Brezskrbno graparjenje

Točnost je lepa čednost, čeprav nam, čisto po človeško, včasih tudi ne ustreza. Letošnja pomlad je z vso močjo sončne svetlobe udarila dan prej, s toploto pa obotavljajoče se, šele na prvi pomladni dan. Sledil mu je dan vode, ob katerem se spomnim prijateljic, ki ju pozimi redkeje obiskujem. Le kako bi ju lahko, saj mi kratka luč dneva tega ne dopusti! Do novega leta tam nočem motiti lovcev, potem pa v izogib nepotrebnemu vznemirjanju GRS še malo počakam, da obilica snega spremeni agregatno stanje. Sedaj je pravi čas za obisk grap in grebenov Osredka med mlado Idrijco in Belco. Posebno čarobno je po obilnem deževju, s katerim so se letos iztekli zadnji »zimski« dnevi.

Še zimska barva poskočnih rek je sinjezelena. Beli jeziki splazelega snega v strmih grapah izpod Tisovca, Osredka in Čekovnika segajo do vode. Grebene objemajo kot obeljena rebra okostij. Strašljive skalne pečine z razmršenimi frizurami golega drevja se dvigajo iznad njih.


Med njimi je nešteto vodnih grap s slapovi vseh velikosti, širine in moči pretoka. Oživel jih je taleč sneg in zadnje padavine. Čez par dni jih ne bo več. Pogledov in razgledov nam še ne krati olistan gozd.

Od Lajšta, do Lajšta bo tekla moja današnja pot, ki je ni mogoče zgrešiti. Po cesti ob Idrijci in v prvem klancu levo. Urežem dvanajst ovinkov stare poti na Korenovše in nadaljujem po gozdni cesti na Krekovše. Od tu preskočim že k Belci. Mimo klavž zaokrožim na izhodišče.



Le peš je možno ta trenutek objeti Osredek, cesta je še polna plazovine. S šumenjem so me veselo pozdravljale obilne vode. V objem si prijateljice na srečo še nismo skočile.

Anka Vončina