Gorniška potepanja: Težko je gledati takšne prizore, pa čeravno se zavedam, da tudi tisti, ki v hribe hodimo brez pušk, naravi s svojimi dejavnostmi ravno tako ne koristimo.
Psinski vrh (1577 m), razglednik nad Spodnjim Rožem
Precej časa že nismo bili na Koroškem. Čas je že, da gremo spet. Tokrat sem izbral Psinski vrh in njegovo višjo, a zaradi ceste, ki seže skoraj na vrh,
planinsko manj zanimivo vzhodno sosedo Žingarico (1589 m). To sta sredogorska vrhova nad Spodnjim Rožem, ki premoreta precej markiranih poti. Med njima je sedlo Vranjica (1122 m). Od osrednje karavanške verige vrhova ločujeta Pliberški graben in Križnikovo sedlo. Na Psinski vrh se lahko povzpnemo s severne strani iz Bistrice ali Šentjanža v Rožu ter Kaple na Dravi, južna – precej višje ležeča – izhodišča pa so v Pliberškem grabnu. Izbral sem krožno turo, tako da bomo vrh dosegli po zahodnem grebenu, sestopili pa po vzhodnem. Če želimo vzponu dodati še Žingarico, nam ne bo ušlo nekaj več hoje po gozdnih cestah, pa tudi tura je s tem bistveno daljša. Na našem današnjem junaku bomo lahko uživali prostran razgled z vršne pleše, ki mu resnici na ljubo malo nagaja drevje, posedeli na klopci (Psinski vrh premore tudi mizo) in nepogrešljivi križ.
Nekaj besed o imenu. Na slovenskih zemljevidih najdemo zapis Psinjski vrh, vendar se Stanko Klinar s tem ne strinja in v vodniku Karavanke razloži, da se 
spodnja terasa pod vrhom (in vas) imenuje Sine in da je vrh dobil ime po Posina vasi (na zemljevidu Psinja vas). Upoštevajoč to razlago, sem lani pri članku v Planinskem vestniku zapisal »Psinski vrh«. Oglasil se je bralec in razložil, da to »pasje ime« ni pravilno, ker so ga že Nemci napačno prevedli v Hundsdorf (v Pasjo vas) – z napačnim nemškim prevodom se (zanimivo!) strinja tudi Klinar – in da je pravilno Sinje, Podsinje (po domače P'sinje) … Razumete? Jaz ne najbolje, zato prosim za pomoč jezikoslovce in vse ostale strokovnjake. Lepo bi namreč bilo, da bi hribovci končno vedeli, na kateri vrh se vzpenjamo.
Na izhodišče se pripeljemo skozi ljubeljski predor, na Malem Ljubelju pa zavijemo levo in se skozi Slovenji Plajberk zapeljemo v Plajberški graben do 
križišča gozdnih cest pri domačiji Orel. Z izhodišča krenemo po gozdni cesti proti zahodu in mimo spominske plošče žrtvam fašističnega nasilja dosežemo Križnikovo sedlo. Odtod še naprej sledimo gozdni cesti do vasi Strugarje. Nadalje nas markacije povedejo desno v gozd (navzdol gre pot v Bistrico v Rožu), a se kmalu povzpnemo na travnik, ki mu sledimo do kolovoza. Zavijemo desno in po zmernem vzpenjanju dosežemo zahodni greben. Kolovoz višje ugasne, mi pa se po označeni stezi povzpnemo na vrh.
Do sedla Vranjica sestopimo po vzhodnem grebenu. Stezica je zelo strma. Takšno je tudi, čeravno gozdnato, južno pobočje. Posebno v mokrem je 
potrebna dobršna mera previdnosti. Na višini okoli 1250 metrov imamo do sedla dve možnosti. V levo navzdol vodi markirana pot, desno (morda bolj priporočljivo) pa lahko sledimo neoznačeni (lovski?) poti, ki nas v prijetnih okljukih skozi borovce (na manjšem sedlu pod borovci zavijemo levo) pripelje na gozdno cesto južno od sedla v bližini lovske koče, na kateri neslavno propada gospodar mogočnih karavanških gozdov. Obrnemo se desno in mimo spominskega znamenja sestopimo do bližnjega izhodišča. Za bolj podjetne naj še enkrat velja povabilo na vzhodno sosedo Žingarico ali pa morda v bližnjo sotesko Čepa.
Težko je gledati takšne prizore, pa čeravno se zavedam, da tudi tisti, ki v gore hodimo brez pušk, naravi s svojimi dejavnostmi ravno tako ne koristimo. Z Biserko sva bila v veselem pričakovanju novega rojstva, a sva se tistega večera žalostna vračala proti domu in obenem razmišljala, kaj če bi živali – ki (menda) nimajo razuma – ne iz resnične potrebe, temveč kar tako, zaradi užitka ... Je treba nadaljevati?