Gorniška potepanja: Menda je hudič končal v breznu, ki se je naredilo pod veliko skalo, ko jo je, nesoč na goro, treščil ob tla, meni pa se vedno bolj zdi, da dandanes živi vrh gore ...
Nad Bevkovo Zakojco je ... Kojca (1303 m)
Že v času, ko sem z vrstniki še gulil osnovnošolske klopi, se mi je ime vasi, kjer se je rodil eden izmed naših najbolj znanih pisateljev, trdno zasidralo v 
spomin. Kot fantič seveda nisem natančno vedel, kje je to in kako je tam, a sem si s pomočjo Bevkovih mladinskih del v glavi narisal predstavo majhne, domala pravljične vasice sredi strmih bregov, kjer vse teče počasi, kjer se vsi poznajo med seboj, kjer je doma trdo delo in kjer je do doline toliko ovinkov, da marsikdo, ki je enkrat odšel, ni več našel poti nazaj. Zakotna Zakojca torej. Zakotna v tistem dobrem pomenu besede, ki gorniškim dušam obeta, da bodo na hrib nad vasjo hodili v miru in ob poti videli mnogo zanimivega. V tem letnem času bodo to predvsem številne rože, ki krasijo travnate poljane naše današnje izvoljenke. Gremo na Kojco!
Kar nekaj prijetnih poti vodi nanjo. Če začnemo že v dolini Idrijce, nam malo hoje po cestah ne uide, če pa se zapeljemo stopnico višje, do vasic, ki se 
sončijo na južnih pobočjih Kojce, do vrha ni več kot dobra urica strmega vzpona. Zdi se mi, da je najbolj priljubljena pot, ki pripelje na vrh s strani, po vzhodnem grebenu. Iz vasi Jasenica dosežemo preval Vrh Ravni (826 m), na njem pa se že združimo z eno od severnih smeri, ki jim bo veljala pozornost v današnji objavi. Do Zakojce se lahko pripeljemo skozi Bukovo po asfaltiranih cestah iz vasi Reka v dolini Idrijce ali z Grahovega ob Bači. Na voljo imamo še makadam iz Hudajužne, ki je bil pred nekaj leti, ko se je del strmine nad Bačo odločil zgrmeti v dolino, obvoz glavni prometnici skozi Grapo, bolj priporočljivo pa je, da vzamemo pot pod noge že v dolini; ne nazadnje tudi zato, ker se lahko v dobršni meri izognemo hoji po cesti.
Zakojca sploh ni majhna vas. Premore celo dolnji, srednji in gornji del. Ne more se sicer primerjati z Davčo ali Lokovcem, vendar je že pisatelj napisal, da se z
nobenega razgledišča ne odkrije v celoti in da jo težko premeriš v enem dnevu. Najprej prispemo v spodnji del Zakojce (Dolenjo vas) z Volarjevo domačijo, ki je bila v začetku osemdesetih let preurejena v Bevkov spominski muzej. Če si želimo ogledati notranjost, moramo stopiti do turistične kmetije »Pri Flandru«, kjer hranijo ključ. Do Srednje vasi se sprehodimo po markirani bližnjici skozi gozd in tako odrežemo cestni 
ovinek. Markacije nas v bližini spomenika pri transformatorju usmerijo na travnat kolovoz, ki mu sledimo pod severno vznožje Kojce. Ko dosežemo gozd, se strmina poveča, kolovoz pa ima toliko odcepov, da moramo dobro gledati, po katerem se nadaljujejo markacije. Višje se usmerimo desno na strmo stezico, po kateri se vzpenjamo do manjšega sedla. Strmina tudi nad njim ne popusti. Unese se šele, ko zavijemo prečno proti levi, in kmalu dosežemo pot, ki pripelje s prevala Vrh Ravni. Do vrha na desni ni več daleč, pa tudi prav strmo ne.
Vrh je deloma poraščen, a to pretirano ne ovira razgleda, le malo se moramo potruditi. Če ne samo obsedimo pri vpisni knjigi in spomeniku, temveč 
odidemo na sprehod po obsežni vršni planoti, se nam odkrijejo vrhovi v bližnji soseščini in dobršen del našega alpskega sveta. Morda na katerem od dreves, ki se na Kojci (prav na njeni najvišji točki!) borijo za svoj obstoj, zagledamo podobo hudiča, ki nas s svojimi »rekviziti« tako čudno gleda, da se nam bo še ponoči sanjalo o njem. Sestopimo po vzhodni poti na preval Vrh Ravni. Pot je na trenutke strma, a dobro uhojena. Čas nam krajšajo številne cvetlice in prijetno 
počivališče Lipje, odkoder je zelo blizu do razgledne točke. Kdor ima voljo, se lahko potrudi tudi do Hudičevega roba. Zgodbo o hudobni babi, ki je hudiču naložila na prvi pogled neizvedljivo nalogo, si lahko preberemo na informativni tabli. Menda je hudič končal v breznu, ki se je naredilo pod veliko skalo, ko jo je, nesoč jo na goro, treščil ob tla, meni pa se vedno bolj zdi, da dandanes živi vrh Kojce. Kakorkoli obračamo, ima Kojca s hudičem kar dosti skupnega …
Tudi ob poti proti prevalu nas čaka razgleden skalni pomol – Divji rob, ki prav tako premore legendo. Z Lipja le malo sestopimo, nato pa se proti desni 
odpravimo nanj. Ko pogledamo iz gozda, se nam odkrije Porezen, malodane pod nogami pa gledamo vas Jasenica. Vrnemo se na pot proti prevalu, nato pa se z njega po gozdni cesti 
vrnemo v Zakojco. Med potjo nas bodo spremljali lični smerokazi, ki še poudarijo videz zelo lepo urejene hribovske vasi. Na Kojci sva bila prvič pred sedmimi leti. Arhivska slika govori, da je bilo na bližnjem sosedu samo še nekaj zaplat snega … Tudi v novejši zgodovini, ko je spet prišel čas za pomladanski sprehod nanjo, se je sosed Porezen že skoraj otresel zadnjih ostankov pretekle zime. Morda bo spet kmalu čas za prikupno gospodično. Sploh sedaj, ko nas vabi kar z domačega okna …
Zgornja fotografija: Tolminski Migovec, Žabiški Kuk (za njim piramida Tolminskega Kuka, pred njo Kojca s travnato plešo), Vrh nad Škrbino in Vogel. Levo zadaj izza travnika špega ... uganka.