Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Velikonočni Grossvenediger

AO Celje - Maja Tamše: Sobotni »Rally de Brane« skozi dolino Zilje ter Drave nas je v slabih štirih urah pripeljal do prekrasne gorske doline, s tipičnimi avstrijskimi hišami z velikimi ganki.

Neokrnjena narava, govedo, drobnica ter tudi osliček nam je krasil pogled na bele vrhove avstrijske Tirolske.
Poleg Velikega zvonarja (Grossglocknerja) je sonce obsijalo tudi manj znan, a prav tako lep sosednji vrh Grossvenediger, ki je bil tokrat cilj naše odprave. Njegovo ime Veliki Venet izdaja, da je na tem ozemlju živelo pleme Venetov. Kot pravi venetska teorija smo Slovenci njihovi neposredni potomci. Slednje bi lahko kar držalo, saj smo si jutranjo kavico privoščili prav ob vznožju Grossvenedigerja, stregel pa nam je slavček z avstrijskim naglasom: Damjan Murko.

V nacionalnem parku pogorja Visoke Ture je prepovedana vožnja z osebnim avtomobilom. Dober posel za tamkajšnje taksije, ki te pošteno oberejo zato, da ti skrajšajo pol ure sprehoda po makadamski cesti. Točno opoldne smo zagrizli v pot, s težkimi nahrbtniki ter smučmi na ramenih, saj sneg ni segal do nižin. Po uri hoje ob bučečem ledeniškem potoku, smo prispeli do prve koče Johannishutte na 2121 metrih nadmorske višine, kjer smo si zaslužili prvi hmeljski napitek. V jasnem vremenu smo imeli lep razgled na tri oddaljene kupole – tretja, široka je predstavljala vrh.

Prva, strmejša vzpetina je že bila dovolj zasnežena, da smo si nekateri lahko olajšali težo na ramenih ter nataknili smuči. Po dobrih dveh urah hoje smo zagledali gorsko postojanko Defregger Haus. Da videz bližine lahko precej vara, so tukaj izkusili predvsem tisti, ki so bili brez smuči. Slabo sprijet južni sneg se je zelo ugrezal, kar je povzročilo nemalo težav predvsem težjim z malimi stopali. Še pred mrakom smo vsi uspešno premagali položnejši del poti ter prispeli v prijetno ogreto jedilnico.

Na višini 2952 metrov so nam namesto žegnanih velikonočnih jajčk postregli z okusno juho ter hrenovkami, česar smo bili seveda bolj veseli. Da se naša telesa niso ohladila do konca večera, pa smo poskrbeli kar z domačimi borovničkami, višnjevcem, orehovcem ipd. Vmes smo se igrali Človek ne jezi se, si pripovedovali šale, izmenjevali potovalne izkušnje ter naredili načrt za naslednji dan. Točno od 22.00 uri nas je prijazen upravitelj koče spomnil, da smo vendarle v Avstriji, kjer so pravila postavljena zato, da se upoštevajo. Pisana druščina Evropejcev je morala na svoja mrzla ležišča.

Noč je bila precej hladna, a skupna ležišča smo zagreli člani AO Celje-Matica. Medtem ko je z neba priletelo nekaj drobnih snežink, smo se mi stiskali, zavijali v goro odej, malo zasmrčali ter tako preživeli mirno noč.

Naslednji dan je strma pot vodila od koče do vrha grebena, kjer smo se spustili na ledene odseke ledenika. Zaradi lastne varnosti smo na smuči nataknili srenače ter zagrizli v kolena do »Malega vrha«. Skladno z nadmorsko višino se je zmanjševal tudi naš tempo. A medtem, ko smo nekateri smučarji še stopali proti vrhu, se je Danijel, ki se je na pot podal kar z derezami ter cepinom, že vračal v dolino. S strmino je opravil izredno suvereno ter hitro.

Vmes je skozi oblake in meglo pokukal še sonček, tako da so bile bele strmine skozi sončna očala videti kot Lunina pobočja. Sledil je še najtežji, zadnji vzpon na ozek greben.

Nekateri po treh urah, drugi z nekaj minutami zraven, smo prispeli na vrh Grossvenedigerja, 3674 metrov visoko. Sledili so glasni kriki veselja, oddiha, fotografiranje ob križu ter ugrizi v sočna jabolka.

Spust navzdol je bil v primerjavi z vzponom kratek in hiter. Iz naših ust pa je bilo slišati še več vzhičenih krikov, saj je bila smuka res odlična. Snega je bilo ravno dovolj, ledeniških razpok pa ne preveč.
Mimo ledeniškega jezera smo se po širokih strminah spustili do grabna tik nad kočo Johannishutte. Zaradi taljenja snega je bil ta del poti že precej adrenalinski, tako da smo pot v dolino morali nadaljevati kar peš. Tokrat smo bili bolj škrti, saj smo se odločili, da si namesto za taksi raje privoščimo kakšno pijačo več. Obljubo smo držali ter na slovenskem postajališču uspešno izvedli še analizo ter evalvacijo izleta.

Dan po tem smo se nekateri morali mazati z jogurtovimi obkladki, drugi so jedli pozni velikonočni zajtrk, vsi pa smo s pozitivnimi vtisi podoživljali naporen ter prijeten vikend ob dobri družbi.

 Maja Tamše
 

27.04.2011


Foto: Brane Povše Grossvenediger 1


Foto: Danijel Žagar Grossvenediger 2

 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Velikonočni Grossvenediger"

Igor Pavlič,

V zvezi s tem hvaležnim smučarskih vrhom je mene najbolj impresioniralo veliko število slovenskih oziroma slovanskih krajevnih imen po tistih dolinah. Na zemljevidih jih sicer ni, ampak sem predlani spomladi teden dni v Kalsu, glavnem izhodišču za SZ dostope na Grossglocner, to je v dolini, ki se malo pred Matreijem, na križišču, kjer se gre levo v St. Jakob v Defferegental, odcepi na desno. Pri enem gorskem vodniku na koncu doline sem naletel na eno knjigo, v kateri so bila zapisana nemška in "naša" imena posmeznih zaselkov in krajev po tistih dolinah naokoli, kot nek slovarček. Zanimiv je tudi zapis iz Planinskega vestnika, ki ga pridajam in bi utegnil koga zanimati:

Planinski vestnik 1959, stran 304

___________________________

Grossvenediger

dr. Viktor Vovk

... (Janko) Mlakar daje svojemu opisu v vzponu na goro naslov 'Veliki Venediger' in pripoveduje takole: Venediger je dobil svoje ime od slovenskih Vendov ali Venetov, ki so bivali ob njegovem vznožju. V najstarejših zemljevidih je označen z imenom 'Mons Venetorum' in iz tega imena je nastal 'Venediger'. Prav to sem hotel poudariti, ko sem napisal naslov Veliki Venediger, ne pa Gross Venediger. - Sicer se je pri nas različno pisalo. Tuma je goro imenoval Venedigar, dr. Kajzer samo Venediger, urednik Orel tudi Grosswenediger in Veliki Wenediger.

...

Našli so leta 1890 v dolinskem kraju pod Venedigerjem ilirsko grobišče iz petega stoletja pred našim leto-štetjem, kar dokazuje, da so bili ondod prebivalci Iliro-Veneti, od katerih je dobila svoje ime. To je tembolj umevno zaradi tega, ker je imel Grossvenediger še pred dvema rodovoma to ime samo na severni strani (v dolini Pinzgau), medtem ko so mu na južni (tirolski) strani pravili le Stützenkopf. Tako je pisal profesor von Richter, takrat prvi predsednik Nemškega in avstrijskega planinskega društva, zelo razgledan gornik in ploden pisatelj, oče klasičnega alpinističnega dela 'Die Erschliessung der Ostalpen' (Odkritje Vzhodnih Alp). Toda Richter ni mogel doumeti, zakaj je tako, namreč zakaj je svoj čas imel Venediger to ime samo v ljudstvu na severni strani Visokih Tur, ko so ga pa na jugu drugače imenovali. Kajti stvar je taka, da je bila severna stran ponemčena ali nemška, ko so na jugu, čeprav se tu ni več zdržema govorilo slovensko, pa bili še živi po Slovencih in slovenstvu sledovi. Visoke Ture so gore mejnice, etnična meja, zato ni čudo, da so v danih razmerah pri Nemcih na severu veljale za venedske, vindske, windisch.

op. Podobnih primerov za nastajanje imen nam ni treba hoditi daleč iskat. Nemški Korošci imenujejo še dandanašnje Karavanke po Kranjcih in Kranjski onstran gorá Krainberg, Krainberge (Kranjske gore). Goram ali brdom kakor Col Sclav, Filon dei Sclas, Filone Slavi i. pod. v Zapadnih Julijcih niso dali imen Rezijani ali Depaljani, prebivalci Depalje vesi v Kanalski dolini, še vsi Slovenci do tragičnih selitev po usodnih opcijah pred dvajsetimi leti, - marveč so taimena ustanovili Furlani, njihovi sosedje "na oni strani". In na Tolminskem so bili hribovski Nemškorutarji, tirolski naseljenci v Rutu ali Nemški Koritnici pod Rodico, poimenovali goro, ki jih loči od praslovenske Koritnice, tiste v dolini, ob Bači, 'Windischkobel'. (V krajih, od koder njih rod izvira, pomeni Kobel ali Kowel gor, hrib.)

V 16. stoletju se pojavi za Venedigerjevo gorsko skupino, posebno za njeno južno stran, ime 'Windisch - Tauern'. To nam pokaže zemljevid Wolfganga Laziusa 'Typi chorographici Austriae, Viennae 1561', najstarejša doslej znana karta Tirolske in najpomembnejše avstrijsko kartografsko delo tiste dobe. Ne dolgo po tistem je izdal Gerhard Kremer - Mercator (1512 - 1594), slavni reformator kartografije, kot se o njem piše, za svoj atlant zemljevid Salzburške in Koroške z naslovom 'Die Hohen Tauern nach G. Mercator 1585' (Visoke Ture po G. Mercatorju). Na njem se pa imenuje Windisch Taurn gorski prelaz više Virgenske doline, pod Grossvenedigerjem.

op. Omenjeno bodi, da so prvotno z imenom Tauern imeli v mislih le gorske prelaze: Korntauern, Krimmler Tauern, Raurisertauern, Kalser Tauern, Velbertauern, v Nizkih Turah še Hohentauren. Imena sedel in škrbin so bila s časom prenesena na gorske grebene.

...

"Že okoli leta 1700 je neki Resch pisal, da so se gore severno od Lienza po tamkaj naseljenih Slovanih od nekdaj imenovale 'montes Veneti', kar ne pomeni nič drugega kakor 'Wendenberge', slovenske gore. In zdaj piše v uglednem Zeitschrift fuer Ortsnamenforschung L. Steinberger: 'Wendenberge' so imenovali prebivalci na severni (salzburški) strani Visokih Tur vsaj tisti del tega pogorja, ki jih je ločil od dolin na jugu, kjer so že bivali Slovenci ('Wendenreste'). Prav zaradi teh Slovencev je dobilo mesto Matrei na južni strani, v dolini reke Isel, ime Windisch - Matrei, da so ga razlikovali od nemškega Matreija v dolini Sille."

...

Ko je Nemško in avstrijsko planinsko društvo, takrat največja društvena organizacija na svetu, v zbirki svojih odličnih pogorskih zemljevidov pripravljala karto Venedigerjevega območja, so celotni problem nomenklature poverili nikomur drugemu kot Ludviku Purtschelerju, enemu izmed najsvetlejših likov velikega alpinizma klasične dobe, ki mu pripisujejo nič manj ko 1800 visokogorskih vzponov in ga po pravici imenujejo "naš nepozabni alpinski heroj". Purtscheler se je z vso resnobo lotil težavnega in odgovornega dela, kajti dotlej je bila zastran imen na zadevnem ozemlju v kartografiji velika zmešnjava. Purtscheler je sistematično obhodil v Vendigerjevem pogorju vse doline in se vzpel na celo vrsto vrhov, tudi takih, ki so mu bili že od prej znani. Zanimivo nam opisuje metodo svojega dela, ko v prvi vrsti poudarja, da je moral pri ugotavljanju imen upoštevati, da so nekoč Slovani prebivali ne samo v Pustriški, ampak tudi v dolinah Inn, Ziller, Wipp. V vzhodnih in južnih predelih Venedigerjeve skupine, pa tudi v severnih dolinah Visokih Tur, je nekdanja slovanska naseljenost dokazana po mnogih nazivih krajev, gora, planinskih pašnikov, potokov ter hišnih in rodbinskih imen.

...

Tako razlaga te stvari Purtscheler in nato preide na nekatera imena, ki se naj po njegovem na novem zemljevidu popravijo.

Južno od Dreiherrnspitze je gora, ki ima na zapadni strani ime Röthspitze, na vzhodni, v Virgenski dolini, pa Welitz, kot so jo na prejšnjih kartah pisali. Purtscheler pa pravi, da je prav pisati Weliz, ker ime izvira od slovenske besede belec, in pojasnjije, da je Weliz toliko kot Weisspitze (Beli vrh). Ugotavlja, da so slovenskega porekla imena vrhov Ogasilspitze, Tredeberspitze, Schenaklspitze, in dalje veleva, da je treba Reggenthörl 3041 m pisati z enim samim r-om, ker izvira ime iz staroslovanske besede 'rega', nemško Riss, Spalte. Malhamspitze je slovensko mali holm, zato je pravilno: Kleinspitze. Potem piše Purtscheler obširno o reki Isel, češ pri domačinih je še vedno Islitz, od slovenskega izliti, in da od tod izvirajo vodna imena Isel, Islitz, Sill, Zilja (naša, na Koroškem), Ziler (na Tirolskem), itd. Graja pisanje Stermetzkopf in Schermeskopf (2766 m) in trdi, da je prav le Stermez, od slovenskega strma - steil. Zopetspitze 3188, pravi Purtscheler, ima ime od potoka v dolini Zopotnizenbach, v pokrajini se pa imena Sopot, Zopotnitzen, Zoppetnitzen in podobno često pojavljajo in imajo skupno poreklo: staroslovenski sapotu, kar pomeni vodna žila, pravzaprav žuborenje tekočih voda ("Wasserader, eigentlich das Rauschen fliessender Gewässer"). Za Gastacher Wände zahteva Purtscheler, da se piše Gostacher Wände, ker prihaja ime od slovenskega hosta - Gestrüpp. Zettelunizach je po Purtschelerju sedlovnica ("eingesattelte Gegend")."

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti