Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Porezen skozi Zakojško grapo

Možički nam na Vrh Ravni kažejo smer (preslica)Iskanje Prekmandlca: Skozi Zakojško grapo sem preizkusila že tri pristope, le skozi Camarijo in čez Durnik še nisem šla. V želji dokončno(?) splesti medsosedske graparske poti, odločitev res ni bila težka.

Na moje veliko veselje so vsi moji sostanovalci »banditi«, sama pa ne. Tako ljubkovalno imenujem (le moje) člane idrijske »pleh muske« (Rudarska godba na pihala). Banditi na prvega maja vstajajo z dnem, pred peto. Prvomajska budnica ni budnica, če prebivalstvo dobi že pri prvi jutranji kavi.
Takoj ko »odpihajo« pod mojim oknom, jo tudi sama »popiham«. Pravilneje bi bilo rečeno »odcmerim«, kajti ta starodavni cirkus me vedno gane. Ne štejem več kolikokrat, a vedno je moj cilj Porezen. Še nikoli ni bilo prav zares dežja, še nikoli kristalne jasnine in še nikoli enako preteklemu letu.

Greben od Durnika preko Robije do Porezna

Ob znanem cilju je »cilj pot!« Katera bo moja letošnja, sem vedela že lani. Skozi Zakojško grapo sem preizkusila že tri pristope, le skozi Camarijo in čez Durnik še nisem šla. V želji dokončno(?) splesti medsosedske graparske poti, odločitev res ni bila težka.
Med Kojco in Poreznom, med Cerkljansko in Baško – na Vrh Ravni (826 m) – je imeniten in pomemben prehod. Težko se je na križišču desetih cest in poti odločiti za eno, ki naj bo še prava. Ker je bil moj načrt neomajen in sem želela mimo slapov na Poreznici, izberem označeno, proti Zakojci. Skozi Gornjo vas in Srednjo se spustim k sotočju Otavnika in Poreznice, po stari poti k zakojškim mlinom in žagam. Po vodni ujmi nad Železniki in Cerknim, septembra 2007, je tukajšnja slika precej spremenjena. Od brvi čez Otavnik je ostala le ograja, vendar s prečenjem nimam težav. Sled kolovoza me vodi v levo. Vrata v Zakojško grapo so na njenem dnu (578 m) le priškrtnjena. Podaljška grebenov Durnika (1152 m) in Otavnika (1306 m), se tu skorajda stikata in tako varujeta vhod v nekdaj naseljen zaselek. Napredujem po poti ob živahnem potoku mimo slapov urezanih v pisane plastne kamnine.

Prvi slap Drugi slap

Višje poti več ni, zato iščem prehode čez podrta debla, čez balvane ter tako in drugačno plazovino. Iz leve in desne letijo k vodi vode. Letošnja pomlad je s padavinami skopa, zato ostajam suha. Uživam ob igrivih sončnih žarkih, ki lijejo skozi reže, še svetle bukove strehe in rišejo, rišejo ...

Sončni žarkih lijejo skozi še svetlo bukovo streho

Končno se grapa malček odpre. Zagrizem v desni breg potoka proti Durniku. Mimo kmetije pri Graparju, kjer me na pročelju povabi star napis »Pot u Porzn«, nadaljujem proti Camariji. Za kratko stopim na plano pod kmetijo. Utripajoča lučka na še komaj stoječem portalu podrtih in že zaraščenih poslopij sporoča, da v tem svetu nisem edini obiskovalec.
Namesto »u Porzn« že vse od Graparja hodim »iz Porzna« proti zahodu. Greben Durnika dosežem na njegovem najstrmejšem delu, kjer se priključim označeni poti iz Hudajužne. Stopim na traso maratona štirih občin in oblije me zona. Saj ne, da nisem pretekla še nobenega kilometra, a nikoli v taki strmini. Čez rob Robóv (Robija 1269 m) se mi ponujajo krasni razgledi na Cerkljansko-Idrijski svet.

Stare bukve v grebenskem drevoredu

V gozdu vidim le par pik, par streh poslopij, ki še stojijo

Pod nogami imam prehojeno grapo, kjer poleg gozda vidim le par pik, par streh poslopij, ki še stojijo, nobene njive, travnika ali senožeti več. Na nasprotni Otavnik bi lahko stopila. Zahodno se predme postavi Kojca, (tokrat) pod njo Zakojca, Baška grapa in venec Tolminskih gora.
Skozi pravi stari bukov drevored dosežem Jeseniško planino in iz gozda stopim na Prehodu, kjer se spet križajo mnoge poti. Proti vrhu je vedno, če je le kaj od razgleda, najlepše po robu. Južna pobočja strmo padajo v Zapoško grapo in proti Cerknem. Iznad trav kukajo skalni roglji, v letošnji topli pomladi okiteni že s cvetočim avrikljem (Primula auricula). Tudi ponavadi je v tem času njihova obleka rumena, a od njegove predhodnice vednozelene gladnice (Draba aizoides). Cvetna modna revija Porezna se pričenja, njene predstave bom obiskovala tja do jeseni.

Avrikelj (Primula auricula)

Na vrhu Porezna (1632 m), ki ga v svoj šopek vdevata Slovenska in Idrijsko-Cerkljanska planinska pot ter Via Alpina, je kot ponavadi obvezen daljši postanek. Je najizrazitejši vrh v predgorju Julijskih Alp, zato je razgled brezkončen: od Triglava do morja, od Kuma do Dolomitov.

Razgled s Porezna ...

Na samem vrhu stoji spomenik, žalostna priča tragedije, ki se je tu zgodila 24. marca 1945, tik pred koncem vojne. Kdo in le zakaj bi prešteval ure, preživete na tem prostorčku. Da je do njega daleč kolikor hočem se zavem, ko mi vetrovi iz doline prinesejo opoldansko zvonjenje. Po vseh spustih in dvigih, po vseh prečenjih neštetih grap, imam v malhi dobrih tisoč višincev. Po obisku planinske koče, povratek prepustim označbam Idrijsko-Cerkljanske poti, čez Otavnik na izhodišče.

... proti Javorniku ... čez Cerkno in Bevkov vrh ... proti Snežniku

Letošnji prvomajski Porezen je bil zame nekaj posebnega. Zaradi nove poti in zaradi doživetega novega sveta ob njej. Še nikoli, resnično nikoli, pa me na številnih pristopih ni spremljal zategli žvižg vlaka v daljavi. Tokrat sem prvič pokukala nižje čez njegov zahodni podaljšek v Baško grapo, ki z železno cesto živi že več kot stoletje. Tudi to je k mojim Poreznovim doživetjem dodalo novo vsebino. Slišala ga bom še, kajti čakajo me še prav vsi severni pristopi. In čakajo me še prvi maji, ko jo bom takoj za mojimi pihalci in trobilci kot ponavadi od...
 


Kako na Vrh Ravni: Južno izhodišče je vas Jesenica, kjer ob spomeniku zavijemo po označeni poti za Kojco in Porezen (dva kilometra makedama). Iz Cerkna jo dosežemo preko Zakriža, iz Reke (Idrijca) in Grahovega ob Bači pa nas cesta vodi čez Bukovo. Severni dostop (raje povratek zaradi malice pri Flandru) je iz Zakojce.

Anka Vončina  



Iz grape proti Žabiškemu Kuku
in Voglu.

 
Iščem prehode čez tako in drugačno
plazovino.


Star smerokaz pri Gráparju


Beli T ali rjavi pavlinček (Aglia tau)
čaka novo noč.


V Camaríji so vrata odprta.


Veliko bi vedela povedati.


Vednozelena gladnica, (Draba
aizoides),
prvi okras pečin.


Iznad trav kukajo skalni roglji z
avrikljem. (Foto D. Obid)


Zakojca, spodaj Baška grapa

 
Greben Otavnika


Šebrelje, Utre, Vojsko, Trnovski
gozd - naša harmonika.


Durnik, Obloke, Kotel, Kobilja glava, ...



Karta okoliša (samo za orientacijo,
nikakor ne za polemiko o pravilnosti
zapisanih imen. Na delu so bili taki in
drugačni narečni škrati); vir: Geopedia.si

Vodnik: Idrijsko-cerkljanska planinska pot (ICPP), 2008
Zemljevid: Idrijsko-cerkljanska planinska pot (ICPP), 2008, 1:55.000

 

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti