Ona, 30.05.06 - Jerneja Perc: Ponavljajoče se ritmično gibanje ohranja telo mišično simetrično in uravnoteženo
Akcija - Ona v gibanju (8)
Tek nas osvobaja
Če je atletika razglašena za kraljico gibanja, potem bi lahko za tek rekli, da je kralj vseh gibalnih vzorcev. Ponavljajoče se ritmično gibanje ohranja naše telo mišično simetrično in uravnoteženo.
Ni čudno, da ga predstavnik zahodne populacije miselno najprej povezuje s tekmovanjem, premagovanjem in zmagovanjem. Tek je največkrat tudi osnovni oz. sploh prvi tekmovalni preizkus v najzgodnejših otroških letih, saj v otroškem svetu pomeni nadgradnjo igre lovljenja. Nežnejša oblika preizkušanja moči in sposobnosti namreč kar hitro preraste v prvi pravi napovedani dvoboj: »Kdo bo prej pri drevesu?« K takšnemu asociativnemu povezovanju teka in tekmovanja pa seveda ogromno pripomoreta vzgoja in tekmovalna usmerjenost celotne zahodne družbe.
Spomnim se komentatorja, ki je opisoval uspehe ameriških športnikov na velikih tekmovanjih. Njihov nezmotljivo nastavljeni azimut, ki kaže vedno le na sam vrh tekmovalnih stopničk, je opisoval s šalo, v kateri pa je veliko zrno resnice. Ameriški otrok naj bi bil deležen povsem drugačnega spodbujanja kot otroci drugih, sploh manjših narodov. Tako npr. »slovenski« oče povpraša otroka po popoldanskih aktivnostih: »Kaj ste počeli danes na dvorišču, kako si se imel?«, ekvivalentno vprašanje ameriškega očeta pa naj bi se glasilo: »Sine, kolikokrat si danes zmagal?« Tekmovanje je v njihovi miselnosti vrhunec razvojne stopnje, telo pa pri tem obravnavajo kot do konca trenirano »mašino«, katere psihološki del ne odpove nikoli, ker je ravno tako le eden od trdno privitih vijakov v celotni zgradbi.
Želite še kak primer? Eden najbolj poznanih ameriških športnih nutricionistov iz začetka 90. let, dr. Robert Haas, ki je zaslovel s knjižno uspešnico Zmaga v želodcu (skrbel je npr. tudi za prehrano Martine Navratilove), je v njej objavil geslo, ki naj bi v enem stavku zaobjelo skrb športnika za pravilno prehrano: »Don"t put junk fuel into your maserati! (ne točite slabega goriva v svojega maseratija!)«, kar znova potrjuje že kar pretirano mehanicističen pogled na telo in na športnika, pri čemer šteje le zmaga (najprej v želodcu). Geslo se je v Evropi bralo nekako smešno, saj nismo navajeni na tako odkrit pogled na telo današnjega tekmovalca. Občuti se, da je bilo napisano za ameriški trg in da knjiga ni le še ena knjiga o prehrani, ampak pravzaprav vodnik, kako zmagovati.
Pod vplivom takšnega razvoja tekmovalnega duha, ki je morda v naših evropskih državicah bolj zabrisan ali pa vsaj ne tako hrabro javno priznan, je kar težko razumeti, da so kje na tej zemeljski obli tudi narodi, ki ob teku ne pomislijo najprej na merjenje moči. To najlepše opisuje Marlo Morgan v knjigi Klicali so jo dvoje src, v kateri govori o svojem popotovanju z avstralskimi domačini. V odlomku, kjer avtorica opisuje, kako so drug drugemu predstavljali igre, ki se jih radi igrajo, je morda najbolj viden prepad med zahodno populacijo in prvinskim, z zemljo še vedno močno povezanim staroselskim plemenom. Ko jim je namreč kot eno najbolj priljubljenih iger zahodnega sveta predstavila igro »kdo bo hitreje pri drevesu«, se kar niso mogli načuditi, kdo si želi igrati nekaj tako groznega, da je na koncu igre en sam srečnež, vsi drugi, ki so se cilja dotaknili za njim, pa prizorišče zapuščajo povešenih glav … V njihovih očeh je tek igra, igra pa je namenjena zabavi vseh.
O tem sem pred leti že pisala in morda ni bilo naključje, da mi je knjiga prišla v roke ravno v obdobju, ko sem omahovala, ali naj nadaljujem svojo športno kariero. Zdaj vem, teči do drevesa je krasno. Še posebno če si na prizorišču sam, brez reflektorjev in ga lahko ob dotiku tudi objameš in deliš z njim najglobljo energijo matere Zemlje.
Jerneja Perc