Gorniška potepanja: Pristopov na dvatisočaka med Krvavcem in Kokrskim sedlom je precej; tako po markiranih poteh, neoznačenih stezah, po lažjem in težjem brezpotju ter plezalnih smereh.
Po lovski stezi nad Kamniško Bistrico
S Kalško goro se na severovzhodu končuje (ali začenja) skupina Krvavca. Njen prvak je Kalški Grében (2224 m), ki mu z višino v Kamniško-Savinjskih
Alpah lahko konkurirajo samo vrhovi osrednje verige Grintovcev. Kalška gora je Grebenov severni podstavek. Od njega jo ločuje ostra severna (imenovana tudi Rdeča) škrbina, ki je s pomočjo železja označene poti med vrhovoma postala lažje (ne pa lahko!) prehodna. Drugi vrhovi v skupini ne presežejo višine dva tisoč, čeprav nekaterim izmed njih (Kompotela, Košutna, Zvoh, Jermanov turn) do elitnega kluba ne manjka prav dosti. Svetovni prvak posebne vrste je v tem pogledu seveda Vrh Korena, kjer že dihamo zrak nad (slovensko) »magično« mejo.
Pristopov na dvatisočaka med Krvavcem in Kokrskim sedlom je precej; tako po markiranih poteh, neoznačenih stezah, po lažjem in težjem brezpotju ter 
plezalnih smereh. Markacije do Kokrskega sedla vodijo od zahoda iz doline Kokre mimo Suhadolnika in čez Taško, z vzhodne strani pa še po bolj obljudeni poti iz Kamniške Bistrice. Od Cojzove koče je na vrh Kalške gore kratek (a zahteven!) skok, naprej proti Grebenu pa nas preseneti že v uvodnem odstavku omenjena škrbina, ki je – predvsem v sestopu – kar pošten zalogaj za manj izkušene pohodnike. Za tiste je nemara bolje, da se na goro povzpnejo skozi Roblekov 
kot in znamenito Lojtro, ki utegne z imenom 
marsikoga potegniti za nos. O kakšni lestvi namreč ni sledu, je »le« nekaj metrov izpostavljenega prehoda, ki se ga lahko – verjeli ali ne – prevozi celo s kolesom. Nad Lojtro dosežemo izravnavo planine Dolga njiva, višje pa Škrbino na južni strani gore, odkoder je do vrha le še zložen sprehod po poti skozi rušje in čez vršno široko sleme. Pozimi te širjave zvabijo marsikaterega turnega smučarja.
Lahko si privoščimo tudi grebensko potepanje s konca krvavških smučišč. Z obrežja jezerca (pravzaprav zbiralnika vode) na Zvohu zastavimo po grebenu 
Ježa na Vrh Korena, nato pa nas čaka že znana pot čez Škrbino na Kalški greben. Če imamo na vrhu še kaj volje, je zelo priporočljivo nadaljevati do Kalške gore (prehod zavarovane severne škrbine je v tej smeri lažji) in se vrniti po označeni poti čez kraško planoto Kalce. Vmes lahko poleg številnih kraških pojavov občudujemo tudi vzhodno steno Kalškega Grebena, pod nami pa opazimo Rdečo oziroma Krvavo lokev. Neprepustna ilovica, ki je »kriva« za to, da na tej višini voda sploh ostane na površju, je s svojo značilno barvo dala ime jezercu sredi sušnega sveta. Do njega se lahko spustimo po brezpotju z označene poti.
Na Kalce vodi tudi prijetna neoznačena lovska pot od ledeniškega balvana Žagana peč. Hodimo čez strmo gozdnato pobočje. Steza se prav zvito vije 
pod pečinami, preči številne grape in nas naposled odloži pri lovski koči, kjer si ob pogledu na Kompotelo in Jermanov turn lahko odpočijemo. Nekaj časa še nadaljujemo v isti smeri (jugozahod), nato pa nas steza popelje proti desni navzgor. Med Kalškim in Čmaževskim turnom dosežemo izrazit prelom (odcep slabše stezice, ki se višje izgublja, proti desni naravnost na Kalško goro), pod katerim opazimo sledi opuščene planine Ovčarija. V zahodni 
smeri se povzpnemo do prečne označene poti 
in po želji nadaljujemo desno na Kalško goro ali levo na Grében. Pot je navzdol grede težje vdeti, če se po njej nismo povzpeli. Slednje sva ob prvem obisku pred sedmimi leti, ko naju je z Biserko iz Kamniške Bistrice neslo na Kokrsko sedlo in dalje čez Goro in Greben na Škrbino, pa do Rdeče lokve in čez Kalce navzdol proti Žagani peči, skusila tudi midva. No, prav dolgo ni bilo treba iskati, saj je ob dobri vidljivosti smer sestopa dobro razvidna, ob morebitni megli, pa tam okoli brez dobrega poznavanja Kalc ni dobro hoditi, bolje rečeno tavati … V naslednjih letih sva »zelenjavo« tam okoli kar dobro spoznala, seveda pa se, kot vsem ostalim raziskovalcem, novi cilji odpirajo znova in znova …
Pot je pred časom nekdo prav nemarno popackal. Zaradi njegovih »umetnij« se je na naši spletni strani pred slabima dvema letoma razvnela živahna razprava
. 
Kdor si želi in je dovolj izurjen za brezpotje in lažje plezanje, se lahko loti zahtevnih (in kosmatih!) pristopov na Čmaževski in Kalški turn, ki ju je opisal Stane ter zahodnega pristopa na Kalški Greben. Predstavitev slednjega je pripravil Vlado. V severovzhodni in severni steni Kalške gore ter vzhodni steni Kalškega Grebena najdejo obilico dela tudi plezalci. Dvatisočaka krvavške skupine torej nudita vsem ljubiteljem gorá obilo možnosti za zanimive ture. Takole na pómlad, ko vse cveti, se je nemara najlepše podati tja gor na Kalce od Žagane peči. Seveda z vsem spoštovanjem do sveta brez (uradnih) markacij.
