Laški bilten, februar 2011 - Jasmina Štorman: Vili Venko
»Tudi če ne bom več mogel voziti avtomobila, ko bi le lahko še hodil v hribe,« si je po izgubi noge pred štirimi leti želel Vili Venko s Strmce. Z močno voljo, potrpežljivostjo, vztrajnostjo in ob nepogrešljivi podpori žene Jožice mu je uspelo. Skupaj pa ne osvajata le vrhov Kamniško-Savinjskih Alp – avgusta lani sta se povzpela tudi na najvišjo med slovenskimi gorami – Triglav.
»Na vozičku pa že ne bom,« si je odločno rekel Vili, se oprl na bergli in začel: z enim korakom, dvema korakoma, sprehodom okoli hiše, pohodom na bližnji hrib, na Hum … »Zdaj grem vsak dan na Terškov hrib, v Kuretno in na Šmihel pa včasih celo dvakrat na dan,« pripoveduje Vili. »Bolj, kot je navkreber, bolj mu je všeč,« pripomni žena Jožica, ki mu je vse od operacije trdno stala ob strani in ga spodbujala. Ni bilo lahko, a bilo je vredno – samo lani sta osvojila osem dvatisočakov. Ko ga vprašam, kaj mu je v gorah najtežje, mi gladko odgovori: »Nič.« »Kaj pa tam, kjer so oprimki in žičnata vrv?« me še zanima. »Včasih mi žena prime obe bergli. Včasih pa eno obdržim, se nanjo oprem, s prosto roko pa oprimem za oprimek ali vrv.« In gre. »Melišča so pa tako in tako nevarna za vse. Tem se je pač treba čim bolj izogniti. Drugače se pa že znajdem.« Da roke le preveč ne trpijo, nosi kolesarske rokavice. Ko so prepotene, jih zamenja. »Po tri, štiri pare na turo. Odvisno,
kako dolga je pot.« Vili je po poklicu elektromehanik, njegova tehnična žilica pa pride na dan tudi pri izpopolnjevanju bergel. Po vzorcu tistih, ki jih je naročil iz Kanade, a se v gorah niso najbolje izkazale, si je zamislil blažilce, za hojo po snegu si je izdelal posebne krplje, da se bergli ne ugrezata, kadar so tla spolzka, pa v natike bergel vstavi igle, da mu ne drsi. »V nekaterih trenutkih je celo stabilnejši od mene,« prizna žena Jožica.
Vztrajnost, zanesenost in neizmerna ljubezen do gora, ki kar sije v Vilijevih očeh, so zgled tudi drugim. »Neka planinka je na Malem Triglavu že skorajda obupala. Pa sem jo spodbujal in ji rekel 'Če lahko jaz, boste lahko tudi vi.' Na vrhu Triglava se mi je skorajda klanjala od hvaležnosti.« Tudi sicer je večina planincev navdušenih, ko Vilija srečajo na gorskih poteh, pa tudi uvidevni so veliko bolj kot v dolini, »v kakšnem trgovskem centru, kjer sploh ne gledajo okrog sebe in se ne brigajo zate.« In če za koga, rek »Kjer je volja, tam je pot« vsekakor velja za Vilija Venka. »Če si sam ne bi pomagal, bi bil še danes na vozičku,« je prepričan. A ker se ni vdal v usodo, kar je včasih najbolj enostavno, lahko – kljub temu, da ima le eno nogo – še naprej skupaj z ženo uživa v čudovitih razgledih z vršacev gora, kjer jima vedno pogosteje družbo delata tudi vnuk in vnukinja. In ne gre dvomiti, da se bosta tudi onadva kmalu vpisala med tiste, ki so osvojili simbol slovenstva, Triglav.
Jasmina Štorman
Foto: osebni arhiv