Gorniška potepanja: Čeprav ponavadi s tem nimam težav, mi je s svojim težko izgovorljivim imenom kar nekaj časa povzročala preglavice ...
Kršičevec (1091 m)
Tam, kjer se obsežni gozdovi Javornikov nadaljujejo v snežniška prostranstva, tam, kjer hodimo po travnatih kolovozih, ob pašnikih z drobnico, mimo kraških brezen, jam in zanimive lipe zraščenke, tam, kjer sta pri vpisni knjigi na vrhu vzidana jelenja rogova, tam je Kršičevec, tisočak, ki mi je – pa čeprav ponavadi s tem nimam težav – s svojim težko izgovorljivim imenom kar nekaj časa povzročal preglavice. Revež je moral »preživeti« marsikaj: Krščičevec, Kriščevec, Kriševec in še kaj bi se našlo. Malo za šalo bi lahko zapisal, da sem se tudi zaradi njegovega nevsakdanjega imena lotil pisanja današnje objave: da si ga bom vendar že enkrat za zmeraj zapomnil – Kršičevec! In če mi bo še kdaj po naključju ušel iz spomina, se moram spomniti na kršje, ki ga na gori ne manjka …
Kako do vznožja gore, ki si je, pa čeprav v svojem okolišu ni najvišja, zaradi obsežnega razgleda »zaslužila« markirano pot? Primorsko avtocesto zapustimo v Postojni, se zapeljemo do Pivke, nadaljujemo proti Knežaku, a le do vasi Parje. V njej zavijemo levo in se skozi Palčje pripeljemo v Jurišče, kjer je izhodišče tokratnega pohoda. Da ne bi pozabil, bom kar takoj napisal, da se uradno ime vasi razlikuje od domačega, ki črko »i« izpusti. Juršče torej. In ne »na Juriščah«, temveč »na Jurščah«. Tudi na nekaterih hišah lahko preberemo domače poimenovanje vasi. Na »glavnem trgu« si lahko na lični informativni tabli preberemo, kaj zanimivega nas čaka ob planinskih poteh. In tega ni malo! Za boljšo preglednost je dodan tudi zemljevid. Nad vasjo poleg vzpona na Kršičevec vabijo tudi Bele stene z bližnjimi spodmoli in jamo pod njimi, a napotimo se najprej na goro.
Še v vasi lahko postojimo pri spomeniku in cerkvi sv. Jurija iz sedemnajstega stoletja, nato pa se po kolovozih in mimo pašnikov napotimo proti vrhu. Sprva hodimo skoraj po ravnem (kmalu se v levo odcepi pot do spodmolov in Belih sten), a tudi kasneje je pot vse prej kot strma. Še pred prečkanjem gozdne ceste si na desni strani poti lahko ogledamo vhod v dobrih sedemdeset metrov globoko kraško brezno, Lipovka poimenovano. Še posebno v mokrem je velika možnost zdrsa, ki je lahko usoden, zato je treba biti zelo previden! Ko prečkamo cesto, smo kmalu pri naslednji zanimivosti – lipi zraščenki. Kar štirinajst debel raste iz enega »gnezda«. Če ji bo dano živeti, bo nekoč njen obseg brez dvoma rekorden, saj že sedaj meri več kot štiri metre. Vrnemo se na pot in kmalu pridemo do naslednjega razpotja. Desna pot bi nas pripeljala do Mrzle jame (tam se bomo vračali), zato krenemo levo navzgor in čez vršne travnike stopimo na prostran vrh. Poleg razgledne plošče in vpisne knjige nas zgoraj pričaka precej nenavaden obelisk, kakršen ponavadi najde svoj prostor v lovskih sobanah. Jelenova rogova, med katerima je skrinjica z vpisno knjigo, v vsakem primeru presenetita, mnenj o (ne)primernosti pa je verjetno precej. Oni dan se je nekdo pošalil, da če za nič drugega ne, pride prav za sušenje prepotenih majic …
Na izhodišče se lahko vrnemo po isti poti ali pa si ogledamo še Mrzlo jamo, do kamor nas z vrha povabijo markacije. Jama je skrita v gozdu, dostop vanjo pa ne čisto preprost. Če boste po Kršičevcu pohajkovali v poletni vročini, bo njen hlad prav prijetno del … Po prihodu na svetlo se ni treba vračati na vrh, saj nas markacije vodijo po kolovozih in stezicah pod Kršičevcem do poti, po kateri smo se povzpeli. Mimo lipe zraščenke in brezna Lipovka sestopimo po isti poti, nato pa se, če imamo še kaj volje in časa, povzpnemo do spodmolov, kraške jame in razglednih Belih sten.
Kažipot nas povabi na desno, še preden dosežemo Jurišče. Najprej – kot že prej na Kršičevec – hodimo po ravnini, po prečkanju gozdne ceste pa se začne svet postavljati precej bolj pokonci. Ob zaključku vzpona kratek čas že pošteno grizemo kolena. A je vredno! Proti Belim stenam gre spet zložneje. Pogled s prepadne pečine na Jurišče in okoliške vrhove je navdušujoč, le previdni moramo biti, da ne zdrsnemo v globino. Do vasi sestopimo po zahodni poti in tako zaokrožimo turo.
Kdor še ima kaj volje za krajši sprehod, mu zelo priporočam ogled katere od presihajočih »luž« v zgornji Pivški dolini. Največ možnosti za »glavni dobitek« je po spomladanskem ali jesenskem deževju. Ob polnem »bazenu« je največje Palško jezero (sto petindvajset hektarjev!), vendar žal tudi najprej »izpusti dušo«. Poleg njega so še Parsko, Bačko, Kalško ter Veliko in Malo Drskovško jezero, največje pozornosti pa je seveda deležno Petelinjsko jezero, saj estavele na dnu najdlje zadržijo njegov okras. V najboljši kondiciji premore spoštljivo globino (štirinajst metrov!), v dolžino meri dober kilometer, v širino pa polovico te vrednosti. Če imamo možnost, si ga je zagotovo vredno ogledati tudi iz zraka. Parameciju podobna oblika in sonce, ki se lesketa na vodni gladini, z okoliškimi prostranstvi pričara vznemirljivo podobo divjine. Vode iz jezer odtekajo na tri različne konce (čeprav menda niso skregane): del s Pivko »odide« v Postojnsko jamo in naprej po znani pod/nadzemni poti do prestolnice in dalje proti Črnemu morju, ostala dva pa z reko Reko (Timavo) in Vipavo (Sočo) končata v Jadranskem morju.
Blizu Kalškega jezera je tudi grad Kalec, pravzaprav tisto, kar je ostalo od njega. Kdor se bo ustavil, se bo nemara – poleg šestega slovenskega tabora, ki je (kot že oni prej) zahteval Zedinjeno Slovenijo – spomnil vsemogoč(n)ih vragolij, ki sta jih tam (poleg resnega dela) uganjala Levstik in Vilhar. Nemara bo zapel znano pesem slednjega Lipa zelenela je ali ono Po jezeru bliz' Triglava. Jezero bo nemara res na dosegu roke, Triglav pa bo morda ob vožnji domov pokimal v pozdrav …