme so psi, ki vodijo sprehajalce na vrvicah.« Igor ga popravi: »Sprehajalci vodijo pse, ne obratno.« anTon zamrmra v brado: »V bistvo je to eno in isto.«
Z bele ceste zavijejo na široko sprehajalno pot, z nje na ozko. Psa do sedaj še niso videli. Tin na drugi strani žične ograje zagleda s peskom posuto pot. »Je tisto sprehajališče za pse?« »Ne, po tem vrtu se sprehajajo ljudje.« »Se potem imenuje človeški vrt?« »To pa ne, imenuje se živalski vrt: za dodatnimi ograjami so ujete živali.« anTon se ne strinja: »Kljub temu so vsi skupaj za skupno ograjo.«
Igor pouči sina: »Človeški vrtovi se imenujejo parki. Eden takih je Tivoli na drugi strani hriba ali Miramar pri Trstu.« »Oči, gremo enkrat v Miramar!« Tin z zanimanjem opazuje ljudi znotraj ograje. »Zakaj ljudje ne opazijo, da jih od zunaj opazujemo? Saj smo si čisto blizu.« Igorju se zdi: »Ker niso prišli v živalski vrt, da bi gledali navzven, ampak navznoter, kjer so živali.« »Preveč so zatopljeni v opazovanje, da bi videli, kako so tudi sami opazovani,« doda anTon.
Vračajo se po sprehajalni potki čez Cankarjev vrh. Blizu pade na tla suha veja in Igor se zdrzne. Tin se bolj ustraši očetovega krika kot ropota veje. »Ali se živali tudi ustrašijo, ko pade veja?« Namesto Igorja odgovori anTon: »Živali veliko bolje razlikujejo posamezne zvoke v gozdu in točno vedo, da je to zvok padle veje.« Prišli so do bele ceste, ki se je že začela polniti s sprehajalnimi psi. Nekaj ovinkov do dna je bila za Tina čista rutina.
Minila sta dobra dva tedna in lepega dne se odpeljejo v Miramar. Igorju je veliko do tega, da bi z njimi šla njegova prijateljica Katarina. V parku vsak najde nekaj sebi zanimivega. Igor se sprehaja s Katarino, Tin pa park raziskuje z anTonom. Igor se navdušuje nad drevesi neznanih vrst in Katarina najde mirno klopco za branje knjige z globljo vsebino. Tinu se zdijo vsa drevesa nekaj posebnega. Zagleda enega, podobnega macesnu, kako njegove dolge in močne veje rastejo iz debla tudi nad tlemi.
Splezal bo na drevo! Igor bi mu ne pustil, »lahko se mu zvrtelo v glavi in bi … « anTon se spomni: »Veliko slovenskih vrhunskih alpinistov je v mladih letih plezalo po drevesih. Nikoli ni prepozno za ponovni začetek plezanja,« in že zagrabi za veje. Tudi Tin je navdušen. Če bi ga videla Katarina, bi mu branila: »Lahko padeš z drevesa!« Proti koncu popoldneva se ponovno zberejo vsi skupaj in vsak zase ugotavlja: napolnjeni smo z mirom, polni smo novih vtisov, spoznali smo nekaj novega, celo prebrali nekaj lepega.
Že čez dva dni gresta Tin in anTon tudi v živalski vrt, Tin si želi videti risa. »Če boš dovolj potrpežljiv, in se ti ne bo nikamor mudilo, se nama mogoče prikaže.« Nekaj časa čepita tiho in skoraj nepremično, potem pa se mačko nenadejano odloči, da pride pogledat, kaj se dogaja! Seveda deda pelje vnuka še na vrh Rožnika, na pot proti Mostecu. Ob njej stojijo štiri velike bukve, po katerih je nekoč plezal.
Šele sedaj Tin opazi, da drevesa na Rožniku rastejo bližje kot v parkih. Njihova razvrstitev je nekako sama po sebi umevna, bolj naravna. »Gozd niso samo drevesa, gozd je tudi tisto, kar je med drevesi. »Je to zrak?« »Zrak je tudi med bloki in stolpnicami. Tu dihamo živega, v betonskih naseljih mrtvega.« Na koncu počasi vdihne svež zrak in dahne: »Gozd je še veliko več kot drevesa in zrak.«
Iztok Snoj