Večer, - Inko Bajde: Za dan republike: precej vzponov; Kako naprej? Lojze Trstenjak: Vse nared za obnovo - J. E.: Planinska fotografija - D. N.: Podelitev planinskih značk
Za dan republike: precej vzponov
Prazniki so mimo. Proste dni je vsakdo izkoristil po svoje. Smuke željni so prišli najbolj na svoj račun. Na novo zapadli sneg je pobelil vrhove, razmere v stenah so se močno poslabšale. Toda to ni bila ovira, da alpinisti ne bi izkoristili razpoložljivega časa in pred iztekom leta nabrali še nekaj vzponov.
Tisti, ki so se napotili v kanjon Velike Paklenice — in teh ni bilo veliko, ker so se ustrašili slabega vremena -, so v prazničnih dneh preplezali kar lepo število vzponov. Pod stenami Anica Kuka in Čuka so se srečali alpinisti AO Kozjak, Celjani in nekaj alpinistov iz Ljubljane. Tabor AO Kozjak je bil namenjen predvsem koncu plezalne sezone in preizkušanju znanja začetnikov, ki so letos končali alpinistično šolo. Zato ni čudno, da se e na taboru zbralo veliko udeležencev (15), ki so v dveh dneh skupno opravili 58 vzponov. Nekateri med njimi so se odločili in v Paklenici ostali še ves prejšnji teden. V nadaljevanju tabora so opravili le še devet vzponov, saj se je vreme močno poslabšalo. Celjski alpinisti so se razdelili v dve skupini, eni v Paklenico, ostali na Korošico, kamor so se odpravili tudi alpinisti TAM. Plezali so v stenah Dedca in Vršičev, eni so se odločili za vzpon po južnem grebenu na vrh Ojstrice, drugi pa za plezarijo v Koglu nad Kamniško Bistrico. Celjani so napravili skupaj 36 vzponov, tamovci pa 22. Vsekakor lep konec alpinistične sezone in dostojna proslavitev dneva republike.
INKO BAJDE
Kako naprej?
Povod za ta sestavek sta bržkone zbor načelnikov slovenskih alpinističnih odsekov, ki smo ga imeli pretekli teden v Ljubljani, in položaj, v katerem sem kot načelnik enega od njih. Že sedmič po vrsti bom moral sestaviti program finančnih sredstev, ki jih odsek potrebuje za dejavnost v naslednjem letu. Neprijetno opravilo!
Financiranje planinskih društev — v njihovem okviru delujejo mladinski odseki, razne sekcije in alpinistični odseki — je neustrezno. Zakaj je tako — ne vem. Ustanovili smo telesnokulturne skupnosti z željo, da bo odslej športni dejavnosti na voljo več denarja, ki bo hkrati enakovredneje in smotrneje razdeljen — poskrbeli za kategorizacijo in vrednotenje planinstva kot rekreativnega športa, alpinizem pa uvrstili med kvalitetni šport, pri tem popisali veliko strani papirja in presedeli ure in ure na sestankih! Toda denarja še vedno ni.
Večina športnikov v društvih ima na voljo svoj dres, telovadnice, igrišča, perspektivnejši pa tudi dnevnice za potovanja in treninge. Lepo in prav. Kaj smo na tem področju storili za razvoj alpinizma? Kratko malo nič! Telovadnica alpinista so mestne ulice in ceste, po katerih hiti v službo ali šolo, da bi si nabral nekaj kondicije, ob koncu tedna pa strme in previsne stene, v katerih preizkuša svoje moči za višje in pomembnejše cilje. Trening — prebivakirane noči pod jasnim zvezdnatim nebom ali v skromnem zavetju pred snežnim viharjem. Oprema — kupuje si jo sam in zanjo odšteje veliko denarja, ob koncu plezalne sezone pa obupan ugotavlja, da jo bo moral kmalu zamenjati. Bomo dopustili, da bo alpinizem postal elitni šport, ki si ga bodo privoščili le petičneži, podobno kot sta bila nekdaj jahanje in lov?
Veliko jih je, ki menijo, da je alpinizem določen užitek le za posameznika, od katerega ima družba malo koristi. Ne morem se zadovoljiti s tako površno in laično razlago, zato razmišljam drugače, denimo o nogometu. Ali ni morda danes priznan in čislan profesionalni zabijalec golov, s katerimi služi za svoj žep lepe denarce, nekoč začel kot amater, fantič, ki mu je brcanje žoge pomenilo užitek, rekreacijo in predvsem šport v pravem pomenu besede?
Opotekamo se iz skrajnosti v skrajnost!
Kako naj od začetnika, ki je prišel v odsek z mnogo volje in poln poleta, da postane alpinist, nenadoma zahtevamo, da si iz svojih sredstev čez noč zagotovi primerno obutev, obleko, čelado, kladivo in klin? Povedati moram, da s skromno opremo, ki jo imamo na razpolago, lahko ukrepamo le v najnujnejših primerih. Pri AO Kozjak kupujemo vrvi z denarjem, ki je namenjen za kritje potnih stroškov na treh osrednjih letnih plezalnih akcijah in ki se mu dosledno vsi odpovedujemo. Zanima me, kje je še toliko idealizma. Marsikdo izmed mlajših, ki bi se rad vključil v naše vrste, omaga že na začetku, odloči se raje za drugo pot, tisto, ki ga pripelje do lepe telovadnice, dresov in ne nazadnje tudi do dnevnic in plačanih potnih stroškov za turnirje.
Zakaj take razlike? Zakaj se alpinizma spomnimo samo ob izrednih mednarodnih uspehih naših odprav, se trkamo po prsih, in s hvalnicami polnimo časopisne strani, potem pa pozabimo in se zanašamo na lovorike. Toda tudi lovorike sčasoma zbledijo.
V finančni program dejavnosti alpinističnega odseka v prihodnjem letu bom zopet pisal "zlagane" številke. Kako dolgo Še?
INKO BAJDE
KOČA NA LOKI
Vse nared za obnovo
O PRIPRAVAH ZA OBNOVO PLANINSKE KOČE NA LOKI SMO SE POGOVARJALI S PETROM JEŽEM, PODPREDSEDNIKOM
— Peter, povej, kako ste planinci v Lučah in nasploh na celjskem območju preboleli izgubo planinske koče na Loki, ki vam jo je uničil požar?
"Še danes smo zaradi tega prizadeti, vendar nam ta nesreča ni vzela volje. Zatrdno smo se odločili kočo kar najhitreje zgraditi na novo, in to večjo in še lepšo, kot je bila stara. Zavedamo se, da je to prevelik zalogaj za PD Luče, zato se obračamo na vse, ki so pripravljeni sodelovati pri obnovi."
— Kako daleč ste s pripravami? ",Sedaj je na Raduhi že precej snega, in tako si planinci nabiramo moči za akcijo spomladi. Ker bi nove koče, ki bo veliko večja od stare, ne mogli graditi z materialom, ki bi ga prenesli na ramah, smo se letos lotili izgradnje ceste.
Delo je bilo težavno, saj gre za precejšen vzpon. Z udarniškim delom pa tudi prevozi smo cesto usposobili za vožnje s traktorjem. S tem smo odprli vrata za nadaljnja dela, predvsem za navažanje gradbenega materiala." — Bi lahko rekel kaj več o tej novi gradnji?
"Rekli smo si, da bomo zgradili večjo kočo, takšno, ki bo lahko sprejela pod streho vse, ki obiskujejo Raduho in njene prelesti. Koča bo zidana v velikosti 18 x 12 metrov, stala pa bo okoli 2,5 milijona dinarjev.
Če povem, da smo na račun stare koče, ki jo je upepelil požar, dobili vsega 290.000 dinarjev zavarovalnine, si lahko misliš, koliko denarja nam še manjka."
— Pomeni, da računate tudi na pomoč gospodarskih dejavnikov?
"Da, in to zelo resno. Na srečo je povsod, kjer smo že potrkali, čutiti pripravljenost za sodelovanje, kar smo tudi pričakovali, kajti koča na Loki je bila pri vseh zelo priljubljena. Sedaj gre za to, da bomo poiskali in aktivirali vse možnosti zbiranja sredstev ne le na celjskem območju, marveč na slovenskem prostoru.
Kako velika je skrb in pripravljenost naših ljudi za obnovo koče na Loki, kaže podatek, da so naši kmetje že sami prijavili prispevati 350 ur traktorskih voženj. Poleg tega bomo zbirali sredstva tudi z raznimi prireditvami. Ena takih prireditev bo Raduha v pesmi in sliki, s katero bomo gostovali po raznih krajih.
Na rob bi povedal še to, da bo obnovljena koča na Loki velika pridobitev tudi za tiste delovne ljudi, ki si želijo počitka in oddiha na planinskem zraku. Koča bo namreč imela večje število sob, kuhinjo in razne druge ugodnosti za goste."
LOJZE TRSTENJAK