Delo,Trip - Uroš Praš: Podvig nad Vršičem iz prve roke - B.A.S.E.
Dean Potter, svetovno znani plezalec, padalec B.A.S.E., vrvohodec, predvsem pa človek, ki se najbolje počuti v naravi, je obiskal slovenske gore in se s previsne stene v Julijcih vrgel v dolino.
Dean Potter, svetovno znani alpinist, padalec B.A.S.E. in eden največjih umetnikov v nezavarovanem plezanju, si je med obiskom Slovenije, kjer je predaval na 5. mednarodnem festivalu gorniškega filma v Domžalah, zaželel poleteti s katere od naših sten. Morda se sliši malce nenavadno ali celo nevarno, a 38-letnik je imel dejansko v mislih »jadranje« v posebni obleki prek previsne stene in nato s pomočjo padala varen pristanek na trdnih tleh.
Ob osmi uri sva se z visokoraslim Američanom dogovorila na kavi in zajtrku ter se odpravila proti Vršiču. Na Bledu sva pobrala še Roka Zalokarja, ki je poskrbel, da naju je po skoku v dolini Tamar pričakal avtomobil. Vreme nas je ubogalo, na vidiku ni bilo niti enega oblačka, ki bi nama morda pognal strah v kosti.
Po sledeh Big foota
Po ovinkasti cesti smo se prebili na Vršič. Ob pogledu na zasneženo »flanko«, ki se strmo vzpenja proti sedlu, mimo katerega vodi pot do odskočišča, sem v grlu začutil prvi cmok. Kako bo šele na vrhu, če je že tu toliko snega. Pomirjajoče beseda Deana, ki je opazil mojo zadrego, so mi dale novega elana in v potu sem sledil njegovim stopinjam. To ni bilo težko, saj mi je pot utrjeval s čevlji številke 48 in počutil sem se, kot da sledim Big footu.
Ob pogledu na gaz pred seboj so se mi pred očmi odvrteli prizori iz filmov, kjer Dean bosonog pleza ali teče po gozdu. Pravi, da je tako pač hitreje in učinkoviteje. Seveda za »gorskega Jožo«, ki živi v kalifornijskem naravnem parku Yosemite, nisem bil kak izziv v hitrostnem vzponu. Na srečo Dean upošteva pravilo, da je skupina tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen, zato me je brez besed in z iskro prihajajočega skoka, ki je bil z vsakim korakom bližji, vselej počakal.
Ob prvem malce daljšem postanku na vrhu sedla sva se pred vetrom zatekla za borovce in obudila občutke na triminutni polet z znamenite gore Eiger v Švici in še posebej na prosto plezanje po stebru te gore, kjer je Dean uporabil le svojo surovo moč, znanje, tehniko, strah in padalo na hrbtu. Človek si ne more kaj, da ne bi nanj gledal z »distance«, čeprav je Dean Potter silno preprost fant, ki raje prespi pod zvezdnatim nebom kot v razkošnem hotelu. Malo sva se še pomudila pri izvedbi skoka, da sem mu razložil morebitne pasti, ter nadaljevala drugo polovico vzpona, na koncu katerega naju je čakalo nenavadno presenečenje.
Sidrišče pod snegom
Na kraju, kjer bi se morala z vrvjo spustiti proti polici, s katere naj bi skočila v globino, je kraljevala opast. Začetno navdušenje je skoraj v trenutku splahnelo, a me je Dean podučil, da bova, pač zaradi skal, ki so na žalost zakopane pod snegom, s privezom improvizirala. Z nezaupanjem sem ga pogledal in tiho sledil navodilom, v sneg sem skopal dovolj globoko luknjo za skalo in nanjo privezal vrv, ki bo poskrbela za varen spust. Vajo sem ponovil, jaz sem kopal, on je nosil kamenje. Ko sva končala, sta se nama pridružila alpinista in pohvalila najino sidrišče.
Mirno sem si nadel plezalni pas, vanj vpel vponko in osmico ter se kakšnih 40 metrov po krušljivih skalah »abzajlal« do kolega, ki se je že pripravljal na skok. »Tu ni nobenega tekmovanja, kdo bo boljši, je zgolj užitek, teženje k popolnosti in obvladovanju svojega telesa,« je dejal Dean. Sledile so še zadnje priprave in že je zaplahutal proti globini. Dobro minuto sem mu sledil s pogledom, vse dokler se v daljavi, na drugi strani doline, ni zasvetilo belo padalo.
Zdaj je šlo zares še zame. Nekaj globokih vdihov in izdihov, tiho odštevanje, tri, dva, ena, skok ... in po njegovih stopinjah sem se zagnal tudi sam. Stena odbrzi nekaj metrov stran od mene in na varni razdalji od nje ter na zadostni višini odpiram. Pod odprto kupolo poskušam ujeti kak piš termike, naredim še nekaj zavojev in že sem na tleh. Sledili so čestitke in moje navdušeno razlaganje najinemu spremljevalcu, kaj sem se vse naučil o improviziranem sidrišču.
Leteti in predvsem – pristati
Eno od številnih presenečenj pri spoznavanju Deana na poti od Tamarja proti Ljubljani je sledilo kmalu po tistem, ko smo sedli v avto. Kakor hitro smo se pripeljali mimo Planice in je na levi zagledal eno največjih skakalnih naprav na svetu, je razkril, da si želi naučiti letenja s smučmi. Rok je igrivo navrgel: »Prej se boš pač moral naučiti smučati.«
Nato je Dean Potter še malce sanjal: »Vse, kar bo nekoč imel padalec na sebi, je posebna letalna obleka, za varen pristanek pa bi bilo potrebno ogromno pobočje, ravno prav nagnjeno, kakor tu v Planici.«
Še vedno pod vtisom nepozabnega skoka smo si zaželeli nekaj tuzemeljskega … pivo! Po grlih je steklo kot v presušeno zemljo. Do Bleda in tamkajšnje večerje, ki nam jo je pripravila Rokova družica Petra, smo imeli še nekaj kilometrov. Rok in Dean sta ta čas zabila s spomini na skupna doživetja v Patagoniji. Iz njunega pogovora sem ugotovil, da sta oba povezana z naravo in s tem s samim seboj, kot da bi bila bolj dovzetna za vse okoli njiju, čeprav se na prvi pogled zdi, da sta velika egoista. Velja dodati, da je ravno egoizem enega od njiju stal zakona. »Ko pogledam nazaj, sem bil v preteklosti resnično sebičen, vse, kar sem počel, sem počel zase. Če hočeš imeti resno zvezo, je treba svoje sanje deliti. Zdaj poskušam svoja dognanja prenesti na mlade, jim pokazati, da ni vse v pehanju za slavo in biti številka ena, ampak da moraš v življenju znati uživati tudi v drugih stvareh,« je dodal znameniti Dean Potter pred vrnitvijo v Ljubljano, kjer ga je v Cankarjevem domu že čakala polna dvorana slušateljev.
Uroš Praš