Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Predvsem svetovalci in manj policisti

Primorske novice, 25.05.06 - Neva Blazetič: nadzorniki v Triglavskem narodnem parku

TNP ►
Nadzorniki so vez med zavarovanim območjem, upravo parka, prebivalci in obiskovalci

Predvsem svetovalci in manj policisti


Če so pred leti nadzorniki v Triglavskem narodnem parku (TNP) med prebivalci in obiskovalci vzbujali strah, ker so jih dojemali kot parkovno policijo, ki predvsem kaznuje kršitelje pravil, danes ni več tako. Možje in fantje v sivih oblekah postajajo v prvi vrsti svetovalci in informatorji, če naletijo na grobe in ponavljajoče se kršitve, pa v skladu s svojimi omejenimi pristojnostmi tudi kaznujejo.

Zakon o Triglavskem narodnem parku predpisuje, kaj je v zavarovanem okolju dovoljeno in kaj prepovedano. Čeprav je po 25 letih že zastarel in je v pripravi nov zakon, ki bo, upajmo, prinesel izboljšave in bo zajel dejavnosti, ki so se razvile v zadnjih letih, ga je potrebno spoštovati, da bi v zavarovanem okolju narava, prebivalci in obiskovalci so-bivali. Parkovni nadzorniki imajo nalogo, da to sožitje nadzorujejo, spodbujajo in ohranjajo.

"Naši nadzorniki, ki jih prepoznamo po sivih oblekah z znakom Naravovarstvene službe TNP, prvi zaznavajo probleme, kijih nato poskušamo odpravljati," pojasnjuje vodja naravovarstvene nadzorne službe magister gozdarstva Martin Šolar. Kot pravi, je zastarela zakonodaja dejansko problematična. "V njej razne adrenalinske dejavnosti, kot so jadralno padalstvo, so-teskanje, kajakaštvo, rafting in gorsko kolesarjenje, niso niti omenjene. V povezavi z domačini ni nič rečenega o sonaravnem razvoju in spremljajočih spodbudah. Zato nadzorniki pri teh vsebinah lahko samo svetujejo in usmerjajo. Tudi pristojnosti med inšpektorskimi službami in naravovarstveno nadzorno službo so nedorečene. Država pri pojasnjevanju pravno formalnih zadreg premalo pomaga," kritično omenja Šolar.

Fantje za vse

Na prvi pogled je poklic nadzornika zelo privlačen. Pa ni vedno tako. "Delajo v naravi in so pri tem sorazmerno svobodni. Hodijo v hribe, kot bi šli na izlet. To je lepa stran poklica. Je pa treba vedeti, da morajo v službo tudi ob nedeljah, v mokrih, mrzlih in turobnih dneh. Pobirajo smeti, prepričujejo kršitelje, a so neredko nemočni pri ukrepanju. V isti osebi morajo biti nekakšni policisti, sogovorniki priletnim gospem, obvladati morajo jezike, poleg tega so še lovski čuvaji, tesarji, učitelji, so informatorji in za nameček še pisarniški uradniki." Šolar razblinja romantični mit o tej službi. Nadzorniki seveda tudi opazujejo naravo, opisujejo stanje rastlin in živali ter sodelujejo pri široki paleti strokovnih, izobraževalnih in raziskovalnih nalog, ki jih opravlja zavod TNP. Mnogo časa namenijo urejanju parka za obiskovalce. Postavljajo informacijske table, vzdržujejo poti in počivališča, kosijo in s tem ohranjajo kulturno krajino ter skrbijo za koče v lasti TNP Na nadzornike se tudi domačini obračajo z vprašanji, pogosto z upravičenimi kritikami zaradi neživljenjskih in zastarelih prepovedi.

Ker so naloge zelo raznolike, je stalno izobraževanje nujno. "Ti ljudje potrebujejo veliko znanja in različnih spretnosti. Morda je prav pravilno komuniciranje z obiskovalci najzahtevnejše. V to znanje je vredno vlagati, saj je dolgoročno najboljša naložba v park in njegovo ohranitev. Struktura obiskovalcev je namreč zelo različna. Pri podajanju informacij se morajo prilagajati različnim ciljnim skupinam - otrokom, mladostnikom, družinam, strokovnjakom, skupinam s posebnimi zahtevami, in še bi lahko našteval," poudarja Šolar.

Poklic, ki je poslanstvo

V zadnjem obdobju se je vloga nadzornikov zelo spremenila. "Pred dvema desetletjema bi si pri omembi dela nadzornikov z obiskovalci predstavljali predvsem to, kako nadzornik strogo opozarja, prijavlja in kaznuje obiskovalce, ki so storili kakšen prekršek. V zadnjem obdobju se je vloga spremenila. Nadzorniki niso policisti, pač pa spremljajo, usmerjajo, pomagajo in informirajo, skratka so na voljo in v pomoč domačinom in obiskovalcem," opozarja Šolar.

Nadzorniki z zadovoljstvom opažajo, da so obiskovalci vse bolj ozaveščeni. Nekaterim posameznikom pa še vedno ni jasno, kako se je treba v zavarovanem območju obnašati. Vodja naravovarstvenega oddelka Bohinj Peter Belhar našteva najpogostejše prekrške: "Poleg motoriziranih obiskovalcev, ki s terenskimi motorji rijejo po brezpotjih, so najbolj nedisciplinirana kategorija obiskovalcev lastniki psov. Večina oziroma kar 90 odstotkov ima pse spuščene in tako s svojim ravnanjem vnašajo v naravo nemir ter motijo druge obiskovalce in živali. Problem so tudi množične prireditve z neprimernimi programi za zavarovano okolje. Mednje moramo prištevati razna športna srečanja, ki se žal prevečkrat zaključijo s preglasno glasbo, pijančevanjem in puščanjem smeti za seboj." Pozimi so poglavje zase motorne sani, poleti pa terenski motorji in avtomobili. "Skoraj ni predela, ki bi ga ti vozniki obšli," kritično pribija Belhar. Kot pravi, zaznavajo tudi veliko nepotrebnih preletov s helikopterji in aerotaksiji. "Piloti želijo narediti vtis na potnike in zato pogosto prenizko letijo, s tem pa plašijo živali in ljudi."

Šolar ob tem omenja nedorečen sistem kaznovanja. Nadzorniki bi morali imeti pooblastila na osnovi zakona o naravi in ne le na osnovi zakona o TNP. "Država je pri sprejemanju izvedbenih aktov leta 1999 sprejetega zakona o naravi prepočasna," se huduje Šolar. Zaradi omenjenih nedorečenosti nadzorniki lahko kaznujejo samo črno šotor-jenje, parkiranje in kurjenje v naravnem okolju in vožnjo po gozdnih cestah mimo zapornic. Kolesarjenje po brezpotjih pa lahko oglobijo na podlagi uredbe o prepovedi vožnje v naravnem okolju.

Zaradi raznolikosti je poklic nadzornika pravzaprav poslanstvo. Kljub težavam ga fantje in možje v sivih uniformah radi opravljajo, še posebej, če so sadovi njihovega dela vidni. Ohranjena narava, mir in spokoj parka ter zadovoljni obrazi domačinov in obiskovalcev so plačilo in motiv za njihovo delo.

Ne zaostajamo za tujino

Parkovni nadzorniki so terensko organizirana služba. Razdeljeni so na štiri geografsko zaokrožene oddelka: Bohinj, Pokljuka-Meža-klja, Kranjska Gora z Zgor-njesavsko dolino in Trenta s Posočjem. Vsak varstveni oddelek ima več varstvenih okolišev - revirjev. V TNP je ta čas zaposlenih 19 nadzornikov. Vsak pokriva svoj revir. Število zaposlenih se morda zdi veliko, vendar ni tako, če upoštevamo, da je povprečna velikost revirja 5000 hektarjev in da je velik del parka dostopen samo peš. Šolar ocenjuje, da bi v polni sezoni potrebovali blizu 40 nadzornikov. V veliko pomoč so prostovoljni nadzorniki. To so bodisi domačini ali pa ljudje, ki so s svojim poklicnim delom ali s prostočasno dejavnostjo povezani z zavarovanim območjem. Sodelujejo pri varstvu in nadzoru, poleg tega hodijo na seminarje, predavanja in ekskurzije, udeležujejo se delovnih in čistilnih akcij.

Triglavski narodni park je pred 25 leti prvi uvedel nadzorno službo. Takšna, kot je zdaj, ne zaostaja za naravovarstvenimi nadzornimi službami v tujini, poudarja Šolar. Pozneje so tovrstne službe organizirali tudi v Škocjanskih jamah, v Škocjanskem zatoku v Kopru in v Logarski dolini.

NEVA BLAZETIČ

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

11 komentarjev na članku "Predvsem svetovalci in manj policisti"

Vladimir Habjan,

Martin, redno in večkrat letno v vseh letnih časih bivakiram (spim) zunaj, pogosto tudi v TNP (v spalki in bivak vreči). Ne vem kako bi reagiral, če bi me poskušal za to zaglobit kak nadzornik TNP, ampak mislim, da ne preveč prijazno. Zakaj? Zato ker se mi to ne zdi kako hudo motenje narave in zato, ker mislim, da so to le malenkosti proti drugim »večjim« zadevam. Če mi bo taisti nadzornik pokazal in dokazal koliko črnih gradenj, na črno zgrajenih kolovozov … v TNP je v zadnjem letu predlagal inšpekcijskim službam (ali komur pač je treba), koliko prijav je izpisal za vožnjo s terenci, motornimi sanmi, gorskimi kolesi … koliko prijav prepovedanih preletov nad parkom je izdal, predlagal, koliko neprijavljenih glasnih veselic je preganjal … in tako naprej – potem bom tudi jaz za tisto spanje v gorski naravi plačal tistih nekaj jurjev. Kot star gorski stražar vem, da je tovrstno delo težko in pogosto nehvaležno, vendar se mi kaznovanje za spanje zunaj le pretirano. A ne bi kazalo to spremeniti? Pozdrav


Vladimir Habjan,

Hahaha, sem vedel, da boš tako odgovoril! Štejem se za tistega posameznika, ki prispeva svoj kamenček v mozaiku reda in ohranjanja narave (pa čeprav tu in tam spim v TNP zunaj koč). Upam le, da me ne bo kdaj zbudil kak nadzornik TNP, ki je vstal na levo nogo … Pozdrav


Vladimir Habjan,

Saj ni bilo govora o spanju v lovski koči, pač pa o bivaku na prostem, pod milim nebom če hočeš. Spanje v koči ni bivak. In bivak res ne moti okolice da bi zato moral plačat kazen. Za to gre. Lp


Mitja Košir,

K pogovoru med Vladimirjem Habjanom in Martinom Šolarjem o bivakiranju v TNP eno retorično vprašanje: Kaj bi na vse to rekel Kugy? Bi si še upal tam, kjer mu je bilo v gorah najbolj všeč, enostavno prespati? Lep pozdrav MITJA KOŠIR


Igor Pavlič,

Pa ne da kdo verjame, da apartmajska naselja z raznimi ogradami, v katerih domujejo gamsi, medvedi in še kaj, s savnami, konjskimi levažami, avtokampi, žičnicami ter drugo "infrastrukturo" niso prispevek k poluciji narave (primer "pristave" v Lepeni). Recimo bobu bob in povejmo: Tu si dobrodošel gost, če boš pustil kaj denarja, sicer pa raje ostani doma in glej razglednice ter prebiraj literaturo ali pa piši v rubrike pisma bralcev. !

Končno je večina objektov zgrajena na črno, vsaj na sivo, vključno s skakalnicami, cestami, potmi itd. Večina kampov v predalpskem in alpskem svetu je pričela z delom na črno, brez osnovnih pogojev in standardov!

A če bo zdaj kak podjetnež napravil "APPARTEMENTHAUS", bodo deset km naokoli preganjali tiste, ki jim pač ni do soočenja s kekčevo kulturo, če se bo kdo hotel kopati v Soči ali Bistrici, to ne bo v redu, ker je temu namenjen "WELLNESS", če bi pa kdo rad švical, naj izvoli obiskati savno. Pričakujem, da si bodo prej ali slej, potencialni, pohajanja željni ljudje, morali najeti vodnika, plačati njega, zavarovanje in še kaj.

Kdor ni pripravljen plačati, naj torej ostane doma, na internetu!?


Boštjan Virc,

Pod prepovedano črno šotorjenje spada tudi bivakiranje na prostem in spanje v avtomobilu pred odhodom na turo?


Boštjan Virc,

Iskreno me veseli, da je moje vprašanje dobilo hiter odgovor iz prve roke. Še vedno pa ostajajo odprta čisto konkretna podvprašanja... Če želim prebiti noč na prostem v TNPju zavit zgolj v spalno vrečo in armafaleks (PLANIRANI bivak), ne smetim in se ne valjam po zavarovanem cvetju in sem pri tem diskretno umaknjen v kako zakotje, je to prepovedano ali ne?

Sam bližnjega srečanja z rangerji še nisem imel, poznam pa precej primerov, ko so nadzorniki TNP preganjali alpiniste, ki so prespali v avtu, preden so šli plezat, na tako odljudenih krajih, kot je konec ceste pod Velikim špičjem, Možnica, ipd.

Se pravi, če potegnem črto, je preganjanje tovrstnih spanj subjektivna ocena nadzornika, kjer se za osnovo vzame prav tako zdravorazumsko presojo alpinista ali planinca, ki tako dejanje stori?


Boštjan Virc,

Se zavedam, da gre lahko diskusija v nedogled, ampak vseeno se bom ponovno oglasil.

Tisti, ki prenočujemo na prostem ali kako drugače "neuradno", ne počnemo zaradi varčevanja, ampak zato, ker pač želimo preživeti noč v gorah v prvinski obliki z jasnim zavedanjam in skrbjo o neškodovanju naravi. In menim, da je to naša pravica.

Spanje v zapuščenih pastirskih stanovih, votlinah, previsih, kavernah, itd. je dolgoletna gorniška tradicija, ki jo lahko zasledimo v vseh romanih in zgodbah o Julijskih Alpah. Drugo pa je, kako se tam obnašamo. Zato je pa skoraj vseeno, ali se deremo, kozlamo, lomimo, trgamo, vlamljamo, smetimo v kampu ob Soči, ob planinski koči, uradnemu bivaku ali pa kje visoko v kakem zakotju.

Prenočevanj na prostem in pod napuščem kakega zapuščenega pastirskega stanu je tako malo, da to nima prav nobenega vpliva na poslovno uspešnost turizma v Posočju ali pa kjerkoli drugje. Večkrat omenjena planina Zapotok nudi tako malo zavetja, da je ne gre ravno primerjati z apartmaji na Kekčevi domačiji. V primeru dežja nudi le malce več zavetja kot krošnja drevesa.

Preden kdorkoli ponovno načne temo o škodi, ki jo (obzirno) prenočevanje po takšnih objektih dela turizmu, naj obišče uradno spletno stran Trbiža. In lej ga zlomka, na Tarvisiano.org lahko brez težav najdete vse informacije o zastonjskih možnostih prenočevanja v gorah, od lepo urejenih bivakov do zapuščenih planšarij in lovskih koč.

Mogoče imajo razloge za takšno razmišljanje, ki jih mi še ne razumemo?


Boštjan Virc,

Morda za primerjavo vseeno raje ostajajmo v neposredni soseščini... Tudi Naravni park Julijskega predalpskega sveta, ki praktično meji na TNP, na svoji uradni strani ponuja pregled zastonjskih prenočevanj v zapuščenih planšarijah, bivakih, ipd. Skratka, "nastanitve" za tiste, ki želijo doživeti prvinsko noč v gorah, ne pa kot alternativa apartmajem ali kempom: Parcoprealpigiulie.org.

Seveda gre za - z očmi večine ljudi "grozne", "vlažne" objekte - večinoma podrtije tipa planina Zapotok. Kamor tipičen gost razkošnega apartmaja ne stopi, pa če mu plačate. Bistvo seveda razumejo le iskreni gorniki.

Mitja, da se ne bi napačno razumeli. Ne odrekam pravice prebivalcem TNP, da v njem opravljajo turistične dejavnosti. Govorim samo o tem, da menim (in to na nek način pritrjuje tudi Martin Šolar), da imam kot gornik pravico, da preživim noč v gorah pod jasnim nebom ali napuščem stare planšarije na prvinski način. In sem ob tem obziren tako do narave kot do tuje lastnine.

V kamp ali apartma v Posočju pa se bom vračal (kot sem že velikokrat tudi bil) ne zaradi restriktivnih ukrepov, ampak zaradi kakovosti ponudbe. In tudi po turi se z veseljem usedem v prijetno trentarsko ali loško gostilno.

Parkirnine pa so tema, ki posega v drugo diskusijo. Sam sem iz Novega mesta in plačujem parkirnino tako v LJ kot v TNP in ne želim, da se to vpleta v to debato.


Martin Šolar,

Bivakiranje na prostem ali spanje v avtomobilu seveda ni "šotorenje na črno". Šotorenje na črno je POSTAVITI ŠOTOR izven za to določenih lokacij. Določene lokacije pa so samo kampi in s Planinsko zvezo ali taborniki dogovorjene lokacije.

Res pa je, da naši nadzorniki opozorijo tudi posameznike, ki spijo na prostem ali ob avtu, še posebej če so "parkirani" pet minut proč od kampa ali še v več primerih par minut proč od planinske koče. Tako, da spanje pri ali v avtu na pa parkirišču par sto metrov od Aljaževega doma ali na Vršiču res ne more biti izjema.

Kar se tiče bivakiranja še nikoli nismo nikogar pregnali izpod stene - sicer pa - kdo pa še gre bivakirat po steno, da bo zjutraj začel zgodaj plezat...!? Se tudi ve kaj je bivak in kdaj pride do bivaka. Če pa dobimo sredi lepega poletnega dneva v Dolini Triglavskih jezer ali na Velem polju šotor, pred njim razstavo vse možne krame in da ne naštevam dalje, v takem primeru je pa vsem jasno, da to ni noben bivak ampak šotorenje na črno.


Martin Šolar,

Spanje na prostem v bivak ali spalni vreči ali brez nje ni prepovedano in zato še nobeden ni bil kaznovan. Nekateri so bili opozorjeni in napoteni v kampe, če je bilo to dejanje na cesti ob avtu. O tem smo si pred leti dopisovali tudi s pisci in uredniki nekdanje odlične revije Grif.

Seveda je človeški faktor povsod prisoten in tudi kakšno ravnanje kakšnega nadzornika sem pa tja ni za vzor... ampak naj vrže kamen tisti, ki je brez greha!

Vladota tudi razumem in seveda en bivak v smislu škode in vplivov na naravo ni nič v primerjavi s črnimi gradnjami ali vožnjami terencev... Je pa prav in taka je tudi doktrina naravovarstvenega ozaveščanja povsod po svetu, da vsak posameznik stori tisto kar lahko stori sam in s tem prispeva svoj kamenček v mozaiku reda in ohranjanja narave. In če je edini greh nekoga občasno bivakiranje, naj le ta posameznik vsaj pospravi za sabo, naj ne kuri ali pa morda, če je to možno, kdaj brez potrebe tudi ne bivakira.

Lep pozdrav!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti