Večer - J. Volf: Samo vsak stoti pride peš - Inko Bajde Modec-Režkova tudi pozimi - Drugo: Predavanje; Občni zbor.
Samo vsak stoti pride peš
PLANINCI ŽELIJO, DA BI NJIHOV DOM NA PAŠKEM KOZJAKU OBISKOVALO ŠE VEČ PLANINCEV IN IZLETNIKOV
Odkar so velenjski planinci ob pomoči delovnih organizacij in občine zgradili na Paški Kozjak cesto, tudi na tem, okrog tisoč metrov visokem hribu ni več videti upehanih planincev z nahrbtnikom in palico v roki. Planinci našega časa se pripeljejo z avtomobili, kakor je pač to skoraj povsod, kjer imajo cesto.
- 99 odstotkov jih pride z avtomobili, največ ob sobotah in nedeljah, je dejal Miroslav Žolnir, tajnik velenjskega planinskega društva.
To seveda ni bil očitek, pač pa le ugotavljanje stanja. Velenjski planinci želijo, da bi se jih pripeljalo še več, saj je iz Velenja na Paški Kozjak po cesti le enajst kilometrov. Res pa je, da so obiskovalci z avtomobili le malce bolj zahtevni gostje in da to zahteva tudi primerno urejenost prostorov, predvsem pa skrbnejšo postrežbo. Zakupnica Franja Zupanič, ki že več let posluje v domu, bi to vsekakor lahko potrdila.
Ko je tekla beseda o urejenosti doma na Paškem Kozjaku, te matične postojanke velenjskih glanincev, sem imel občutek, da je Žolnir le nerad povedal, da sobe v koči še niso najbolj primemo urejene in da še ne vejo, kje naj dobijo 300.000 dinarjev za potrebno novo opremo. Zaradi nespoštovanja družbenega dogovora je društvo namreč izgubilo glavni vir dohodka "odstopljeni" prometni davek.
Velenjski planinci bi bili veseli, če bi se za dom na Paškem Kozjaku bolj zavzele domače delovne organizacije. Seveda ne samo za njegovo kar najboljšo ureditev, pač pa tudi za več skupinskih obiskov, torej za rekreacijo svojih delavcev. Problem Paškega Kozjaka je tudi elektrika. Postaviti bi morali nov transformator in elektriko pomagati potegniti še do tistih kmetij, ki je še vedno nimajo. Dobrodošla bo tudi cesta v smeri Dobrne. Velenjsko planinsko društvo, ki ga že deset let vodi Peter Ficko iz rudarskega šolskega centra, šteje okrog 800 odraslih in približno tisoč mladih planincev (predvsem osnovnošolske in srednješolske mladine).
Letno organizirajo Velenjčani deset do dvanajst izletov, večinoma na slovenske gore, včasih pa se zapeljejo tudi drugam po državi ali v bližnje zamejske kraje. Minulo nedeljo so se s tremi avtobusi odpeljali na Gorenjsko in se s pohodom na Stol udeležili spominske svečanosti ob obletnici znane borbe jeseniških partizanov z Nemci februarja 1942. Med pomembnejše dejavnosti sodi tudi organizacija predavanj in predvanje diapozitivov in filmov. Društvo ima tudi majhen lokal, v katerem uradujejo dvakrat na teden.
Pomemben je Šaleški alpinistični odsek, ki ga sestavljajo velenjski in šoštanjski planinci. Član tega odseka Ivan Kotnik iz okolice Šoštanja se je udeležil vzpona na himalajski Makalu, je pa tudi med kandidati za naskok na Mount Everest. Skupno je v Šaleški dolini kakih 50 alpinistov.
Omeniti velja tudi Šaleško pot, transverzalo, ki teče po obronkih in čez vrhove okrog doline, zajema pa tri planinske postojanke in več hribovskih kmetij. 26. marca bodo Velenjčani organizirali tudi svoj prvi planinski ples.
Modec-Režkova tudi pozimi
Že skoraj deset let mika celjske alpiniste, da bi v zimskem času preplezali Modec-Režkovo smer v Štajerski Rinki. Čeprav prejšnji teden ni bilo najbolj ugodnega vremena, sta se Franček Knez in Jože Zupan, člana alpinističnega odseka v Celju, odločila, da bosta poiskusila smer preplezati. 18. februarja zjutraj sta zagrizla v steno Štajerske Rinke, v nedeljo preplezala do gredine pod vrhom in tako dosegla točko, do katere pozimi pred njima še nihče ni prišel. Vsi poizkusi, da bi prišla po steni do vrha, so se končali brez uspeha, in tako sta morala zaradi snežnega viharja in megle nazaj po gredini, vrh pa sta dosegla 20. februarja.
Modec-Režkova smer je ocenjena s peto težavnostno stopnjo, alpinisti pa ji zaradi težkih razmer v steni dajejo celo več veljave kakor direktni, ki je više ocenjena, zahteva pa le več znanja v tehniki plezanja. Zaradi vsega tega moramo reči, da gre za izjemen podvig obeh celjskih alpinistov.
I. BAJDE