Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kaj bo šlo v muzej in kaj v prihodnjost?

Delo, 27.03.2004, Sobotna priloga, str. 16-17 - Tone Škarja: Kakih deset let je, kar so Nepalci začeli graditi muzej v Pokri. “Največji gorski muzej na svetu bo”, so naznanili

Reportaža Himalaja

Kaj bo šlo v muzej
in kaj v prihodnjost


Kakih deset let je, kar so Nepalci začeli graditi muzej v Pokri. “Največji gorski muzej na svetu bo”, so naznanili. “Vse o Himalaji, vsi dosežki in še vse o drugih gorskih deželah sveta, posebno onih, ki pošiljajo svoje alpiniste v Himalajo.” Nisem verjel, da jim bo podvig uspel. Najprej je NMA (nepalska planinska organizacija) odkupila kaka dva hektarja nekakšne gmajne, torej trave in grmovja. Še mednarodna komisija za odprave je za dober začetek tam imela sestanek kar pod šotori.

Potem so nekaj let iz gradbenih jam pod nebo štrleli železobetonski stebri – kot bi shujšane roke rotile nebo, naj jim nasuje dolarje namesto dežja. Dolarjev sicer ni bilo preveč, a usuli so se jeni in rast je pognala. Junko Tabei, prva ženska na Everestu, je na izlet v Pokro in na kratek treking po hribih okrog jezera popeljala skupino japonskih mogotcev in to je bilo dovolj. Ko sem se pozno jeseni 2002 vračal z obiska vodniške šole v Manangu skozi Pokro, je bila glavna dvorana sicer še polna gradbenih delavcev, na galerijah in v sobah okrog nje pa so že stale knjižne omare in stojala z nekaj slikami. “Oho, zdaj bomo pa že mi na vrsti”, čeprav zastonjkarsko čakamo skupaj z večino tam nekje zadaj, češ, Slovenijo in njene himalajske dosežke bomo pa že predstavili, ko bodo prostori nared. Energija sveta se je pač preselila v Azijo, v Evropi so ostali špekulanti in šušmarji z lončki za pristavljanje v rokah. Najvišji nebotičniki so le simbol tega premika. Zato sem pol leta pozneje, ko je bila tista proslava 50-letnice prvega vzpona na Everest, že nesel kakih trideset velikih uokvirjenih fotografij z naših odprav in tečajev, ki so jih za vodnike NMA vodili naši inštruktorji. Konec lanskega decembra so nam sporočili, da bodo muzej odprli 5. februarja 2004 in da naj prinesemo opremo za tri lutke: dve bosta v narodni noši in ena v opremi himalajca z naših prvih odprav. Pripravili smo to, pa propagandni material za Slovenijo, precej himalajskih slik in nekaj slovenskih, zemljevid ter brošuro Slovenci v Himalaji, tabelarični pregled naših najpomembnejših himalajskih odprav in vzponov v slovenščini in angleščini. Tik pred odhodom so prestavili odprtje na 13. februar – zaradi kralja – a ga na srečo spet potegnili na prvotni datum. Na srečo zato, ker bi mi tiste tri tedne Nepala prerezalo ravno na dve kratki in za treking slabo uporabni polovici. Biti v Nepalu brez hoje po hribih bi bil zločin nad samim seboj.

Šivapuri

Konec januarja je v Katmanduju kar zimsko vreme – zjutraj okrog ničle, čez dan tja do petnajst stopinj, sicer pa večinoma jasno, brez padavin. “Spomladi vedno manjka vode”, potarna Dipendra Raj, šef našega hotela. “Vedno več ljudi v tej kotlini, vsaj poldrugi milijon, reka pa še vedno ista.” Še dobro, da je Bagmati sveta reka in ji nekako uspeva napajati vse bolj žejno ravnino. Z gore Šivapuri prinaša življenje, v Ganges pa odnaša pepel mrtvih. Turistov še ni in mestna gneča je še znosna. Kar naprej lovim gospode od NMA, da bi mi pomagali spraviti kakih 40 kilogramov opreme do muzeja v Pokri. “Vi z letalom, prtljaga s tovornjakom.” To pa ne, sklenem, in si sam organiziram prevoz. Toliko imajo skrbi z videzom in protokolom odprtja, da bi prav lahko tovor ostal v Katmanduju. Delovni utrip prvih štirih dni preseka najprej sobota, ko je vse zaprto, in ponedeljek, ko so politične stranke razglasile splošno stavko. Cilji? “Dol s kraljem,” ki se menda preveč vtika v dnevno politiko in narekuje parlamentu, koga naj imenuje za predsednika vlade. “In kako naj grem iz mesta, če morate vsi stavkati?” “Ob štirih zjutraj vas še lahko odpeljem”, se ponudi taksist, “potem ne več.” In tako se še v trdi, mrzli noči odpeljeva do Buda Nilkante v vznožje gore Šivapuri. Vsi hribi okrog Katmanduja so razglašeni za gozdni in vodni rezervat, kjer je prepovedano sekati, loviti in sploh hoditi zunaj poti, ponoči pa še po njih ne. Tudi varno ne bi bilo, saj so se zaradi tega zapovedanega miru v goščavju spet naselili medvedi, leopardi, celo kak tiger. V pol ure sva pri vhodni stražarnici, kjer naju vojak obrne: “Blagajna se odpre ob osmih.” Mraz, veter? Voznik se čuti odgovornega zame, trka po okoliških hišah, odpro mu v najmanjši koči. Ponudijo mi ležišče in odejo, voznik in domači sin, ki je prej spal tu, prečepita ob ognjišču tiste tri ure. Zbudijo me s čajem in prav neradi vzamejo 200 rupij (550 tolarjev) za prijazno uslugo. “S čim se preživljate?” “Le tu in tam kaj, sicer pa ni dela.” Katmandu obdaja debel obroč brezposelnega polproletariata.

Panoji v spomin na Aleša KunaverjaŠe ob osmih je blagajnika treba buditi, potem stražar odpre vrata. “Morda se bom zvečer uspel prebiti po vas”, napol obljubi taksist. Po dobri uri sem pri budističnem samostanu na jugovzhodnem grebenu. Nune ne žele fotografiranja. Z višino se širi obzorje, le bližnji Katmandu je potopljen v rdečkasto meglo in samo odblesk sonca s kake pločevinaste strehe se prebije skozi strupeno zmes prahu, dima in vlage. Šivapuri pa je eno samo zelenje v čistem gorskem zraku. Drugje kot po poti sploh ne bi mogel hoditi, vsa pobočja so se zarasla s prvobitno odejo nedotaknjene narave. Skozi vrzeli drevja se vse pogosteje kaže veriga himalajskih vrhov: Anapurna, Manaslu, Ganeš, Langtang, Šiša Pangma, Numbur, za njim pa višji, a bolj oddaljeni Čo Oju, Everest in Lotse. Dan kot naročen! Na severni strani tik pod vrhom izvira sveta reka Bagmati, tod še skromen studenček, ki ga lovi bazen in krasi kipec Šivinga lingama. Sveti kraj, bivališče “molčečih” menihov, sadujev ali hindujskih svetih mož. S kretnjami me prvi spravi na obvoznico, da jih ne bi motil. Na vrhu čorten, versko znamenje, tik pod njim pa opuščena stražarnica, da je maoistom ne bi bilo treba napasti. Pred kratkim zapadlega snega je le še za vzorec. Na zahodni strani, kamor sestopam, me obide čudna slabost. Zabolijo me vratne žile (še nikoli prej, a vse je enkrat prvič!), srce mi utripa neenakomerno, vse telo je naenkrat zanič. Uležem se. Bom kar umrl? Spomnim se, da od sinoči nisem nič jedel, le mandarino še v hotelu in kozarec čaja zjutraj, vzpona pa je kot na Triglav s Pokljuke in še izredno hitro sem hodil, ne da bi se tega sploh zavedal. Dve frutabeli sta mi pomagali pokonci, zares pobral se pa nisem še ves dan. Malo nad dolino mi je stranska pot pripeljala domačina, ki je bil vesel, da sem iz bivše Jugoslavije, saj gre k Unproforju v Novo Gradiško, “kjer bom kar dobro zaslužil.” Te plemenske, verske in sploh državljanske vojne so za ene poguba, za druge pa dobra služba. Štrajk še traja in prav trpeče se lotim kakih petnajst kilometrov asfalta proti Katmanduju. Se bom že privlekel. A že po prvem kilometru se ustavi nek terenec, tibetanski par me povabi: “Gremo, dokler nas ne ustavijo.” Pa nas sploh niso, ko smo po prazni cesti drveli prav do srede Katmanduja. Kot v alpinizmu: kdor si upa, uspe (čeprav ne vedno).

Pokra

Le dan kasneje sem že v Pokri, sicer šele popoldne, a z vso opremo. Možje od NMA so ali še v Katmanduju ali pa z Japonci, ki so najbolj zaslužni, da muzej je. Čeprav tik pred odkritjem, se od dela še vse praši, dobesedno. Ženske nasipajo pesek na stezice, drugi sadijo rože, tretji pleskajo ogromno betonsko maketo Manasluja, znotraj pa se muzeolog gospod Bal Prasad Raj trudi z vnetimi, a tega dela nevajenimi šerpami, zapolniti še zadnje najbolj vpadljive praznine s čim smiselnim. Trideset naših slik je že odlično postavljenih na področju NMA. Za “alpinista” hitro najdem mesto v bližini treh drugih (eden ima Titanov cepin), zemljevid Slovenije gre v kartografski del, slovenski par pa v lep kot, kot nalašč za “tapeciranje” s posnetki Slovenije, obenem pa blizu nepalskih parov gorskih ljudstev. Iz Evrope in iz sveta ni še nobenih drugih. Le za Kunaverja, ustanovitelja vodniške šole v Manangu, še ne najdem prostora. No, jutri imamo ves dan na razpolago. Ima pa gospod Raj odličnega računalničarja, ki čara (za nas laike) poljubne napise poljubnih velikosti kar sproti, povečuje skice, slike, kar hočemo. S kramo se ugnezdim v glavni pisarni, gospod Raj me je prav vesel, obeta si poživitev muzeja. Zdaj je razstavljeno marsikaj kar tako, da pač polni prostor. Pozno zvečer se z neznansko dragim taksijem (v Pokri sploh nimajo taksimetrov, saj bi z njimi zaradi kratkih voženj skoraj nič ne zaslužili) skozi policijske protimaoistične žične ovire zapeljem do jezera; le toliko, da v neki majhni kapelici prižgem svečo za moje umrle himalajce – moj redni obred, kadar me pot zanese v ta lepi kraj.

Zadnji dan gre zares. Lutkam je treba prevrtati podplate čevljev, ker so na podnožje pritrjene s palec debelim vijakom; napise je trebe popravljati, ker je precej napak; pri oddelku NMA je napis Slovenija premalo poudarjen; pri slovenskem paru odstranimo nekaj nepomembnih nepalskih slik “kar tako” in jih nadomestimo s posnetki slovenske pokrajine; ob vitrini z učnim materialom iz vodniške šole pa nam dajo lep prostor za posnetke Aleša Kunaverja in tekst z njegovim življenjepisom. Zvečer me voznik NMA namesto v hotel za častne goste zapelje kar v starega, a mu ne pustim popraviti napake: riž z lečo, steklenica piva in postelja je vse, kar potrebujem. Preveč funkcionarjev proslavlja in premalo jih dela. Če ne bi bilo v muzeju nekega gospoda Raja, bi jutri odpirali le zbirko pisane zmede.

Zjutraj kljub zastraženemu muzeju popravim še zadnje pentlje, verižice, kape, dereze, nageljne in druge pomembne malenkosti pri naših treh “Slovencih” ter razpostavim brošure o himalajcih in Sloveniji po naših petih “strateških”mestih, nakar skupaj z drugimi na častni tribuni celo večnost čakam ministrskega predsednika, ki bo muzej odprl. Njegovo zamudo nadgradijo še slavnostni govorniki – vsaj deset jih je, Japonci, NMA, lokalni politiki – ki vsi povedo vse. Potem pa vsi v muzej – zdaj je res veličasten, tudi zaradi ogromnih slik Everesta, japonskega tehnološkega dosežka – in nato večina spet na slovesnosti, midva s predsednikom vlade pa na letališče: on s sireno in spremstvom – jaz s taksijem, nato on s helikopterjem – jaz z letalom in prav zaradi njega z zamudo v Katmandu. A on v vse bolj vročo politično kuhinjo, jaz pa na treking.

Treking Lukla – Tumlingtar

S Puri Gjalzenom, ki je bil z menoj že okrog Anapurn, prvi dan obtičiva v Katmanduju, saj nam po šestih urah čakanja povedo, da pristajalne steze v Lukli niso uspeli očistiti novega snega. Najprej sem nameraval v Kumbu, a hoditi le po snegu me ni veselilo, zato sem se odločil za treking Lukla – Tumlingtar, sicer malo hojen, a hotel sem videti reko Arun že zaradi zgodovinskega spomina na odpravi Makalu 1972 in 1975: deset dni, morda dan ali dva manj. “Če vam bodo maoisti, ki jih boste morda srečali, rekli za podporo, naj vam ne bo žal kakih tisoč rupij,” me je na pot pospremil Dipak Lama, naš stalni agent za odprave. Naslednji dan je bila Lukla v redu, zato pa Katmanduja nikakor ni hotela zapustiti megla. “Vzletimo lahko,” je rekel pilot, “a potem bi moral dolgo krožiti, da bi lahko pristal nazaj.” Opoldne sva le pristala v Lukli (2800 m), od streh je teklo in ledene sveče so letele na pot. Okrog in okrog vojska, bodeča žica, vreče peska. Po hišah so nalepljene tiralice in poizvednice s slikami živih in mrtvih maoistov – slabo za sorodnike prepoznanih, a tako je le prvih dvajset minut, potem je političnih in vojnih znamenj konec. Po strmem pobočju vzdolž soteske Dud Kosija – mlečne reke - se pot spušča vse na 2200 m do vasice Surki. Potem je bilo treba ves ta spust nadoknaditi do Puijana (2800 m), kjer naj bi prenočila. Purija, ki tudi ni poznal poti, sem prepričal, da greva naprej, saj na zemljevidu ni bilo videti daleč. Čim sva zavila na severno pobočje, se je začel sneg. Prelaz Kari La (3080 m) sva dosegla v mraku, nato pa se drsala po blatnih žlebovih južnih pobočij in se v soju baterije pretipala do vasice Karte (2570 m), zaselka treh hiš. Ljudje ponoči neradi odpirajo, a vendar. Mama s štirimi otroki, za večerjo najpreprostejši dal-bat (riž, kuhana leča in krompirjev kari), hiša pa majhen “enoprostorec” - en sam prostor za vsa človeška opravila in bivanje. Ponoči je vsaj trikrat mimo mene – morali so me prestopati – vsa družina v koloni odkorakala ven in se prav tako vrnila. Najbrž zaradi varnosti otrok so šli vedno vsi hkrati ven na potrebo – v naravo, saj stranišča ni bilo. Tako je bilo večino dni: “enoprostorec”, najskromnejši in brezokusen dal-bat (še čilija niso imeli, niti čanga), za zajtrk campa (pražena moka, a res dobra) v čaju ali vroči vodi. Je pa to idealna dolgoprogaška hrana, tretji dan postaneš hodilni stroj, ki ga ustavi le noč. Vasice tod so pravzaprav le majhne krčevine z nekaj terasami med strmim in zato neuporabnim dnom soteske spodaj in višinskim pragozdom zgoraj. Ljudje so na višinah Šerpe, revni in gostoljubni, spodaj pa Raji, zaradi toplejše lege teras kmečko bogatejši, a večinoma neprijazni, brez popotniške solidarnosti. Včasih so bili Raji glavni kader za policijo, zdaj pa jim oblast manj zaupa in ima raje Gurunge za to delo.

Eno vas naprej – v Pangumu – naju prestrežejo z otrokom, ki so mu uši obžrle vso kožo na lasišču. Ena sama gnojna krasta! Po daljšem študiju “indikacij in kontraindikacij” se odločim za neomicin, še najboljšo kremo, kar sva jih imela. Namažem in jim dam celo tubo – vsaj dvakrat na dan, dokler ne bo dobro (ali pa tuba prazna). Do prelaza Pangma La (3170 m) lepa in zasnežena gozdna pot, nato sončno pobočje in lep razgled na šesttisočak Mera. Ko malicava v novozgrajeni koči, mi krokar iz odprtega nahrbtnika ukrade čokolado, jo odvije in jo do polovice pozoblje, ko ga prežene mimoidoči nosač (na teh poteh so vsi nosači, tudi jaz). Veliko zaupanja v življenje moraš imeti, da obesiš hišo na te strme bregove prepadnih sotesk. Vas Šubuče je kot niz lastovičjih gnezd nad res grozljivo globoko vrezano Hinku Kolo. A čez zglajeno stometrsko deber se na 1800 metrih pne lep viseč most (vse te tone železja so prinesli nosači), na drugi strani pa se pot enako strmo zagrize navzgor. V Najing Dingmi (2700 m) se ustaviva pri drugi od dveh naseljenih hiš (pri prvi je gospodarica prepozno pritekla s polja). Spet ženska s štirimi otroki. A z nočjo pride mož – tisti nosač, ki je prepodil krokarja. Ves žari od veselja, ko raztovarja akumulator, majhno luč in sončno celico. Pri priči moramo zvezati žice, za nocoj bo dovolj akumulator, jutri bo pa že sonce pomagalo. Veseli se kot otrok in zapovrstjo dviga otroke k luči. “Mi Nepalci nič ne mislimo, mi otroke kar delamo,” se smeje, ko nam nataka že tretji kozarec čanga. In celo jajce dobiva k večerji in še nekaj trščic trdega mesa. “Od kod pa meso, če ne smete ubijati?” “Kupimo ga od Rajev, oni nimajo prepovedi.” Le namesto riža jemo kuhan koruzni drobljenec (“šrot” smo včasih rekli tej kurji piči). Tisto noč sem imel politične sanje – prvič v življenju, Puri Gjalzen pa se je za dve uri izgubil nekam v soseščino. “V neko čajnico,” je rekel gospodar in se režal. Kakšno čajnico, tod je le kaka planšarija z osamljeno pastirico.

Mao

Vzpon na Surki La (3085 m) je bil kratek in strm, spust pa lep, položen in odprt v široko obdelano pokrajino. Nekaj sto metrov pod glavno potjo majhen budističen samostan Boskom, kot v kaki Dalmaciji obdan s pravokotnikom visokih cipres, majhen biser višje kulture, lepota zaradi lepote. V Bungu (1700 m), veliki rajevski vasi, dobiva pravo mleko in pravo kavo. Nasproti trgovine krajevni urad z rdečo zastavo na visokem bambusnem jamboru in velikimi rdečimi parolami. Enako visoko na nasprotnem bregu Gudel, na pogled še večja in lepša vas, vmes pa spust v dno soteske (1320 m) Honku Kole, enako lepe, a manj divje reke od njene sestre Hinku. Zima je kar pravi čas za tale zelo športen treking, pozneje bodo doline prevroče. V Gudelu dve šoli, dve odbojkarski igrišči, obe polni otrok – odgovor na vprašanje, kako da so nas v odbojki Nepalci vedno premagali, tudi ko so bile naše odprave še velike in zelo športne. Pri čortenu nad vasjo menjavam film, ko mi prav mimo aparata stopi noga v marogastih hlačah in ob njej železna cev puške. Mao! Pa ne eden, cela četa. Samo mimo gredo. Vprašam kot popotnik popotnika: “Koliko je še do Sanama?” “Dve uri.” “Je pot dobra?” “OK. In tukaj dol?” “Tudi.” Štiri strojnice – na ramah. Deset avtomatov – čez prsi. Puške - po lovsko. Le tri (lepe) punce so samo nosačice municije. Skopi obeti za žensko enakopravnost tudi pod njihovim režimom, če bodo kdaj zmagali, pomislim, čeprav sem kar na preži. Kdo ve?! Vseh kakih trideset, lepe uniforme z rdečimi trapezi na konicah ovratnikov, prav čedni mladi ljudje. “Kdo pa so ti mladi fantje, ki korakajo skoz vas....,” mi pride neka partizanska na misel. Najbrž gredo na kak propagandni miting, zato tiste rdeče parole tam v Bungu in tod v Gudelu. “Vas lahko fotografiram?” “Prosim? Ne, to pa ne!” “Prav, srečno!” “Srečno!” Pozneje vprašam Purija, kdo so, če jih sodi po obrazih. “Indoarijci”, odgovori po šolsko, “Četriji. Morda sta bila dva Šerpa ali Tamanga. Ta indijska plemena se od nekdaj gredo politiko in vojne.” Res, v bistvu so oni “unificirali” nekdanja lokalna vladarstva v en Nepal – s kukriji in ognjem. Tudi kraljevska rodbina so Četriji. Dolgo etapo nama noč konča v šerpovskem zaselku Tijue, 2670 m, treh kočah sredi divjine. Z družino in tremi nosači prenočimo v skromnem in prijaznem “enoprostorcu”: Večerja: čapati.

Organizator razstaveVčerajšnji najgloblji dolini sledi najvišji prelaz – Salpa, 3350 m. Neverjetno mrzla dolina naju le počasi dviga, polmetrski sneg, prava alpska zima. Na vrhu, kot bi z nožem odrezal, sončen spust po ostrem suhem grebenu, nato pragozd in končno pravi kmečki Nepal samih teras. Zvečer naju prestreže umazana rajevska vas Talupedi, 1400 m. Zdaj gre le še navzdol, čez vode pa po nihajočih bambusovih mostovih, ostanku preteklosti. A predzadnji dan Irku Kola iz svoje soteske izrine stezo visoko v breg Nepal Dande. Kako odveč sta dve uri vzpona, če ne računaš nanj! In nato dolg sestop k široko razlivajočemu se Arunu, veliki reki, ki pobira vodo s severne strani Everesta, Lotseja in celotnega Makaluja. Že v mraku zaplavam po temnih tolmunih njegovega pritoka Irkuve Kole: mrzlo in tesnobno, a iz principa, ker sem si obljubil. Nočiva v Kartiki Gatu (400 m) pri velikem mostu čez Arun. Tu imam svojo sobo, čeprav zbito le iz desk. Zjutraj začneva navsezgodaj, da naju ne bi zdelala vročina. Štiri ure lagodne hoje po rečnem produ, ker je reka nizka, in kratek vzpon do Tumlingtarja, trgovskega in prometnega vozlišča cele pokrajine. Do sem pripelje letalo, v kratkem bo tudi cesta, od tod se vse pripeljano razleze na nosaških hrbtih. Tudi to letališče je utrjeno in zastraženo, vse od Lukle do sem pa niti ene uniformirane osebe, razen maoistov, seveda. Država je sama spraznila policijske postojanke, saj nobena ne bi vzdržala količkaj resnega napada. Nakupiva suntale, nepalske mandarine, ki so skoraj zastonj, in komaj še ujameva letalo, a ga. Šest dni in pet noči od Katmanduja do Katmanduja. Prehitro.

Četrt stoletja

Kar dober vtis, ki ga je name naredila tista maoistična četa, se je razblinil, ko so njihovi atentatorji sredi belega dne 16. februarja na glavni poslovni ulici Bag Bazar ubili Ganeša Čiluvala, 35-letnega predsednika združenja maoističnih žrtev. Že pred leti je z družino pribežal iz doline Marsiandi in v Katmanduju s svojo organizacijo opozarjal na pregone in poboje civilistov. “Pritekla sta dva mlada fanta, izstrelila pet krogel in tekla naprej,” piše v časopisu. In še: “Policija raziskuje.”

Zadnji večer povabim Dipaka Lamo v hotel Yak and Yeti. Natanko četrt stoletja je, kar smo začeli delati skupaj – z odpravo Everest 79. Z večerje pošljeva Tomažu Jamniku, takrat našemu šefu transporta, SMS s pozdravi in sporočilom, da je v duhu zraven. Naj se dobro imava še zanj, odgovori. Stari sentimentalneži pač. A nekako se zdi, da se najlepši časi himalajskega turizma iztekajo, tako za nas kot za Nepalce. Maoisti, globalizacija, vse večji pohlep po moči in bogastvu ob vse večji revščini tudi tu. Na eni strani totalna revolucija, na drugi kot po vsem svetu enako računalniško brezbrižni obrazi okravatenih poslovnežev, vsem vse bolj odvečna monarhija (čeprav brez potrebe). Kaj bo šlo v muzej in kaj v prihodnost? “Na zdravje, Dipak, 25 let ni malo. Bila so neponovljiva.”

Tone Škarja


V sobotni prilogi je bila le fotografija nosača na mostu iz bambusa, zato smo poobjavo dopolnili s fotografijami iz muzeja; vse Tone Škarja

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti