Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Večer, 21.07.1977

21.07.1977

 PD ŽELEZNIČAR MARIBOR priredi  od petka, 29., do nedelje, 1. julija, izlet na Matajur, Kanin, Prestreljenik in Rombon. Odhod 29. julija z vlakom ob 0.05. Prijave v društveni pisarni. Valvasorjeva 19, ob četrtkih od 17. do 19. ure. Vodil bo Anton Sinrajh.

PD ŽELEZNIČAR MARIBOR priredi od sobote, 6., do srede, 10. avgusta, izlet v Visoke Ture: Klomnock, Koenigsstuhl, Hafner in Saueleck. Sestanek udeležencev bo v ponedeljek, 1. avgusta, ob 17. uri v društvenih prostorih, Valvasorjeva 19. Vodil bo Franc PlohL
PD M ARIBOR-MATICA priredi v soboto 3., in nedeljo, 4. septembra, izlet na Zelenico, Begunjščico, v Slovenji Plajberk, na Žigarico ter v Žabnice. Prijave z vplačilom 300 dinarjev do 15. avgusta v društveni pisarni. Vodil bo Tone Korošec.


 

sreda, 20. julij 1977, ob 11:00, Inko Bajde, ogledov: 1257

Večer, Gore in ljudje - Milan Cilenšek: Z nožno zavoro v dolino; Korošci zaljubljeni v Peco - Inko Bajde: Izjemen podvig - F. Kramer: Uspeh s slabo reklamo - Izleti: PD Železničar Maribor; PD Maribor - matica.

Meglena sobota in deževna nedelja na Peci

Z nožno zavoro v dolino


KAJ VSE POVZROČI PREKINITEV ELEKTRIČNEGA KABLA V VISOKOGORSKI PLANINSKI POSTOJANKI - PESEM PREMAGA VSE TEŽAVE - LETOS SKUPNO LE ENAJST PREHODOV


Minulo soboto in nedeljo je bilo na Peci kaj malo planincev. V planinskem domu, kjer lahko ponudijo prenočišče 155 ljudem, je bilo tokrat le dvanajst gornikov. Slabo vreme in pa tombola na Prevaljah sta odvrnila marsikoga, ki sicer rad preživi konec tedna v tej izredno gostoljubni postojanki v koroških gorah.
Že štiri leta je oskrbnik doma 50-letni Jože Kaker, ki mu pomaga soproga Barbika. Vsa dela v domu opravljata sama, občasno imata le še honorarno pomoč. Predvsem ob petkih in sobotah, ko je ob lepem vremenu naval planincev le prevelik.

2000 planincev v treh mesecih

Dom na Peci upravlja planinsko društvo Mežica. Letos so dom odprli 20. aprila, in doslej ga je obiskalo že več kot 2000 planincev. "Vsaj toliko se jih je vpisalo v knjigo," je dejal Jože Kaker. "Toda vsi se ne vpišejo, in tako lahko z gotovostjo trdim, da je dom obiskalo vsaj tisoč ljudi več. Polovica planincev, ki obiščejo dom, tod tudi prespi." Desetega oktobra 1966 je bil v Železnem (Eisenstadtu) podpisan sporazum med Jugoslavijo in Avstrijo, po katerem lahko planinci z veljavnim potnim listom prestopijo državno mejo tudi na vrhu Pece — čez Kordeževo glavo. Avstrijski planinci lahko pridejo na naši strani do doma na Peci, jugoslovanski pa do planine Sedmerih koč na avstrijski strani. In koliko planincev izrablja to ugodnost?
"Nič kaj dosti," je poudaril oskrbnik Jože. "Naših planincev je letos šlo čez na avstrijsko stran sedem, štirje Avstrijci pa so čez Kordeževo glavo obiskali našo planinsko postojanko." O težavah v domu Jože ni imel povedati kaj dosti, le tole je povdaril: "Pravzaprav težav nimam. S planinskim društvom tesno in prijetno sodelujem, le zaradi elektrike, ki je že dva dni ni, sva z ženo hudo prizadeta. In pa — huliganom sem napovedal najostrejši boj. Saj ne rečem — pretežna večina planincev se vede dostojno, le peščica huliganov včasih ne pozna meja. S seboj prineso žgane pijače, opijajo se, in pred kratkim se je celo zgodilo, da so vinjeni nadlegovali planinke v sobah. Seveda v takem primeru energično ukrepam, in kaj kmalu je v postojanki zopet mir."

Kot v časih klasičnega planinstva

Sredi prejšnjega tedna je v nevihti strela udarila v električni kabel, po katerem je speljan tok do doma na Peci. "Tako smo že od četrtka brez toka," je z neprikrito jezo poudaril Jože. "ln kaj to pomeni? Hladilne skrinje ne bi smel odpreti, ker bi se potlej v njej vse meso pokvarilo. Gostom skorajda nimam več kaj ponuditi. Tovorna žičnica miruje. Razsvetljava? Sveče! Televizor spi, v votlini kralja Matjaža tema. popoldan smo res družno pomagali "transportirati" zamrznjeno meso v dolino. A kako? Ker ni bilo toka, Jože tudi žičnice ni mogel pognati. Voziček smo morali obtežiti z velikimi kamni, in do prvega stebra, kjer se vrv prevesi v dolino, smo morali vrv vleči celo z rokami, pa še dva planinca sta se morala obesiti na voziček. A potem! Takoj, ko se vrv strmo prevesi v dolino, je voziček zbezljal kot ponorel! In Jože, ki je voziček spuščal v dolino, je krepko pritiskal na nožno zavoro. No, čez četrt ure je bilo 40 kilogramov zamrznjenega mesa varno prepeljanega v dolino — 700 metrov niže — do ceste.
"Z mopijem bodo nato meso razvozili: nekaj ga bodo v hladilniku uskladiščili pri Mihevu, nekaj v postojanki na Pikovem."
Za soboto in nedeljo Jože še ni bil zaskrbljen. "A kaj bom ponudil morebitnim planincem v ponedeljek, ne vem. Napako na kablu bodo namreč pričeli iskati šele v ponedeljek."
Pa Jože kljub temu ni bil slabe volje. Večer v planinskem domu je bil tak, kot so bili večeri v starih časih klasičnega planinstva: sveča je le slabotno razsvetljevala prostorno jedilnico, planince pa je družila vesela pesem . . .


Besedilo in posnetka: MILAN CILENŠEK


Korošci zaljubljeni v Peco

Kolikokrat ste že bili na Peci? Kako vam tod ugaja? Kje ste največkrat bili v gorah in kam se boste v kratkem odpravili? Kje ponavadi preživljate dopust?
To so bila vprašanja, ki smo jih zastavili šestim od dvanajstih planincev, ki so minulo soboto in nedeljo obiskali Peco. Tole so povedali:
IVANKA D'AMICO, 23 let, delavka: "Doma sem sicer iz Helene pri Podpeci, toda živim v Švici, kjer sem poročena. Štirikrat sem že bila na Peci, prelepo je tod gori. Še bom prišla, toda sedaj se bova z možem najprej odpravila še na Smrekovec. V Jugoslaviji sva namreč na dopustu."
JOSEF D'AMICO, 22 let, avtomehanik: "Z ženo Ivanko sva se spoznala v Svici, kjer je na delu. In ker oba ljubiva gore, sva se poročila. Jaz sem bil že na marsikaterem tri in štiri tisočaku v Švici, a moram priznati, da je tudi na Peci čudovito!"
MILAN OSTERVUH, 20 let, delavec iz Mozirja: "Prvič sem na Peci, in kljub temu da je megleno, je tod prelepo. Prehodil sem že vse Julijce, pa Pohorje. Letos me mikajo še Kamniške in Savirnjske Alpe, mimogrede pa bi rad skočil še na Triglav. Nasploh me gore bolj mikajo kot morje, zato večino dopusta preživim v njih."
BRANKO NARALOČNIK, 23 let, rudar iz Slovenjega Gradca: "Najmanj vsako leto petkrat pridem sem gor. Ugaja mi narava, razgled, Peca nasploh. In ker stanujem v Slovenjem Gradcu, se rad odpravim tudi na zahodno Pohorje: na Pungart, do Partizanskega doma, do Kremžarice. Letošnji dopust bom preživel izključno v gorah."
MARJAN PAŽEK, 28 let, topilec iz Mežice: "Najmanj dvajsetkrat sem bil na Peci. Kaj mi tod tako ugaja? Pravzaprav vse: pot; narava, dom, vrh — predvsem širok razgled z njega. Včasih sem tudi plezal, sedaj ne utegnem več. Dopust preživljam vsako leto na morju in v gorah."
MARIJA LES JAK, 24 let, delavka iz Mežice: "Šestkrat sem bila tod gori. Ugaja mi, če je prijetna družba, če si kaj zapojemo, če se poveselimo. V kratkem se bova z možem odpravila na Smrekovec in Raduno, silno rada bi odšla na Triglav, pa še nimam vse opreme. Toda letos grem prvič na morje — in tudi to je nekaj!"

M. C.


Izjemen podvig celjske naveze


CELJANA FRANČEK KNEZ IN JOŽE ZUPAN V ŠTIRIH DNEH PREMAGALA VZHODNO STENO DRUJA


Franček Knez in Jože Zupan sta se takoj po prihodu v Francoske Alpe lotila skrajno težke ameriške direttissime v Druju (smer se po prvih plezalcih imenuje Hairln Robbins) in jo premagala po štirih dneh plezanja v slabih vremenskih razmerah. Hkrati je to šele peta ponovitev smeri, ki so jo svetovno znani alpinisti plezali celo po šest dni.
Toda tudi to podjetnima Celjanoma ni bilo dovolj. V noči med 11. in 12. julijem sta Franček in Jože po desetih urah plezanja v steni Grandess Yorasess dosegla greben Hirondeles, kjer izstopi zloglasna smer, imenovana Linceul ali po naše "mrtvaški prt". Drugo letno ponovitev te smeri so leta 1970 opravili Janko Ažman, Janez Brojan in Zvone Koflar. Kasneje te smeri jugoslovanski alpinisti niso več plezali, in tako sta bila torej Knez in Zupan šele druga jugoslovanska naveza, ki je premagala strmo ledeno vesino "mrtvaškega prta". Ob vsem pa velja opozoriti na dejstvo, da v Alpah že nekaj časa vlada zelo slabo in neprimerno vreme, kajti mnoge naše in tuje naveze še vedno čakajo na izboljšanje vremena. Fanta bosta v pogorju Mont Blanca ostala še do konca tega meseca, ko ju bo nadomestila druga celjska naveza Zupanc -  Črepinšek.

I. BAJDE

 


Uspeh s slabo reklamo

"Nič se nisem učil, pa vendar sem opravil izpit."   Na tako hvaljenje enega izmed študentov sem se spomnil, ko sem prebral v Delu poročilo o uspehu slovenskih plezalcev v Zahodnih Alpah. V poročilu smo namreč lahko prebrali, da sta Celjana Knez in Zupan od 5. do 8. julija opravila verjetno šele peto ponovitev direttissime v Druju. Ponoči od 11. na 12. julij pa sta preplezala Še razvpiti "mrtvaški prt." Verjetno gredo Celjanoma za tak podvig vse čestitke. In tudi sam bi jima čestital, če me ne bi motil stavek, ki je še napisan v tem časopisnem poročilu. V nadaljevanju namreč piše: vse sta preplezala v ne najbolj ugodnih razmerah in z ne najboljšo opremo.
Vse številnejše nesreče v gorah pri katerih so udeleženi planinci in slučajni obiskovalci gor, nam narekujejo, da nismo povsem brezbrižni do takega poročila. To zato, ker so slabo vreme in neprimerna oprema najpogostejši vzrok za nesreče. Če je to res, potem nikakor ne moremo bili navdušeni nad tem, da neka alpinistična naveza opravlja v zahtevnih stenah plezanje, pri tem pa ne upošteva nevarnega vremena, na pot pa se odpravi tudi z "ne najboljšo opremo".
Če sklepamo po poročilu, se je pot plezalcev Kneza in Zupana končala uspešno. Toda kaj bi bilo, če bi iz tujine dobili sporočilo, da sta se ponesrečila slovenska alpinista, ki sta odšla na nevarno pot kljub slabemu vremenu in slabi opremi. Verjetno takrat njune poti ne bi obravnavali s takim ponosom, verjetno pa bi se tudi začeli spraševali, kdo je odgovoren za to, da sta odšla na pot v takih okoliščinah in s tako opremo. Če ničesar drugega, bi obsojali njuno nepremišljenost.
Na srečo se je njuna pot končala dobro in njun uspeh uvrščamo med uspehe slovenskega alpinizma. Toda vseeno ne smemo njunega podviga povečevati še s tem, da sta ga dosegla v slabih razmerah in s slabo opremo. Prej bi bilo pravilno, da ju — če je to res — pristojni planinski delavci pokličejo na odgovornost, saj sta s takim dejanjem planinstva bolj škodovala kot koristila.
Planinci namreč vedno opozarjajo: na pot le v primernem vremenu in s primerno opremo.

F. Kramer



 



 

eXTReMe Tracker