Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zahodne Julijske Alpe: Gore presežnikov

So kraji na svetu, morda čisto blizu nas, o katerih smo že veliko slišali in brali, pa se nismo nikoli potrudili, da bi jih obiskali. Ko pa jih naposled obiščemo, spoznamo, da so to kraji kamor se bomo vedno radi vračali.

Nekaj takega bi lahko rekli tudi za osrednji del Zahodnih Julijskih Alp, ki v celoti leži na italijanskih tleh. Sestavljajo ga gorske skupine Strme peči (Monte Cimone 2379 m), Montaža (Jôf di Montasio 2753 m) in Viša (Jôf Fuart 2666 m). Njihova značilnost so skladni, dolomitsko oblikovani vrhovi in stolpi, ozke škrbine, ki na sever prepadajo z divjimi grapami in številne police, ki prepredajo stene. A Zahodni Julijci niso le gore, so tudi prijazne doline s svojimi vasmi, in so tudi zapuščene hiše in planine, ki nemo pričajo o minulih časih.

 
Stoletja so prebivalci alpskih dolin Zajzere, Dunje in Reklanice obdelovali svoje revno zemljo, ki jim je poleg živine in drobnice omogočala obstoj. Mnogi so odšli v svet s trebuhom za kruhom, tisti ki so ostali doma pa so se, mnogokrat zaradi golega preživetja, ukvarjali z divjim lovom. V zasledovanju gamsov so se divji lovci vzpenjali vedno višje in odkrivali skrite gamsje poti in prehode. V drugi polovici 19. stoletja so semkaj prišli prvi raziskovalci in pustolovci. Vabili so neosvojeni vrhovi in stene. Med divjimi lovci so si poiskali gorske vodnike.
Med njimi je bil tudi mož, ki je kasneje v svojih knjigah postavil tem goram in ljudem trajen in hvaležen spomenik. Julius Kugy je ob sebi zbral najdrznejše, domačina Osvalda Pesamosco iz Reklanice in Antona Ojcingerja iz Ovčje vasi ter Trentarja Jožeta in Antona Komaca. Drug za drugim so se vrstili uspešni vzponi in prvi pristopi: Montaž s severa, Viš čez severovzhodno deber in prvi vzpon na elegantni stolp Visoke Bele Špice, ki je zaradi neuspelih poizkusov Carla Wurmba, prvopristopnika na Jalovec, veljal za nedostopnega. Mnogi razi, škrbine in police so se prvič odpirali človeškim očem in pri poimenovanju se je Kugy prepustil domišljiji: Zmajev greben, Walhalske in Božje police. Mojzesova škrbina je dobila ime, ker ga je skalnat stolp nad njo spominjal na Michelangelov kip Mojzesa. Božje police, ki obkrožajo Viševo skupino, so najdaljši sistem polic v Julijcih. Ko jih je znani tržaški alpinist Emilio Comici preplezal, ga je stari Kugy pozdravil z besedami: »Prehodili ste Večno pot«. Tako se je »poti«, ki ne pripelje nikamor in se sklene sama v sebi prijelo tudi ime Via Eterna.
 
 
Danes te gore niso več tako nedostopne kot so bile pred stoletjem. Po njih so speljane številne poti, od manj zahtevnih do plezalnih. Plezalne poti so spretno speljane po naravnih prehodih in policah. Plezalne poti kot so Ceria–Merlone, Anita Goitan in Leva nas povedejo po sončnih policah preko sten Poliških Špikov in Viša. Plezalna pot preko Malih Belih špic nad dolino Belega potoka je speljana skozi dolgi predor iz 1. svetovne vojne. Tesnobno vzdušje severnih sten doživimo pri vzponu po poti Amalia na Montaž in poti Norina na Strmo peč. Na vse pomembnejše vrhove so speljane poti, na večino ostalih, čeprav od daleč ni videti tako, pa se je možno povzpeti z lažjim plezanjem.
 
 
Mogočnost teh gora lahko v polnosti doživimo tudi brez napornega hribolazenja. Ob obisku čarobno lepe doline Dunje, nas ob mehkem vonju borovcev, ki nam nehote prikliče podobo morja, prevzame pogled na veličastno zahodno skalnato obličje Montaža. Njegov vrh, ki ga od doline loči najvišji zid Julijskih Alp, se zdi v nedosegljivih višavah. To divje okolje je že leta 1882 privabilo grofa Giacoma di Brazzo, da se je s svojimi vodniki kot prvi povzpel nanj iz Dunje. Čeprav danes v alpinističnem smislu nezahteven, velja vzpon po »Via Dogna« zaradi svojega edinstvenega okolja za enega najlepših doživetij v gorstvu. Ob svojem vznožju skriva zahodna stena vhod v največjo in najbolj divjo sotesko Julijskih Alp – skrivnostno Clapadorie, ki jo z druge strani tesno oklepajo stene kot nož ostrega in nazobčanega Grebena mečev. Soteska je tako globoko pogreznjena med stene, da ji ni mogoče od nikoder videti dna. To mračno tesen, v katero nikoli ne posije sonce, so preplezalali šele potem, ko so bile osvojene vse bližnje stene in vrhovi. Ta podvig je leta 1929 uspel naši znani alpinistki Miri Marko Debelak in njenemu možu, akademskemu slikarju Edu Deržaju.
 
 
O Zahodnih Julijcih radi rečejo, da so gore presežnikov. O tem se bo prepričal vsak, ki se bo kdaj podal med njihove vrhove. S svojo vzvišeno lepoto, odmaknenostjo in barvitostjo vsako leto znova in znova razveseljujejo ljubitelje narave. Da bi bilo tako še dolgo! Kajti, kot je zapisal Celso Macor: »Gora je dar, vabilo k občudovanju. ...in ostati mora radost in bogastvo tudi za človeka prihodnosti«.

Matija Turk


Članek napisan ob mednarodnemu letu gora 2002. Objavljen v reviji Gea št. 8, avgusta istega leta.

 


 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti