Večer, - L. Trstenjak: Izgube in planinske postojanke - Inko Bajde: Številni podvigi alpinstov - Izleti: Dvakrat na Lisco; Na Golico; Na Dolgo goro; Na donačko goro.
Še tako optimistična in s številnimi plezalnimi vzponi ter drugimi akcijami obogatena poročila na nedavnem občnem zboru planinskega društva Celje niso prikrila skrbi planincev, kar zadeva lanskoletne izgube in nadaljnji obstoj planinskih postojank. Med slednje omenjajo Korošico in Okrešelj, priljubljeni in množično obiskani visokogorski planinski postojanki. Izguba je precejšnja, in na dlani je, da je zgolj PD Celje ni zavezano še naprej trpeti, pa čeprav gre za enega največjih društev s skoraj 4000 člani.
Sicer so se udeleženci občnega zbora povsem pravilno spraševali, ali res morajo sami skrbeti za planinske postojanke, ki že vsa leta nazaj rabijo oddihu in rekreaciji delovnih ljudi. Znano je tudi, da je med rednimi obiskovalci planinskih postojank veliko, če ne največ Celjanov.
Celje s svojo industrijo onesnažuje zrak in vodo, in tako si ljudje po utrudljivem delu želijo v naravo. Veliko jih redno hodi v gore, saj v njih najdejo obilo sonca, zraka in možnosti za rekreacijo. Zato je težko razumeti, da celjska občina do danes še ni podpisala družbenega dogovora o skupnem financiranju visokogorskih planinskih postojank. Ne da bi se planinci želeli otresti skrbi in bremen, ki jih nosijo na račun vzdrževanja planinskih postojank, je vsekakor prav in pošteno, da zahtevajo, naj bi se za planinske postojanke pobrigale hkrati tudi družbenopolitične organizacije; posebej velja to za sindikate in socialistično zvezo.
Sicer pa bo držalo, da se s podobnimi izgubami spoprijemajo tudi v drugih slovenskih planinskih postojankah, zlasti visokogorskih. Na rob zapisa pa še nekaj ugodnih rezultatov: Čeprav so bili vsi odseki društva izredno prizadevni pa tudi uspešni, so planinci še posebej pohvalili alpinistični odsek, njenemu dolgoletnemu predsedniku Cirilu Debeljaku pa izrekli priznanje. Alpinistični odsek praznuje letos 30-letnico obstoja in delovanja, prav tako pa tudi Ciril Debeljak, ki ga je vsa leta vodil in pripeljal do zavidljivih rezultatov. Kakšno pomembno mesto zavzema alpinistični odsek celjskega PD v slovenski in jugoslovanski pa tudi mednarodni alpinistiki, kaže podatek, da so samo v minulem letu opravili 765 vzponov, od tega veliko najtežjih. Velika škoda, da Ciril Debeljak izpušča vajeti iz rok, saj bo zanj težko najti nadomestilo.
V razpravi so med drugim omenili tudi gradnjo novega planinskega doma v Logarski dolini. Kot je znano, so planinski dom v Logarski dolini, ki je bolj sodil med gostinske objekte, prodali Izletniku Celje. Nameravane depandanse ne bodo obnavljali, ker bi nastopile enake težave glede njegovega namena kot pri starem domu. Nov objekt nameravajo graditi nekoliko naprej - v smeri slapa Rinke. Gre za objekt, ki naj bi rabil izključno planincem, to je za sestanke, organiziranje tečajev pa tudi za mednarodna srečanja. Na občnem zboru so slednjič izvolili novi odbor, in ni naključje, da so predsedniško mesto zaupali sicer že dolgoletnemu predsedniku Dušanu Gradišniku.
L. TRSTENJAK
Številni podvigi alpinistov
Kanjon in stene Velike Paklenice so postali prizorišče velikega tradicionalnega majskega alpinističnega tabora. Krepko čez sto velikih in majhnih šotorov, razpetih na platoju doline pod steno Anica Kuka — kakor barve na pisani paleti — taka je bila podoba tabora sredi idilične pokrajine, ki jo le streljaj od morja skriva v svojih nedrih pogorje Velebita. Na taboru so bili zastopani skoraj vsi slovenski odseki. Mnogi alpinisti so v Paklenico odpotovali že 22. aprila in si tako ob obeh praznikih, prostih sobotah in štiridnevnem dopustu zagotovili dovolj časa za načrtovane vzpone.
Brez dvoma — za tabor so se alpinisti dobro pripravili, zato ni naključje, da smo bili priča številnih, da ne rečem izjemnih podvigov, bodisi v že znanih težkih, nekaterih doslej še neponovljenih ali redko ponovljenih in prvenstvenih smereh, ki so se množile kakor gobe po dežju. Žal pa tudi tokrat nesreča ni počivala. Prav nič — niti obilica veliko najtežjih vzponov, ki so si jih v pripravah na letno sezono nabirale naveze, niti težke ponovitve in nove smeri ne morejo upravičiti mladega življenja, ki je omahnilo v smrt in splahnelo naše veselje, čeprav smo navajeni trdega gorniškega življenja in bridkih izkušenj. Še sonce se je jelo skrivati za meglice — in potrti smo zapuščali Paklenico.
Vsi odseki še niso napravili pregleda o uspešnosti tabora, vendar lahko kljub temu že posredujem nekatere podatke. V Paklenico so se brez izjeme odpravili tudi predstavniki vseh odsekov koroško-štajerske regije in so z doseženim očitno zadovoljni. Naj navedem le nekaj primerov: Celjski AO je na taboru zastopalo sedem alpnistov, ki so skupno opravili 43 vzponov v 16 različnih smereh in za nameček preplezali še tri nove: "kačo" — ocena IV +, čas plezanja 9 ur (naveza Knez-Zupan); spominsko "Cvrčev steber" — ocena V A I, čas plezanja 17 ur (prav tako naveza Knez - Zupan, ki sta smer preplezala v spomin na mariborskega alpinista, člana TAM Ivana Cverlina—Cvrča, ki se je pred iztekom lanskega leta ponesrečil v Triglavskem pogorju); ter "figo" — ocena V, štiri ure (naveza Knez—Reberšnik). Drugi člani AO Celje pa so obiskali Klek pri Ogulinu ter Okrešelj in plezalsko obdelali skoraj vso steno Mrzle gore. AO kozjak Maribor se je pakleniškega tabora udeležil s vsemi svojimi člani, pripravniki in začetniki, ki so končali alpinistično šolo ter se prvič preizkusili v steni. Skupno so opravili blizu 200 vzponov. 26 alpinistov in začetnikov AO TAM, ki jim je bila Paklenica letos dobrodošla za priprave na drugo mariborsko alpinistično odpravo Taurus '77, je plezalni tabor sklenilo s 178 vzponi. Uspešni so bili tudi Šalečani, saj so našleli blizu sto vzponov vseh težavnosti.
INKO BAJDE