Mladi bili v Chamonixu, še vedno pa se da plezati tudi v Dolgem hrbtu
Dolgi hrbet
Naša najbolj mrzla stena je pred nekaj dnevi, v četrtek, 24.marca še vedno ponujala zelo dobre razmere. Nika Radjenovič in Bojan Leskošek (AO Ljubljana-Matica) sta to izkoristila in preplezala smer Kemperle-Murovec (IV+/5, M5, 1000 m) v Dolgem hrbtu. V steni je vladala še prava zima, kljub temu, da je bila v dolini že pomlad in snežna meja na 1200 m. V strmih skokih ju je presenetil še nepredelan sneg, tako da sta večino smeri varovala. Sestop preko Mlinarskega sedla je bil zaradi močnega sonca, ki je talil požled nad njunima glavama, celo še bolj adrenalinski kot sam vzpon.
Chamonix
Peter je v zadnjih AN že napisal nekaj o letošnjem taboru. Res je, vreme ni bilo dobro a tabor je vseeno bil, vseeno se je nekaj preplezalo in vseeno so se mladinci dobro imeli in verjamem, da dojeli, da so Alpe zvezda stalnica na vsaki alpinistovi poti. Tam so se dvigovale alpinistične meje, tam so začenjali in se mojstrili najboljši alpinisti sveta in tam se je najlažje preizkusiti ali pa zgolj uživati v lepih smereh vseh vrst. Popolno poročilo bom oddal na KA pri PZS tu pa objavim le kronološki potek dogajanja.
Vodji tabora: Tomaž Jakofčič in Tina Di Batista. Udeleženci tabora: Jan Božič, Matjaž Dušič, Nejc Klemenčič, Matic Kozina, Igor Kremser, Tadej Krišelj, Rok Kvas, Marko Levičar, Nejc Lužnik, Nejc Marčič, Nejc Pozvek in Luka Stražar.
11. marec
Vsi udeleženci (12 mladih alpinistov in vodji tabora) se dobimo v Chamonixu. Pogovorimo se in pogledamo na aktualnih posnetkih razmere v najpomembnejših stenah. Pregledamo najnovejšo vremensko situacijo in izdelamo načrt. Potrebno je bilo izkoristiti že takoj prvi dan saj je bilo za nedeljo napovedano nekoliko slabše vreme, prav tako za ponedeljek. Torek in sreda naj bi bila boljša. Navezi Lužnik – Stražar, Kremser – Juvan, odideta na Plan des Aiguilles, kjer prespijo v bivaku.
12. marec
Prej omenjeni navezi zgodaj zjutraj vstopita. Prva v Grand West Culoir a obrne zaradi slabega počutja enega od alpinistov. Druga naveza prepleza smer Rebuffat – Terray (V, 5, M6, 550 m) in sestopi do Plana. Naveza Dušič – Klemenčič gre gor s prvo gondola in vstopi v Rebuffat – Terray, jo prepleza in se do polnoči vrne na Plan. Kozina in Kvas odideta na Midi, se spustita s smučmi pod steno Tacula in preplezata smer Modica Noury (III, 5+, 550 m). Na sestopu se v megli prebiijeta do koče Requin in tam prespita. Nejc Pozvek in Marko Levičar v Aig. Carre preplezata Frendo Ravanel (II, 5, 500 m) z nekaj variantami. V isti steni sta plezala tudi Marčiči in božič, smer Faraon (II, 4+, 5c, 500 m). Obe navezi odsmučata v dolino in se vrneta v Chamonix.
13. marec
Navezi iz Plana sestopita v dolino. Ostali počivajo, sušijo in pripravljajo opremo za nadaljne smeri. Nekaj jih hoče z zadnjo gondola gor a le ta ne vozi zaradi slabega vremena. Ponoči sneži, na Midiju zapade 20 cm snega.
14. marec
Dušič in Marčič gresta s prvo gondola na Gr. Montets in vstopita v Les Droites, smer Richard Cranium Memorial (IV, 5, 5c, 1000 m). Do večera priplezata štiri raztežaje pod rob stene in bivakirata. Z isto gondolo oditeta Kozina in Kvas ter v Pt. Ferrar preplezata smer Farraon. Do noči sestopita v dolino. Ostali smo pred odhodom prve gondola na spodnji postaji gondola na Midi. Odhod zaradi čiščenja snega na zgornji postaji prestavijo na 9.15 zaradi česar spremenimo načrt in gremo popoldan le do bivaka na Planu in plezanje prestavimo na naslednji dan, ko je sicer napovedano slabše vreme. Pozvek – Božič in Levičar vseeno odidejo gor, preplezajo smer Modica Noury in sestopijo do koče Requin.
15. marec.
Dušič in Marčič izplezata, sestopita na drugo stran in za las ujameta zadnji vlak iz Montenversa. Navezi Lužnik – Stražar in Di Batista - Juvan vstopijo v smer Grand West Culoir v zahodni steni Aig du Plan. Na polovici zaradi stalnih pršnih plazov, močnega vetra in padca enega od njih, sestopijo. Kremser – Klemenčič in Jakofčič preplezamo smer Fil a plomb (III, 4+, 700 m) severni steni Rognon du Plan. Zaradi močnega vetra in nedelovanja gondole ne nadaljujemo na Midi temveč sestopimo nazaj po smeri in do večera v Chamonix. Pozvek in Božič kreneta od koče Requin proti steni Tour du Col Requin z namenom plezati smer Ice is Nice. Na dostopu pod steno zaradi težav z opremo in močnega vetra obrneta in odsmučata v Chamonix.
16. marec
Vreme je slabo in večina odide v plezališča za drajtuling ali umetne stene.
17. marec
Vreme je še vedno slabo. Zapade dosti novega snega. Namen je oditi naslednji dan v italijansko dolino Cogne, kjer so. razmere še vedno dobre. Večerno preverjanje stanja pove, da je v dolini Cogne razglašena 4. stopnja nevarnosti snežnih plazov zato namen opustimo. Ker razmere ne dovoljujejo plezanja se odločimo za turni smuk.
18. marec
Odidemo na turni smuk s sedla Cicle nad Les Contamines kjer naletimo na dobre smučarske razmere. Zatem večina odide še v drajtuling plezališče v Le Fayet.
19. marec
Odhod domov
Pomlad
Pomlad je tu, večina je cepine že pospravila in že močno pogleduje proti skalnim stenam in prvomajskim destinacijam. Nekateri pa se še vedno ne dajo, tudi zato, ker odhajajo v kratkem v velike gore. Večina ve, da v prvih dneh aprila odhaja na pot osrednja slovenska odprava na Makalu o čemer se bo sicer še pisalo. Ekipa bi lahko bila večja, razpisanih je bilo šest mest a so se nabrali le štirje. Žalostno! Za Everest 1979 je bilo npr. razpisanih 30 mest, prijavilo pa se je 100 kandidatov, ja sto, večina iz Slovenije. In vsi so se bili pripravljeni raztrgati za to, da bi prišli v ekipo. Na srečo tudi tokratna ekipa; Marko Prezelj, Luka Lindič, Rok Blagus in Boris Lorenčič s pridruženim ameriškim članom Stevom Housom, ne pušča niti kanček dvoma o njihovi sposobnosti preplezati karkoli v morda najlepšem osemtisočaku na svetu. Dobro, da nekateri tudi v Sloveniji še vedno zrejo v višave kamor so dolga desetletja zrli vsi najboljši alpinisti sveta in Slovenije. Siceršnji alpinistični trend rine večino alpinistov v bolj lagodne oblike alpinizma, s sicer mnogo višjimi in zvenečimi ocenami a tudi mnogo krajšimi dostopi, sestopi, potovanjem, z vse manj alpinističnimi neznankami. Da ne bo kdo takoj skočil name naj povem, da to povsem razumem a hkrati bolj kot komurkoli privoščim tokratni odpravi (poleg srečne vrnitve) bleščeč uspeh. Zaradi vsega kar so to zimo vložili v priprave, ker so popolnoma predani cilju in, ker bo to morda malo pripomoglo k ponovnemu vzponu in popularnosti (kako zelo nealpinističen izraz!) slovenskega himalajizma v katerem nas sedaj nekdaj šibkejši narodi prehitevajo po levi in desni. Kar je težko na pet in šest tisoč, je še težje na 8000, so nam stalno ponavljali nekateri himalajci. So se motili? Trenutna situacija v našem odpravarstvu očitno kaže, da ne!
Srečno!
Tomaž Jakofčič