SiOL - Manca Čujež: Legendarna alpinistična avtobiografija Anteja Mahkote, ki razkriva zadnjo skrivnost Severne triglavske stene, je ob zori predstavitve filma Sfinga v dopolnjeni izdaji zaživela že četrtič.
Avtor: Ante Mahkota
Založba: Didakta, 2011
Cena: 39,99 €
Avtobiografija slovenskega alpinista, fotoreporterja in novinarja, ki je med bralce prvič prišla leta 1979, je vse do danes ohranila status kultnega alpinističnega knjižnega zalogaja in obveznega domačega branja osvajalcev monolitnega prepada pod Plemenicami. Četrta dopolnjena izdaja postreže še s svežim avtorjevim predgovorom in besedo Tineta Marenčeta, idejnega očeta igrano-dokumentarnega filma Sfinga, ki že osvaja slovenske gledalce.
Iz knjige veje sledenje klicu gora, ki ga niso preglasile nobene službene ali vojaške obveznosti, ki so Mahkoto popeljale po svetu in mu hkrati približale vrhove, katerih sicer morda ne bi spravil v svoj žep. Najtežje stene in vrhovi Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp, Dolomitov, Mont Blancove skupine, trije zadnji problemi Alp, za nameček pa še Trisul, Pik Lenin, Elbrus, Kilimandžaro in Fudžisan so padali kot za stavo, ena stena, praktično pred domačim pragom, pa je ostajala neosvojena – veličastna Sfinga s svojim monolitnim izzivom Obraz Sfinge. V desetem poskusu je Mahkoti uspelo, v navezi s Petrom Ščetininom je leta 1966 z nezlomljivo voljo razkril Sfingino skrivnost, ki je takrat pomenila najtežji tehnični vzpon v Sloveniji.
Avtorjev dokumentarno-literarni slog pisanja je začinjen z nemalo pronicljivega razmišljanja in tenkočutnega tovariškega duha, izbrušene ostrine, ki jo zahtevajo v led vkovane stene, in s humorno zabeljenimi prigodami, ki bralca pogosto nasmejijo. Zajeten knjižni posladek z malce grenkim priokusom zatipkanih spodrsljajev je kultni spomin na čase tehničnega plezanja, ki danes kaj velja le še v knjigah in spominih.
Stojim na vrhu. Dolino je že zalil vijoličasti mrak. Peter rahlja vezalke, tako storim tudi jaz. Za sestop ni treba, da so gojzerji tako zelo zategnjeni.
Ponoči, še nocoj bova v Vratih. Vrnila se bova isti dan, kot sva odšla. Čez uro bova pri Studencu.
Plemenice se barvajo s plameni zadnjega sonca, ki se utaplja za Montaž v morje.
Štiri litre vode nama je ostalo. Stopim na rob in zlivam vodo čez previse. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi zlival vodo čez steno. Zdaj bo trajalo šest sekund, preden bodo kapljice razpršenega curka udarile ob prvo skalo. Pa se mi zdi, da jih slišiva kot zven kristalne čaše, ko se razbije.
Krst na Plemenicah.
Sfinga – hrepenenje naše mladosti – je izpolnjena.
Manca Čujež