Gore vrnejo, kar jim daš

Povezanost z gorami vsekakor štejem za nekaj zelo dragocenega, odkar pomnim me to bogati, osrečuje, navdaja z radovednostjo, s spoštovanjem in hvaležnostjo. S hvaležnostjo za imenitna doživetja, neizmerno lepoto, pa tudi za mnoga spoznanja.

Ne samo da mi je bil odnos do gora položen v zibelko - gore so bile dobesedno moja zibelka. Izhajam iz družine, ki je bila že več generacij pred menoj povezana z gorami, od davnih prednikov, ki so bili doma z Moravskega krasa, do pradedka, ki je kot cesarsko-kraljevi geometer meril gore in risal zemljevide, seveda do mojih staršev, ki sta bila oba alpinista. Ko sem bila še dojenček, me je mama v pleteni košari prinesla pod severno steno Triglava in menda doma nisem nikoli tako spokojno spala kakor ob izviru Triglavske Bistrice.

Vsak človek ima svoje razloge, zakaj hodi v gore. Eni zaradi športnih dosežkov, drugi zaradi telesne kondicije, tretji uživajo v razgledih, četrti se radi družijo, najdejo se taki, ki ljubijo adrenalinske izzive, in taki, ki jim je najljubše pohajkovanje po travnatih gorskih hrbtih ... Razlogov, zakaj hodimo v hribe, je nešteto. Seveda so me že velikokrat vprašali, zakaj hodim v hribe. Zame je odgovor zelo preprost: zato, ker mi je tam lepo. Rada se klatim po gorskih dolinah, po pobočjih in grebenih - če pridem na kakšen vrh, me to zelo razveseli, če ne, pa tudi prav. Pomembno je, da sem tam. Ne gre samo za gore... Priznam, da sem jim včasih nezvesta, kajti zelo uživam tudi v gozdu (kjerkoli že), ob rekah, na morju ... Samo, da gre za predele kar se da neokrnjene narave. Res pa je, da prav gorski svet nekako združuje domala vse, kar je v naravi najlepšega ...

Marjeta Keršič - Svetel

Pomlad je v gorah prav posebno obdobje