Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Iški vintgar ...


             gorisekgorazd@gmail.com


www.gornik.si



Pot ...


... k partizanski bolnici nad
Iškim Vintgarjem


Osredek


Iški Vintgar s Trenka


Skale so že na nasprotni
strani. Vmes je soteska.


Obeležje na Skalnem možu
v Vrbici


Iška pod Votlim kamnom


"Tovor" na hišici – suha južina


Ups, tole se pa ni dobro končalo


Ena od številnih plezalnih smeri
v Iškem Vintgarju


S "športnim" vozičkom se tudi
v Vintgarju pride kar daleč ...


Čez Iško. Prvič na kolesih, ...


... drugič na ramah. Kako bo
tretjič, verjetno ni treba ugibati.


Osamljena ciklama ...


... s šopkom teloha ...


... in trobentic


Ivanjska ptičica


Kapela nad Iško


K Votlemu kamnu


Prej ...


... in potem


Spet na starih poteh


Iška ...


... in Votli kamen


Ob Zali v Vrbici


Skalnih stolpov je ob poti ...


... na Trenk zelo veliko


Delo zelene žolne, morda velikega
ali malega detla


Brzice pod slapom pri preklanem
balvanu


Previdno čez mokre skale


Popolna divjina


Dvanajstmetrski slap na
Rakiškem grabnu


Mlada Zala


Snežnik iznad vasi Lešnjake


Za slovo
 



Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 16. marec 2011, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 13258

Na preklanem balvanu pred dvanajstmetrskim slapomGorniška potepanja: ... s slapovi na sosednji Zali in njenih pritokih.



Divjina med Ljubljanskim barjem in Bloško planoto


Na današnjem potepu bomo obiskali območje slikovitih grap, sotesk, skalnih osamelcev, prepadnih pečin, čudovitih slapov in brzic, če bomo dovolj opreznVrbica s Skalnim možem, ki premore še nekaj drugih imeni, Iški Vintgar s Trenkapa bomo videli tudi kakšnega prebivalca prostranih gozdov. Vendar kot sem napisal že v prvem stavku, gremo samo na obisk, zato se temu primerno obnašajmo, saj v svet med zibelko našega smučanja in močvirnatim obronkom slovenske prestolnice še ni prodrlo bučno rogoviljenje množic, ki se zadovoljijo s prostori za piknik na spodnjem robu Iškega vintgarja. V divjini bomo lahko opazili tudi veliko cvetlic, ki jih sicer najdemo precej višje v gorskem svetu.

Kdo je razprl peruti na nebu? Morda beli golob – ptica miru.

Iška izvira pod vasico Lužarji skoraj osemsto metrov visoko. Med Krimom na notranjski in Mokrcem na dolenjski strani je vrezala globoko tesen. Ob njenem Votli kamen z zgornje ...... in spodnje straniživahnem toku proti dolini se vanjo izlivajo številni potoki, ki pripomorejo k temu, da je v spodnjem delu (od Vrbice naprej) že pravcata reka, in to s pretokom, ki se ga ne bi branila niti katera bolj znana slovenska vodna žila. Lepše naravno okolje, kot ga ima Iška, resnično premore zelo malo naših rek. V prvih dveh tretjinah svojega toka »izgubi« kar dobrih štiristo višinskih metrov, v zadnjem delu pa se le še leno vije Planinski slanozorproti Ljubljanici, v katero se izlije v Kranjski jegličČrni vasi. Tudi njeni pritoki – predvsem v zgornjem delu – zaslužijo našo pozornost: Kogov graben, Črni potok, Šumnik in Opečnik ter seveda soseda Zala, ki se obogatena z Rakiškim grabnom, Podresnikom, Staro vodo in Tracahom v Vrbici izlije v Iško. (Opozoril bi rad, da v literaturi lahko najdemo tudi drugačna imena potokov.) Vseh zanimivosti, ki jih ponuja ta svet, v tem članku ni mogoče opisati, nekaj pa vendarle. Morda boste na svojih raziskovalnih pohodih odkrili še kakšen lep slap, srečali katero od gozdnih živali ali zagledali čudovito gorsko cvetlico.

Iška

Najbolj znano izhodišče je pri Domu v Iškem vintgarju. Če imamo časa samo slabo urico ali pa smo morda na sprehodu s čisto majhnimi otroki, se napotimo Tudi s strani padajo slapičiPrepadne strmali nad Iškopo kolovozu ob desnem (orografsko levem!) bregu Iške mimo spominskega obeležja in priljubljenega plezališča do obsežne sipine s slikovitim tolmunom. Če si ne želimo zmočiti nog, od tod ne bomo prišli prav daleč naprej, pa tudi dneva nam bo verjetno zmanjkalo. Kolikor imamo časa dovolj, zastavimo drugače. Kmalu za domom po viseči brvi prečimo Iško. Markirani poti sledimo po dolenjskem bregu vse do sotočja z Zalo v Vrbici. Pot nas ponekod vodi čisto ob reki, nekajkrat pa se povzpnemo tudi daleč nad strugo. Posamezni izpostavljeni deli so celo zavarovani. Previdno v mokrem! V zgornji polovici poti bodimo pozorni na odcep k bližnjemu Votlemu kamnu, skozi katerega teče del Iške. V Vrbici imamo več možnosti nadaljevanja. Že malo pred njo se levo navzgor odcepi zložna steza (hodimo po delu evropske poti E6) proti vasici Krvava Peč.

Se sprašujete, od kod ime vasi? Pridite na pómlad, ko v prepadnih pečinah pod sv. Lenartom – vasica ždi na sedelcu pod njim – zacveti resje. Legenda Pogled iz soteske. Neba je bolj malo, zato pa veliko drugih zanimivosti.Iški Vintgarpremore tudi drugačen, bolj žalosten spomin. Spomin na dekleta, ki so rajši skočile čez pečine v smrt, kot da bi padle v roke turškim osvajalcem. No, na voljo je še ena, žal nič manj krvava različica, ki obsoja vaško okrutnost, zaradi katere sta dekleti skočili v prepad in se s tem »rešili« sežiga na čarovniški grmadi. Tudi kasneje Krvavi Peči ni bilo prizaneseno, saj je kar dvakrat »pel« rdeči petelin. Vas je pogorela leta 1914 in tudi med drugo svetovno vojno. Pridni domačini so jo vedno z veliko truda obnovili. Kdor ima voljo, se lahko povzpne tudi na bližnjo Tolsto peč. Z malo sreče bo (preverjeno!) našel lep razgled vse tja do Snežnika.

Zelenec na Trenku

Vrnimo se v Vrbico. Pred leti je bilo treba na tem mestu prebresti Iško, od maja 2005 pa jo lahko prekoračimo po brvi. Na nasprotni strani se lahko po označeniSpomenik na Trenku Skalni mož v Vrbicipoti povzpnemo do vasi Osredek ali pa (prav tako po brvi) prečimo še Zalo in z vzponom nadaljujemo v severozahodni smeri proti vzpetini Trenk (759 m) vrh Iškega vintgarja. Priporočam vam slednjo pot, saj se mojstrsko vije čez zelo strmo pobočje. Z vsakim korakom je razgled obsežnejši, ko dosežemo rob in se svet nenadoma prevesi proti rakitniški planoti, pa za trenutek vendarle še postojmo na prepadnem pomolu, kjer v skalnih razpokah rastejo prelepe gorske cvetlice, in z vrha občudujmo veličastno divjino Iške in Zale pod seboj. Kar težko je verjeti, da do glavnega mesta ni niti dvajset kilometrov nevidne zračne črte …

V objemu gozdov teče Zala

Nadaljevanje bo položnejše. Mimo spominskega obeležja se skozi gozd sprehodimo do travnika, nato pa sledimo oznakam proti desni do zapuščene Domačija BenkoSrčastolistna mračica nad Iškim Vintgarjemdomačije Benko. Stopimo na makadamsko cesto in gremo po njej proti severu do stika z markirano potjo, ki iz Iškega vintgarja vodi na Krim. Obrnemo se desno navzdol. Kmalu dosežemo odcep stezice proti bližnji partizanski bolnišnici Krvavice, ki je pod prepadno steno ob potoku delovala dobro leto v času druge svetovne vojne. Do Iške, ki jo dosežemo malo pred gostiščem, nas čaka še približno tristo višinskih metrov sestopa po široki in dobro markirani poti. Hitrim hodcem bo tura vzela približno pol dneva, bolj podrobnim raziskovalcem pa precej več. Marsikdo se bo zagotovo vračal vedno znova in v skritih kotičkih našel še veliko zanimivega. Opisana tura je šele začetek spoznavanja sveta ob Iški in Zali.

Ko bomo pri volji, lahko pogledamo, kaj nam ponuja slednja. Veliko je tega. V komur je kaj pustolovske krvi, lahko napreduje od Vrbice kar po/ob strugi Slap na PodresnikuZaline brzicenavzgor. (No, verjetno bo že skozi Vintgar prišel – seveda s primerno opremo – kako drugače kot po stezi. Čisto vsega mi ni treba napisati, kajne?) Na Zali nas pričaka nekaj višjih vodnatih pragov, ki pa se jih z nekaj plezalske spretnosti da ugnati. Višje dosežemo gozdno cesto, ki ob Zali pripelje z južne strani. Ko pridemo do zajetja za manjšo hidroelektrarno, se nasproti nje lahko napotimo v stransko grapo med vzpetinama Avšnik (930 m) in Piren pod (837 m). Potok sliši na ime Podresnik. Že kmalu zagledamo manjše, do tri metre visoke slapiče, če vztrajamo ob strugi navzgor (zaraščeni kolovoz na desni nam je v bolj slabo pomoč), pa pritelovadimo do šest metrov visokega slapu.

Vrnemo se na cesto. Po njej gremo kakšen kilometer navzgor, kjer z desne (gledano v smeri hoje) v Zalo priteče Rakiški graben. Pri sotočju je včasih stalaDvanajstmetrski lepotec Za primerjavožaga, toda o njej skoraj ni več sledu. V gozd krenemo ob levem (orografsko desnem) bregu, a nas skromna stezica kmalu pripelje na nasprotni breg. Previdno se splazimo čez mokre, večino leta mokre skale in dosežemo velik preklan balvan. Za njim že močno buči dvanajst metrov visok slap, ki ga ne vidimo, vse dokler skozi preduh ne smuknemo na drugo stran balvana, in v trenutku se nam pred očmi prikaže lepotec. Enkratno doživetje! Že do tod zaradi strmih spolzkih skal nad potokom ni lahko priti, napredovanje ob strugi navzgor pa je še težje. Nadaljujemo kar od pogleda na slap, in sicer tako, da se pod balvanom splazimo na drugo stran. Oprimki so, le naštudirati jih je treba ali pa se prepustiti hladu na spodnjih okončinah …

Brzice na Rakiškem grabnu

Slap obidemo na levi, višje pa sledimo potoku po obeh straneh, kjer je pač lažje. Mimo nekaj manjših slapov in brzic (čez eno izmed njih se je treba kar Zgornji slap je visok deset metrovŠe brez padlega drevesadobro potegniti) dosežemo še enega lepotca, ki pada deset metrov globoko v slikovit tolmun. Čeprav smo tik pod Rakitno in ne nazadnje na pragu velikega mesta, je divjina tam okoli še tako pristna, tako nepokvarjena, da bi jo bilo greh onesnažiti. Vsi, ki boste (za)šli v ta svet, v njem – razen stopinj – ne puščajte ničesar, samo v srcu in na fotografijah odnesite lepe spomine. Tam pod Zadelo in Ojstrim vrhom še ni gostišč, prostorov za piknike z vonjem po čevapčičih in hrupne glasbe iz zvočnikov, česar smo (planinci nismo izjema) zmožni že na vseh koncih in krajih – tudi visoko v gorah! Vsaj v takšnih kotičkih se obnašajmo spoštljivo do narave in ne smetimo vsevprek. Avtor teh vrstic si nikakor ne želi, da bi čez nekaj let spet obiskal ta konec in spoznal, da je tudi s pomočjo njegovih člankov tam nastalo smetišče tako imenovanih ljubiteljev narave.

Pestrost Rakiškega grabna

Če se vrnemo na gozdno cesto in sledimo potoku, si lahko ogledamo še najvišji slap v povirju Zale in njenih pritokov. Voda pada čez dobrih trideset metrov Slap v Kotlu. Celotna stopnja je visoka petintrideset metrovOb draslji mlade Zalevisoko stopnjo, a je je žal večino leta tako malo, da slap ne naredi posebnega vtisa. Ob levi strani se lahko povzpnemo še do njegovega ustja, ki ga krasi nekaj draselj, čez katere voda skoči v prepad. Nad »bazenčki« se potok umiri. Soteske je konec. Pridemo v vasico 'Bazenček'Sveti Vid, ki se na starejših zemljevidih ponaša z imenom Žilce. Morda še to. Če komu pustolovščina ob Zali od Vrbice navzgor ne diši preveč, se lahko semkaj pripelje čez Rakitno ali iz Cerknice, nato sledi cesti proti vasici enakega imena (Zala) in kmalu za njo zavije levo navzdol na gozdno cesto, ki ga najprej pripelje do ostrega desnega ovinka, za katerim se skriva tridesetmetrska začetna stopnja, nato pa nižje v divjini še ostali slapovi, do katerih se je kljub lažjemu začetnemu delu dostopa treba še vedno pošteno potruditi.

Tukaj bom naredil opisovalno piko, saj bi sicer lahko z grapami, slapovi in še čim, kar nam ponuja ta svet, nadaljeval v nedogled. Kar se tiče najinega/našegaMlado življenje ob Iški Na travniku pod Trenkomspoznavanja tega koščka domovine, lahko napišem, da je bilo vedno zanimivo in nikoli dolgočasno. Tole bodo le drobceni utrinki. Prvi sprehod dveh neukih mulcev izpred mnogo let, ki ju je povrhu še malo razočaral, saj sta zaradi besede »vintgar« pričakovala najmanj nekaj podobnega kot je tesen pri Bledu (pa je ni in ni bilo … ), ne šteje nič, nato pa sva se nekega popoldneva odpravila na malo daljši špancir, ki je bil še najbolj podoben tistim iz bližnjega Pekla na drugi strani Rakitniške planote, od Doma v Iškem Vintgarju proti Vrbici in Krvavi Peči. Vse je šlo skoraj kot Čez Iško v Vrbicinamazano, tudi iz prepadov Tolste peči, Ja kam pa ti?!kamor sva se v poznem popoldnevu skoraj zaplezala in morala obračati (ja, tudi to se ti lahko zgodi v sredogorju!), se nama je nekako uspelo rešiti, a glavni dobitek, po katerem si bova za zmeraj zapomnila tisti dan, je prišel šele ob vrnitvi na izhodišče. Klopi!!! Ne eden, dva, trije ali tja do deset, kar je nekako normalno. Bilo jih je toliko, da sva se obirala še pozno v noč (še sanjalo se nama je o njih!) in sklenila, da se tam okoli ne bova več potikala po grmovju, temveč hodila (seveda primerno zaščitena) samo še po poteh, »taborniške variante« pa nad Iško in Zalo ubirala takrat, ko mali domorodci spijo. Odtistihmal tudi razumem prijatelja alpinista, ki mi je že pred mnogimi leti povedal, da imajo plezalne smeri nad Vintgarjem poleg splošno znanih ocen težavnosti smeri tudi dodatek K (K1, K2, K3 …), glede na to pač, kolikor klopov je plezalec »pridelal« na posameznem vzponu.

Večerno nebo ob vrnitvi iz Iškega Vintgarja

Ko sva nekega pomladnega popoldneva ubirala krog od gostišča navzgor do Krvavice, pa naprej mimo domačije Benko na Trenk, z njega v Vrbico (kjer so že čakale brvi in je ves »tovor«, ki sva ga prav za ta namen preventivno nosila s seboj, ostal neuporabljen) ter ob Iški do Votlega kamna in naprej do izhodišča, je bilo klopov presenetljivo malo, zato pa toliko več cvetlic, živali in lepih razgledov. Tudi ob naslednjem že množinskem sprehodu do prvega tolmuna in kasnejšem, v obratni smeri ponovljenem, »klasičnem krogu« do Vrbice in čez Trenk do Krvavice so se drobcena bitja nekam potuhnila. V zameno je bilo treba »popraviti« Votli kamen. Zakaj? Dolga zgodba … Na kratko pa zato, da je otrok videl, da si ni foter štorije o Iški, ki menda teče skozi votlo skalo, gladko izmislil. To seveda ne pomeni, da se luknja ne bo še kdaj zadelala, in niti tega, da klopov tamkaj ni več. Izkušnje učijo … V dolino lahko spet pridemo z obilnim »pridelkom«. Brez ustrezne zaščite proti klopom nikar v Iški Vintgar. Medved, ki ga morda tudi lahko srečamo na poteh današnjih Gorniških potepanj, je človeku precej manj nevaren, pa čeprav je na prvi pogled morda videti drugače ...

Komentiraj (1):

Bojan Ambrožič, sreda, 16. marec 2011, ob 23:03

Super! Hvala za idejo kam naslednjič na pot. ;)

eXTReMe Tracker