AK Črna - Igor Radovič: Z Jurijem Gorjancem se še nikoli nisva navezala na vrv. Še več, nikoli nisva skupaj opravila kake ture.
Mojo željo, da bi to storila sem mu sporočil letos pozimi in takoj je bil »za«. Izbiro ture, za katero sem bil takoj »za« tudi jaz, sem prepustil njemu.
Še malo utrujen od sobotnega plezanja na Primorskem, nedeljskega dežurstva do 22. ure in brez spanja, sem se v prvi ponedeljkovi uri odpeljal proti Poljani, kjer sva bila dogovorjena ob enih ponoči. Odpeljala sva se v dolino Vrat.
Še pred 5. uro zjutraj sva v temi vstopila v Slovensko smer. V zmernem tempu sva uživala in klepetala vse do roba stene, ki sva ga dosegla ob pol devetih. Do Zlatorogovih polic je bilo veliko kombiniranega plezanja, Slovenska grapa in Prevčev izstop pa sta bila idealna. V celoti gledano so bile razmere v smeri zelo dobre.
Z roba stene sva se povzpela na Kredarico. Tam sva le za nekaj minut zamudila morebiten helikopterski prevoz v Vrata. Na meteorološki postaji sta se namreč zamenjala vremenar in vojak. Prijazno sta naju povabila na kavo in čaj. Nato sva sestopila v Krmo, kjer naju je že čakal Janez Brojan, eden izmed članov znamenitih Mojstranških veveric (o njem si lahko več preberete v zadnji št. PV). Zapeljal naju je v Vrata, kjer sva zjutraj pustila Jurijev avto.
Na Kredarici sem po telefonu nekaj besed spregovoril tudi z Jurijevim očetom Janezom (oba sta kirurga in člana GRS Koroške). Janez je bil zdravnik na Koroški odpravi v Cordillero Vilcanoto 1980 leta ter na naši odpravi na Rakapoši v Karakorumu 1987 leta. Iz Peruja mi je zelo živo ostal v spominu manjši kirurški poseg, ki ga je Janez opravil na nekakšni tvorbi na vratu domačina v baznem taboru 4800 m visoko. In to, kako mu je potem s kretnjami in pomočjo vzhajanja ter zahajanja sonca dopovedoval, kako naj jemlje zdravila, ki mu jih je dal. Ta domačin se je čez kak dan vrnil v bazni tabor nekaj ur hoda daleč in Janezu v zahvalo prinesel to, kar je pač imel – nekaj kuhanih krompirjev. Pojedla sva jih z Zdenčem, ker so se ostali zaradi bojazni pred prebavnimi težavami »pojedini« raje odpovedali.
V publikaciji, ki smo jo izdali po odpravi na Rakapoši pa je Janez na koncu zdravniškega poročila napisal: »Osvojiti goro ni bistveno za človeštvo, osvojitev človeške bližine, ki jo občutim pa je bogastvo, ki mi pomaga živeti.« Takrat gore nismo osvojili zaradi izredno slabega vremena in ogromnih količin novozapadlega snega (več kot meter ga je padlo).
Čeprav se z Jurijem tudi včeraj nisva navezala na vrv, sva v prekrasnem dnevu in prijetnem druženju vendarle opravila prvo skupno plezarijo. Še posebej hvaležen sem mu za izbrano smer, saj sem po 36. letih plezanja končno spoznal tudi to pomembno, a lahko, prijazno in uživaško smer.
Upam in želim si, da to ne bi bila edina tura, ki sva jo opravila skupaj.
Igor Radovič