Z avtoceste dobro vidna velika cerkev z dvema zvonikoma, z izrazito rumeno fasado že s svojo podobo vabi, da se povzpnemo na vrh hriba, na katerem stoji. S svojo 733 metrov visoko nadmorsko višino je idealen kucelj za spomladanski del planinske sezone. Potrebno je nabrati nekaj kondicije za višje poletne podvige. Gora Oljka, ki je kot nalašč primeren cilj, je ime dobila po sliki Fortunata Berganta z glavnega oltarja v cerkvi, kjer je upodobljen Jezus na Oljski gori. Goro so imenovali tudi Drobič, po zadnjem zaselku na gori, do leta 1757 pa se je uporabljalo tudi ime Križna gora, po križu, ki je stal na vrhu.
Z avtoceste Ljubljana–Celje se usmerimo na izvoz Polzela in temu kraju tudi sledimo. Že v Polzeli se pojavijo table za Goro Oljko. Najprej jim sledimo levo, ko pa pripeljemo do vasi Podvin, zavijemo desno, se peljemo še nekaj sto metrov in na primernem mestu parkiramo. Sledimo markirani asfaltni cesti, gremo mimo gostilne Jug. Cesta kmalu postane makadamska in je idealna tudi za kolesarski vzpon. Kmalu na levi strani zagledamo markirano gozdno stezo, Martinovo pot. Pot preči gozdno pobočje in se dokaj strmo začne vzpenjati. Občasno precej naravnost. Višje nas steza pripelje do makadamske ceste, ki smo jo prej zapustili. Prečimo ceste in se spet poženemo v breg, ki nas pripelje na travnik, tik pod vrhom. Tam tudi prvič v celoti zagledamo dva cerkvena zvonika, ki smo ju opazovali že z avtoceste. Še vzpon čez travnik in že smo pri Planinskem domu na Gori Oljki. Dom je odprt vsak dan, z izjemo ponedeljka. Prijazna oskrbnica mi je tisti dan tudi zaupala ključ cerkve, da sem si jo ogledala.
Današnja cerkev je bila zgrajena sredi 18. stoletja. Leta 1754 je šoštanjska gosposka vitezom malteškega reda v Polzeli prodala del zemljišča. Gradnjo cerkve je vodil Janez Nepomuk Mayer. Svetišče je baročno, stavba pa je ohranjena tako, kot je bila prvotno narejena. Gradili so na živi skali in umetno izravnanem svetu, zato je pod cerkvijo še spodnje svetišče, ki ga krasijo trije klasicistični oltarji iz srede 19. stoletja. V srednjem oltarju sta kipa Marije Magdalene in Janeza ob mrtvem Jezusu, v stranskih pa Lurška Mati Božja in Jezusovo srce. Tisto najlepše v gornjem svetišču pa je seveda baročni, glavni oltar z rokoko tabernakljem z mizo, okoli katere sedijo Jezus in učenci pri zadnji večerji. Cerkev je bila v svoji zgodovini dvakrat požgana; obakrat, leta 1837 in 1932, zaradi strele.
Ker je gora poraščena z gozdom, ki iz leta v leto pridobiva na višini, je tudi razgled rahlo slabši, a še vedno vrh štejemo za razglednik. Na vzhodu vidimo Konjiško goro in Boč, Resevno; pogled na jug je pogled na severni del Posavskega hribovja; na zahodu vidimo Menino planino, Rogatec, Smrekovec, Raduho; od zahoda proti severu si sledijo Peca, Uršlja gora, Pohorje, Paški Kozjak. Lep je pogled na Savinjsko dolino od Letuša do Celja ter na kraje Šmartno ob Paki, Braslovče, Gomilsko, Polzelo, Šempeter v Savinjski dolini, Prebold, Žalec in Celje, na del gornje Savinjske doline z Mozirjem in na del Šaleške doline z Velenjem.
Kljub nizki nadmorski višini nam bo izlet na Goro Oljko ostal v lepem spominu. Morda zaradi njenega posebnega imena.
Nadmorska višina: 773 m
Višinska razlika: 250 m
Trajanje: 45 minut
Zahtevnost: 1 zvezdica
Jelena Justin