PZS - Nina Režen: Komisija za alpinizem PZS je izvedla na območju Zelenice razpisan začetni alpinistični tečaj v zimskih razmerah (od srede, 23., do nedelje, 27. marca).
Ko zlezeš iz grape in te pozdravita sonce in razgled na sosednje vrhove se počutiš kot zmagovalec. Ampak: »Ni še konec ne, to začetek je ...,« je bilo slišati na eni od analiz: »... saj sledi greben do vrha (ja, to je tisto tam zadaj).«
V sredo smo se zbrali pri Tinčkovi koči in se s težkimi nahrbtniki (saj veste kako je) odpravili našemu bivališču, za nekaj naslednjih dni, naproti. Nekateri smo se že poznali, drugi smo se bolj od daleč opazovali. Koča na Zelenici nas je prijetno presenetila s toplim čajem in zakurjeno pečjo, ki je manjši skupni prostor že dobro ogrela. Po uvodni ceremoniji osnovnih pravil in spoznavanja, so nam postregli z večerjo. Ugotovitev prvega večera se do konca tečaja ni spremenila - hrane nam ne bo manjkalo. Po skavtsko smo se razdelili po sobah - dekleta skupaj, fantje skupaj in navdušeni ugotovili, da nam koča ponuja celo tuš. S toplo vodo! Tako smo se do konca tečaja urili v taktičnih igricah vrstnega reda pod tušem.
Zbudili smo se v sončen dan, podprli z zajtrkom in se odpravili snegu naproti. Kljub pomladi, ki je vladala okrog koče je bilo snega v grapah in na vrhovih dovolj za vse. Najprej smo ponovili osnove. Uporabo žolne, ustavljanje s cepinom in hojo z derezami. Razdelili smo se v dve skupini in se, vsaka po svoji poti, odpravili na Vrtačo. Za vsak slučaj - če bi se vreme znatno poslabšalo v naslednjih dneh - smo se na pohodu dobro nasončili. Nekateri skoraj do stopnje lažjih opeklin. Lačni in prepoteni smo se odpravili nazaj proti koči na kosilo. Inštruktorji so naredili pregled nahrbtnikov, da so nam v prihodnje prihranili nošenje nepotrebnih stvari s sabo na ture. Popoldneve in večere so zapolnjevala praktična tematska predavanja, zgodbe iz odprav inštruktorjev in poučni filmčki - tisti od Slovenske vojske. Zvečer smo se razdelili po navezah, ki se niso spreminjale do konca tečaja, in s svojimi inštruktorji že delali načrte za naslednji dan.
V petek smo se vse naveze zagnale v senčne grape Begunjščice. Eni smo hitro ugotovili, da tisto govorjenje inštruktorjev iz prejšnjega večera o planu B ni bilo brezveze. Grape so nam ponudile super razmere za plezanje in učenje. Cilj je bil čim večja samostojnost navez. Pod budnim očesom inštruktorjev smo med vzpenjanjem izdelovali sidrišča v snegu in skali, varovali in plezali. Seveda smo se odpravili še po grebenu na vrh Begunjščice po obvezno fotografijo. Varno smo sestopili in se zbrali za delavnice. Iskali smo z žolno, preizkusili sondiranje, izdelovali sidrišča in ponovili ustavljanje s cepinom. Zdaj že pošteno sestradani smo se vrnili v kočo. Začetna zadržanost je že zdavnaj izginila in z veseljem smo si podelili izkušnje (dobre in slabe) tistega dne in si izmenjali koristne (in manj koristne, vendar zanimive) informacije. In že smo načrtovali ture za naslednji dan.
Ker se na izkušnjah učimo, smo si v soboto že pri zajtrku pripravili za na pot kakšen prigrizek v obliki sendviča. Vsaka naveza je pisala svojo zgodbo orientiranja, iskanja prehodov, plezanja, varovanja ter križev in težav na poti. Sestop nam je tokrat ponudil južni sneg in coklje na derezah. Nekateri smo v praksi obnovili ustavljanje s cepinom. Zopet smo se zbrali, pojedli sendviče in se lotili delavnic. Ponovili smo iskanje z žolno in ustavljanje s cepinom (zdaj že iz prakse vemo, da je to pomembno), ter dodali spust po dveh cepinih in načine ugotavljanja plazovitosti. Inštruktorji so nam še na terenu predstavili in razložili, kar smo prejšnje večere videli v naši izobraževalni kinoteki. Po kosilu, standardni bitki za tuš, analizi in večerji smo si zadnji skupni večer popestrili z zabavnim večerom, ki je upravičil svoj naziv. Smeha in iger ni manjkalo. Ker je bila vremenska napoved za nedeljo slaba se je večer zavlekel v jutro.
V nedeljo smo se prebujali ob zajtrku. Ob pogledu na oblačno nebo se ni nikomur mudilo. Peter nam je predstavil svoje plezalske izkušnje čez lužo. Opravili smo še zadnjo analizo, spakirali, naredili skupno fotografijo in se odpravili še v dolino na kavo.
Da povzamem - na tečaju smo se naučili: da je plan B pomembna zadeva, da je vodniček koristnejši v nahrbtniku kot v koči, da sončna krema tudi pozimi prav pride, da so sončna očala na zimskih turah pametna zadeva, da ti preveč rokavic včasih enostavno vzame preveč časa. In tudi, da fotoaparat zna leteli ter da tudi klini, deli termoske, celo neskončne zanke hitro dobijo krila. Naučili pa smo se tudi res pomembnih stvari - npr. da »Varujem« ni le beseda in da sta zanesljivost in previdnost ključnega pomena.
Svoje urjenje so na tečaju opravili tudi inštruktorji. Blesteli so v potrepežljivosti. Na turah in na delovnih točkah so svoje delo opravili strokovno, zanimivo in s pravim kančkom humorja. Zelo dobro so izkoristili raznolike razmere in nam tako ponudili različne izkušnje.
Alen, Andrej, David, Miha in Peter, v imenu vseh tečajnikov se vam zahvaljujem za vašo prizadevanje in res odlično delo.
Srečno!
Nina Režen
Fotografije: fotoarhiv KA PZS