Bojan Ambrožič: Že dolgo nisem tako zelo potreboval hribov, kot sem jih prav danes!
Namreč, na našem faksu se je očitno nekomu popolnoma zmešalo. Naprtil nam je kar 50 ur predavanj tedensko, 10 ur dnevno.
Pretekla jutra so bila lepa, a jaz jih nisem užil. Vsak dan je bil daljši od dneva pred njim, a jaz tega nisem videl. Ostale so mi le lepe noči – za učenje! Psihično uničen sem pričakal vikend, kot odrešilno bilko. Grem v hribe, sebe iskat, se spočit. Za resno gorniško turo sem bil preutrujen. Spočil me bo gorski tek!
Primeren cilj za današnji tek se mi je zdel Stol iz Završnice, ker gre za lahko dostopno goro z veliko (1630 m) višinske razlike. V poznem dopoldnevu sem v Završnici komajda dobil prosto parkirano mesto. (Pa še to parkirišče bi radi prepovedali!?)
Odločil sem se za tek kar z gojzarji, ker je padlo preveč novega snega. Prostor pijači v tekaškem nahrbtniku so izpodrinile dereze. Te so v nahrbtniku končale, ker na Stolu pogosto piha in sem sklepal, da bi proti vrhu znalo biti spihano in ledeno. Vendar je bilo še najbolj ledeno na poti proti Valvazorju.
Trudim se, da bi tekel kar se da hitro, a mi ne steče najbolje, ker tudi gojzarji na ledu ne primejo. Spet pa ni tako hudo ledeno, da bi si nadeval dereze. Za tek po poledenelih progah so sicer najboljša stvar gorsko tekaški copati s podplatom z jeklenimi bodicami (t. i. spikesi).
Višje nad Žirovniško planino tek postane še težji, ker je gaz preozka za tekaški korak. Napor sem si nekoliko omilil s pomočjo pohodnih palic. Glede na razmere sem še kar dobro na progi. Na Prižnici pa naredim napako. Zavil sem v grapo upajoč, da se ne bo prediralo in da bom lahko še pospešil svoje napredovanje. Vendar se je kložast sneg prediral do gležnjev, gazi pa ni bilo. Trudil sem se teči, vendar nisem zmogel. Gaženje enostavno pobere preveč moči. Nekje na polovici grape se je le nehalo predirati. Končno sem dobil tak sneg, kot sem ga hotel, da sem lahko spet užival v gorskem teku.
Žal pa je bil dober sneg zgolj posledica dejstva, da je veter vse spihal. Lahne gorske sapice so se v nekaj višinskih metrih spremenile v močan mrzel veter, ki je s seboj nosil snežne zavese. Bil sem dovolj toplo oblečen za tek pri najmanj – 10 °C. Očitno pa za te razmere še premalo. Niti nisem videl smisla riniti v vetrno-snežne zavese na grebenu Velikega Stola. Zato sem na sedlu med Malim in Velikim Stolom obrnil. Sploh ne razočaran, ker sem dosegel cilj - izvesti en lep trening.
Sestop po grapah do Žirovniške planine je bil zelo udoben in hiter. Z Valvazorja pa sem v dolino raje odtekel kar naokoli po cesti, kot da bi se lovil na poledeneli poti. Glede na trenutne razmere bi se po tej cesti dalo super sankati.
Lep gorskotekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič