Janez Pikon: Nekoč v temni jami močan je velikan živel, vse noči je tulil, ker zob ga je bolel. Sem v jamo se odpravil, izpulil sem mu zob, ta bil tako velik je, da padel mi je iz rok. Glej jo smolo tako, se zob skotalil je, ustavil na robu Jelovice. 
Zato še danes od blizu in daleč naokrog ljudje poznajo res nenavaden na robu Jelovice, ta Babji zob. Vrh Babjega zobu je poimenovan po značilni in izpostavljeni škrbini, ki izzivalno štrli od prepadne stene nad vasjo Kupljenik na severnem robu Jelovice. To je eden od najbolj opaznih vrhov v masivni planoti Jelovice, saj je s svojo značilno obliko viden tako iz gora, ki obkrožajo Bohinj, kot s pobočij Karavank ter Blejsko Radovljiške kotline. Strmi vzpon do predela pod planino Vršana (900 m) začnemo južno po gozdni vlaki do stezice nad prepadnim pobočjem zahodno pred Tolstim vrhom (883 m). Dosežemo planino Vršana, od tu dalje se steza drži razglednega robu mimo planine Prihod (1002 m), gozdnega vrha (1153 m) na Babji zob.
Pristop na vrh Babjega zobu dosežemo po gozdnem robu in markirani stezi, opazujemo bolj razgleden predel severno proti Blejskemu jezeru z okolico. Do cilja se pot rahlo spusti s poraščenega vrha (1135 m) vzhodno pred Babjim zobom in že smo na razgledni pečini z opozorilno tablo in vpisno knjigo.
O Babjem zobu in dobro vidni škrbini pod vrhom vidne od povsod. Gozdni vrh se imenuje po škrbini z nadmorsko višino (1128 m). Greben je ozek, delno poraščen, pregleden in prepaden. Vpisna knjiga z žigom je na začetku pred tablo, ki opozarja na previdnost dostopa na rob grebena. Razgled po dolini in okolici je širok in seže s pogorja Ratitovec, preko Soriške planine in celotne verige Spodnje Bohinjskih gora. Severno nad dolino pa Pokljuka z Galetovcem in gostimi pokljuškimi gozdovi, višje je iz ozadja opaziti Karavanke in Julijske Alpe.
Vračamo se preko planine Prihod (1002 m) na Kupljenik, ter pod gozdnim vrhom Hom (675 m) do selskega mostu čez reko Savo.
Še drugačna zgodba iz davnine o Babjem zobu na Jelovici. Ljudsko izročilo pravi, da na Jelovški planoti stara baba je živela. Zgodba je govorila, da več kot sto petdeset let že je doživela. Čarovnica se skrivala je visoko v pečini, varno pred grmado in njeni vročini. Baba je zelišča nabirala s čarovništvom je skrivnostne napitke varila, ter v dolino uroke je njena moč vodila. Vsi so se babe v dolini bali saj je uroke njena skrivnostna čarobna moč vodila, zato v dolini nihče upal ni do pridelkov in v gozd, ker tam še vedno divja jaga tiho preži, zaradi njenih urokov takoj popotnika pogubi.
Baba postane stara, njena skrivnostna moč tako brez skrivnostnih zelišč zbledi, nihče vedel ni koliko let čez sto ji še sledi. Dovolj zelišč ni nekoč nabrala, zato preko zoba z jezo uroke je metala. Babi spodrsne na planoti, ko omahne v globine prostrane, odkoder slišati je bilo še vedno uroke skrivnostno nepoznane.
Odmev z gora slišati je bilo uroka v dolino: Jelovica, ti ne boš več strma, škrbino naredim na mestu tem. Severni rob gozdne Jelovice nad Kupljenikom velik Babji zob močno zaznamuje, ki več sto let iz preteklosti se tako imenuje.
Vir: zgodba: hribi.net
Janez Pikon