Na današnji dan, 4. aprila 1871, se je pri boju z medvedom hudo ponesrečil legendarni trentarski vodnik in lovec Anton Tožbar - Špik.
Kronika Triglava
Leta 1871. najdemo v dnevnem časopisju poročilo o nesreči Antona Tožbarja, po domače Špika, iz Trente. Ljubljanski »Tagblatt« piše, da je tehtal medved, ki je napadel Špika, 280 funtov in da ni upati, da bi Špik okreval. Obširnih opisov te lovske nesreče ne bomo navajali iz časnikov. Navedemo le izvirno Abramovo poročilo: »24. aprila 1871 je šlo sedem trentarskih lovcev na lov na medveda, ki je napadal drobnico. Lovci so se razdelili. Nekaj jih je šlo po Belem potoku na Kriške pode, Anton Tožbar, vulgo Špik, pa je krenil z nekaj možmi čez Zajavor na Luknjo in od tam po meleh na škrbino Na Kamnu pod Pihavcem.
Od škrbine so sestopili po žlebu ob Splevti. Lovci s strani Belega potoka so prignali medveda in prilomastil je ravno pred Špikovo cev. Na 80 korakov je Špik pomeril in zadel žival v tilnik. Medved se je zagnal navzdol po rušju. Špik je hitro nabasal puško in jo ubral za njim. V ozkem skalnatem žlebu se je medved obrnil in stala sta si na 20 korakov nasproti. Špik je ustrelil in zadel medveda v prsi, a krogla je po nesreči šla tik mimo srca. Medved je omahnil par korakov nazaj, a v trenutku je bil spet na nogah in se je zagnal v lovca, ki ni mogel nikamor pobegniti. Vnel se je srdit boj. Špik je mlatil s puškinim kopitom, a medved mu je puško izbil in ga podrl na tla. Medved je odgriznil Špiku spodnjo čeljust in kos jezika, mu razmesaril desno stegno in mu v levo ramo zasadil šapo. Lovec Štrukelj je videl ves prizor in prihitel Špiku na pomoč. Spustil se je v sotesko in zavihtel kopito nad medvedom, ki je takoj izpustil prvo žrtev in se spravil nad reševalca. Štrukelj se je pognal ob steni kvišku in obvisel na rušju, medved je dosegel le nogo in mu odgriznil peto. Trenutek nato se je zver zvrnila in poginila. Medved je tehtal (spomladi) tri cente. Lovci so vsepovsod iskali Tožbarjevo čeljust, da bi jo zagrebli v blagoslovljeni zemlji, pa je niso mogli najti. Tudi v želodcu medveda je ni bilo.
Špik je kljub strašnim ranam okreval. Anton Črv, tedanji vikar v Trenti (1870- 1872) je napisal Špiku na listek vzrok njegove pohabljenosti, da ga je lahko revež pokazal vprašujočim. Navedeni listek še danes hrani Tožbarjeva družina. Abram nadaljuje: »Kasneje so nastopile hude bolečine v zgornji čeljusti in Tožbar je moral parkrat v Ljubljano. A privatni zdravniki so se ga ustrašili in šele v bolnišnici so mu izdrli zobe, ker mu jih nihče drugi ni hotel. Jedel je le redke jedi, ki si jih je sam vlival skozi cevko v grlo. In ob bori trentarski hrani je živel mož še celih dvajset let.«
M. M. Debelakova – Deržaj
PV 1948
Listek
Anton Črv, ki je bil v Trenti vikar od l. 1870. do 1872., je sestavil o priliki te grozne nesreče »pro memoria«, katero objavljamo dobesedno: »Anton Tožbar Iz Trente na Bovškem v Primorju se je podal 24. aprila 1871 na medvedji lov, kateri se je najnesrečneje končal. Besna zverina pridere ravno v čakanje omenjenega lovca; z gotovo roko in veštim očesom jo primeri na sto stopinj ter jo zadene v tilnik. Medved se hipoma zažene navzdol po rušji. Lovec naglo nabaše v drugo ter hiti za krvavim sledom, da bi še enkrat medveda s kroglo pozdravil. Ali glej groza! V ozki skalnati soteski, v strašnih strminah se nenadoma pogledata mož in vračajoči se medved na dvajset stopinj. Lovec ustreli in ga zadene v prsi na prave stran vprek, da je krogla proti srcu rezala, pa žalibog srca ni dosegla. Medved pade na deset stopinj nazaj, pa se bliskoma zadere in se zavihti z vso besnostjo v lovca, ki ni mogel nikamor pobegniti. Brani se nekoliko časa s puškinim kopitom, pa zvita zverina ga naglo razoroži in podse spravi. V smrtni borbi mu je odgriznil medved celo spodnjo čeljust z jezikom vred; povrh mu je še pravo nogo hudo ogrizel in v ramena kremplje zapičil. Ker so tudi medvedu moči zmanjkovale, popusti razmesarjenega in kmalu potem crkne. Zverina je bila velika; tehtala je 3 cente pomladi. Navedeni Anton Tožbar je postal potem najnesrečnejši revež. Jesti, ali prav za prav piti ne more izven po cevi; primernih, redivnih jedi težko dobiva ... Radovoljno sem se udal njegovi želji, ter sem mu v kratkem zapisal vzsek njegove rane, in ker mu je Bog dar jezika za vse veke odvzel, ter mu ni mogoče svojega žalostnega stanja z besedo razložiti.«
Anton Črv se je bil tudi namenil na lov in na predvečer sta s Tožbarjem krogle ulivala; ker pa je bil nenadoma poklican v Bole na sodišče, je moral opustiti misel na redki in zanimivi lov. Črv je sodil, da je čeljust Tožbarjevo, ki so jo povsod zaman iskali, da bi jo zagrebli v blagoslovljeno zemljo, odnesel kak orel.
Slovenec 26. oktobra 1917