Gorniška potepanja: V zahtevni steni Rzenika so se zgodila (in se bodo nemara še) pomembna dejanja slovenskega alpinizma, Konj pa premore zavarovano pot že od leta 1894!
Med Veliko planino in osrednjim grebenom Grintovcev
Kakor hitro je prišla, se je tudi poslovila. Zima namreč. Ne samo v visokih gorah, temveč tudi v sredogorju je prejšnji konec tedna zelo resno zastavila. Po
dnevu ali dveh ji je zmanjkalo sape. Belina se je vendarle še morala umakniti čudovitim barvam, ki jih mnogoteri ljubitelji narave vsako leto željno pričakujemo. Silovita vremenska sprememba je doletela tudi rovtarsko družino, ki se je še pred nekaj dnevi v kratkih hlačah potepala po vrhovih največjega jadranskega otoka in namakala v toplem morju, nato pa morala skorajda čez noč zamenjati garderobo in pri tem preskočiti njen jesenski del. Na sedemsto metrih nad morjem so se otroci veselo kepali, pogovarjali pa smo se tudi že o prvem sankanju nove sezone …
V Gorniških potepanjih danes za spremembo ne bom odkrival tople vode, saj je mraz očitno presenetil tudi mene, haha. Povabil vas bom na znana pota nad
vsem dobro znano Kamniško Bistrico, natančneje v skupino Velike planine, še bolj točno na njena najvišja vrhova: Konj (1803 m) in Rzenik (1833 m). Čeprav se z nadmorsko višino ne moreta kosati s precej višjimi veljaki osrednje verige Grintovcev, imata v zgodovini Kamniško-Savinjskih Alp zelo pomembno mesto. V zahtevni steni Rzenika so se zgodila (in se bodo nemara še) pomembna dejanja slovenskega alpinizma, Konj pa premore zavarovano pot že od leta 1894! Bila je ena prvih pri nas. Dvajset let pred začetkom prve svetovne vojne sta jo nadelala dva vélika moža enakih imen. Prvi je bil Miha Uršič, gorski vodnik iz Stahovice, drugi pa Miha Kos, nadučitelj na Homcu. Pod vodstvom prvega sta preplezala tudi marsikatero steno.
Kje na pot? Možnosti, ki so v dosti vodnikih dobro opisane, je obilo. Če želimo po zavarovani poti plezati – resnici na ljubo je slednjega bolj malo – navzgor, se 
moramo na pot odpraviti skozi dolino Kamniške Bele na sedlo Presedljaj, kjer se združimo s potjo, ki semkaj pripelje od Kocbekovega doma na Korošici. S sedla se na Konja vzpenjamo po in ob grebenu do vpisne knjige na najvišji točki. Komur zavarovana pot ne diši, a bi rad ostal na označenih poteh, lahko turo začne pri spodnji postaji gondolske žičnice. Pot na planino Dol vodi skozi Dolski graben, nad njo pa smo skozi gozd in mimo skalnatega razgledišča kmalu pri Mlakarjevi bajti sredi nekdanjih pašnikov pod Rzenikom. (Nekdanja staja je imenovana po Janku Mlakarju. Gorskega popotnika, duhovnika in zelo duhovitega pisca sem si jaz najbolj zapomnil po tem, da se je v svojih zanimivih hribovskih zgodbah velikokrat pritoževal nad glasnim smrčanjem v planinskih 
kočah, in po tem, da z Aljažem nista bila – milo rečeno – vedno o vsem enakih misli, pa čeprav sta bila stanovska kolega …) Nad bajto se skozi poseko med rušjem zložno povzpnemo na Konja. Bližnji Rzenik je prav blizu, vendar označene poti do vrha ni. Vzpon nanj tehnično ni zahteven, je pa zelo »kosmat«. Najbolje storimo, če sledimo prej opisani poti, nato pa na primernem mestu (to primerno mesto je majhna grapa med Rzenikom in Konjem, slabih sto višinskih metrov pod vrhom slednjega) krenemo v levo s poti. Zelo priporočljivo je ujeti poseko med rušjem in se po njej prebiti na severovzhodni greben in po njem do vrha.
Na planino Dol pripelje iz Kamniške Bistrice tudi zelo prijetna neoznačena pot, imenovana Martinj steza, ki se v hrib požene malo naprej od velikoplaninske 
vzpenjače, s Kopišč. Pot nas vodi mimo zapuščenih rudniških rovov, pod steno Martinj turna in čez strmo pobočje, kjer pomaga celo nekaj železja in lestev, do gozdne ceste in lovske koče, mimo katere smo kmalu na planini. Nadaljevanje na Konja in Rzenik je enako kot prej. Martinj stezi lahko dodamo tudi vzpon na bližnjo Kopo (1188 m), kar ture bistveno ne podaljša, pogled na Kamniško Belo globoko pod nami in gore nad njo pa zagotovo odtehta »korak« vstran. Še nasvet za vse, ki bi želeli po Martinj stezi sestopiti, a je ne poznajo. Zgoraj je začetek zelo težko najti, zato vsem priporočam, da se najprej povzpnejo po njej. Enako velja tudi za druge neoznačene pristope na Veliko planino (Gabrska peč in Rigelj, Kuklarji …).
Spomnim se, da sva se nekega popoldneva – bilo je zgodnje poletje, ko je dan zelo dolg – domislila, da po Martinj stezi še nisva hodila. In sva šla malo na oglede … Po »Martinu« sva se povzpela »samo« do planine Dol, na njej obrnila in v mraku na bližnji Kopi modrovala, da prehoda zagotovo ne bi zadela, če ga ne bi spoznala maloprej ...