Gorniška potepanja: Tudi Porabski Slovenci imajo svoj Triglav! Bolje rečeno, del čisto pravega Triglava ...

Med Muro in Rabo

 
Gorniška potepanja večino časa gostujejo na zahodnem in severnem delu naše domovine, dostikrat pa so pokukala tudi že prek meje k našim rojakom na severno stran Karavank in v Zahodne Julijce. Danes se odpravljamo v popolnoma drugo smer, na skrajni severovzhod naše dežele, pogledali pa bomo tudi malo čez; k Porabskim Slovencem. Čeprav glava slovenske kokoši, ki ima zahvaljujoč našim rojakom v Porabju kot okras tudi prikupen čopek, ne premore visokih hribov, kjer bi na ves glas zaigralo planinsko srce, je svet med Muro in Rabo tolikanj zanimiv, da si vsekakor zasluži pozornost vsakega količkaj radovednega gorniškega potepuha. In so šli … Pravzaprav smo šli.

Prekmurska ravnica je s svojim hribovskim delom (Goričkim) pripadla matični domovini po prvi svetovni vojni. Trianonska pogodba je ubirala svoja pota (v tem primeru razvodnico med Rabo in Muro) in se ni – kot še marsikje drugje ne – pretirano ozirala na etnično sestavo prebivalstva. Na ozemlju, velikem približno sto kvadratnih kilometrov, je ostalo nekaj tisoč Slovencev, za katere se večinski narod v dvajsetih in tridesetih letih ni kaj prida brigal. Žepek madžarske države, stisnjen med Kraljevino SHS (kasneje Kraljevino Jugoslavijo) in Avstrijo, je zaradi pretrganih vezi s Prekmurjem začel gospodarsko zaostajati. Po drugi svetovni vojni je bilo nekaj let bolje (oblasti so dovolile celo izobraževanje v materinem jeziku), vendar so se po zaostritvi političnih razmer leta 1948 (Madžarska je bila satelit Sovjetske zveze) možnosti delovanje slovenske manjšine zopet poslabšale. Pouk v domačem jeziku je bil ukinjen, meje z Jugoslavijo pa so postale skoraj popolnoma zaprte. Pričelo se je odseljevanje. Kruha v domačem okolju ni bilo dovolj.

Razmere so se z leti počasi izboljševale, pomembnejši napredek pa se je zgodil šele ob demokratičnih spremembah po letu 1990. Na Gornjem Seniku je bila ustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem, začel je izhajati štirinajstdnevnik Porabje, na madžarski televiziji je zaživela polurna oddaja Slovenski utrinki, v Monoštru je bil ob koncu devetdesetih let odprt slovenski generalni konzulat, izboljšale so se cestne povezave s Prekmurjem, pred nekaj leti so med Verico in Čepinci zgradili novo cesto in tudi mejne kontrole ni več. Ni pa vse tako rožnato. Spomnim se oddaj o Porabskih Slovencih, v katerih so poročali, da je edini slovenski muzej na Madžarskem zaprl svoja vrata in da v teh krajih ne bo več slovenskega duhovnika. Lepo bi bilo, da bi se stvari uredile in bi dobrih tri tisoč naših rojakov, ki so ob popisu pred desetimi leti navedli, da še govorijo slovensko, v združeni Evropi zaživelo človeka vredno življenje.

Zgornja odstavka imata s hribi bolj malo skupnega, a ker so v imenu naše spletne strani poleg gorá tudi ljudje in ker se mi zdi, da ta košček našega etničnega ozemlja bolj malo poznamo, se mi je zdelo prav, da nekaj napišem o Porabskih Slovencih. Verjetno je k neobiskanosti tega področja nekaj prispevalo tudi dejstvo, da slovensko kartografsko sveto pismo (Atlas Slovenije) ta svet – kot v primeru Terskih dolin, dobršnega dela Rezije in še česa – enostavno prezre, drugega tako natančnega vira pa vsaj do časa spletnih zemljevidov preprosto ni bilo; vsaj ne v domačem jeziku. Da se zamejstvo lahko »pokrije«, dokazujejo južni del avstrijske Koroške, vzhodni del Beneške Slovenije, Tržaški kras in še kaj. Menim, da bi bilo, če že ne zaradi nas, pa vsaj našim rojakom čez mejo za vzpodbudo, prav, da bi (v primeru Porabja) dodali na severni strani še dve strani z dvojezičnimi imeni krajev, ne pa da – tako kot v prvi in žal tudi vseh naslednjih izdajah – severna meja »pleza« čisto po zgornjem robu strani. Pravzaprav še dobro, da imamo Geopedio, kjer v ustreznem merilu najdemo primerno predstavljen čopek naše kokoške. Hvala vsem, ki se trudite!

V tem kratkem sestavku bom poskušal zajeti vsaj nekaj zanimivih kotičkov na Goričkem in v Porabju, zagotovo pa boste še sami našli kaj zanimivega in navdušujočega, skratka takšnega, kar je nam(a) ušlo. In da kar takoj povem: en dan bo zagotovo premalo. Najbolje boste storili, če seveda niste ravno doma vzhodno od Maribora, da pridete na počitnice in spoznavate ta svet počasi in z užitkom. Gorniškim potepuhom se je kar preveč mudilo. No, za prvi vtis je bilo dovolj …

Odkar je Prekmurje dobilo (preozko) avtocesto, se je v zahodni del Goričkega in naprej v Porabje najbolje peljati do izvoza za Gornjo Radgono, v mestu ob Muri »skočiti« v Avstrijo in se pri Cankovi vrniti v Slovenijo. Od tod ni daleč do Fuks grabe, skozi katero se lahko sprehodimo po zanimivi učni poti. Že v Cankovi zavijemo levo na stransko cesto proti Korovcem, nato pa nas oznake pripeljejo do parkirišča na začetku poti. Fuks graba je del gozda Korovska gora (ja, tudi goro imajo v Prekmurju!), skozi katero so pred petnajstimi leti sodelavci murskosoboškega Zavoda za gozdove uredili učno pot, ki premore toliko zanimivih podrobnosti, da se mi jih zdi nesmiselno preveč naštevati. Otrokom bo hoja mimo lisičin, čez mostičke umirjenega potoka, mimo imen številnih dreves, štora podrte jelke, ki s svojimi letnicami opominja na dogodke iz preteklosti, in še marsičesa, zagotovo zanimiva, le motivirati jih je treba znati. Komur uspe, bo lahko samo v Fuks grabi preživel dobršen del dneva.

Gremo naprej na sever. Do Sotine, izhodišča za vzpon na dva gorička »velikana« (Rdeči in Sotinski breg), se lahko pripeljemo skozi Gerlince, če pa želimo postati še ob Ledavskem jezeru, se vrnemo v Cankovo. Iz Sotine vodi na Rdeči (imenovan tudi Serdiški) breg (416 m), več poti, prav tako na sosednjega Sotinskega, ki se tudi ponaša še z drugim imenom: Kugla (418 m). Z juga so smeri bolj cestne, s severa pa precej bolj planinske, saj hodimo skozi gozd in čez travnike. Če se odločimo za slednje, se iz Sotine zapeljemo ob mladi Ledavi, ki izvira v Avstriji, »prereže« celotno Prekmurje in se v bližini slovensko-hrvaško-madžarske tromeje (kje točno je to, bi bilo lahko vprašanje za milijon evrov) na kurjem kljunu izlije v Muro, do meje z Avstrijo. Vozilo lahko parkiramo ob hišici zapuščenega mejnega prehoda in se, sledeč oznakam, napotimo na Sotinski in Rdeči breg.

Do razglednega stolpa in meteorološke opazovalnice na Kugli, ki je, če gre verjeti nekaterim virom, z najvišjo točko v Avstriji in prekmursko višinsko prvenstvo pripada sosednjemu Rdečemu bregu, se sprehodimo skozi gozd v jugovzhodni smeri, sestopimo pa lahko naravnost na sever po graničarski poti, ki (menda) premore točno toliko stopnic, kot je dni v letu. Ali jih je res toliko, ne vem, ker sem se na to spomnil šele, ko sem jih prehodil že več kot polovico, nazaj pa se mi – kakopak zaradi lenobe – ni dalo (noseči Biserki, ki se ji niti na lenitis ni treba izgovarjati, pa še manj), zato prepuščava vam, da jih preštejete in sporočite, ali podatek morebiti ne drži. In ko boste ravno pri štetju, se lahko zapeljete še na bližnji grad Grad, ki ga je vsekakor tudi vredno obiskati med potepanjem po Goričkem, in preverite, ali je tudi število soban enako stopnicam s Sotinskega brega. Naključje? Kdo bi vedel … Po vrnitvi v dolino, prečkamo Ledavo in se povzpnemo še na Rdeči breg. Čeprav zgoraj ni razglednega stolpa, bomo v dneh s čistim ozračjem videli zelo daleč.

Naslednji cilj je Tromejnik, ki se tudi ponaša z zanimivo učno potjo. Zapeljemo se do Kuzme, kmalu za njo pa levo proti vasi Trdkova. Do vrha imamo na voljo več poti. Podrobnosti si lahko preberemo v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije, kjer bomo našli tudi opise za vrhova iz prejšnjega odstavka. Na vrhu je približno tako kot na Peči (slovensko-avstrijsko-italijanski tromeji), le razgleda je manj, ali pa v Geometričnem središču Slovenije. Kar dosti časa nam namreč vzame, da preberemo vse, kar nam ponujajo omenjene pomembne točke. Nato nas nad Martinjem vabi naslednji štiristotak: Srebrni breg (404 m). Nanj se lahko povzpnemo iz vasi Martinje, res pa je, da »od zadaj« pripelje glavna prometnica skoraj čisto na vrh. Odločitev prepuščam vam. Na severni strani Srebrnega brega je že odcep ceste v Porabje, če pa bi radi videli še spomenik dvema belgijskima znanstvenikoma, ki sta ob raziskovanju stratosfere sredi tridesetih let prejšnjega stoletja srečno pristala pri presenečenih domačinih, se zapeljite v bližnje Ženavlje.

Prva vas, v katero se pripeljemo po prečkanju meje pod Srebrnim bregom, je Gornji Senik. V njej živi, po popisu izpred desetih let, osem desetin Slovencev, slabih dvajset odstotkov Madžarov in nekaj malega nemško govorečih ljudi. Napisi so večinoma dvojezični (ponekod se pridruži tudi nemščina), v lepo urejeni vasi so šola, vrtec, trgovina … Iz cerkve lahko zaslišimo domačo pesem. Če nadaljujemo pot ob Seniškem potoku, dosežemo Dolnji Senik, kjer je madžarskega življa približno polovica, slovenski in nemški pa si enakomerno razdelita drugo polovico. Od tod je po stranski cesti zelo blizu do reke Rabe. Če imamo srečo, lahko na njeni mirni gladini občudujemo veliko labodjo družino.

Ob poti proti Monoštru nas desni odcep povabi v Sakalovce, nato pa skozi Slovensko vas dosežemo upravno središče. Če se želimo v Slovenijo vrniti po drugi cesti, ki Porabje povezuje s Prekmurjem, moramo v Monoštru slediti cesti proti jugu, v tri skoraj popolnoma slovenske vasi. Iz Števanovcev, prijetne vasice s cerkvijo vrh slemena, se moramo tisti, ki imamo vsaj malo hribovskega duha, potruditi še v bližnje Andovce, kjer nas pričaka Mali Triglav. Pravzaprav del čisto pravega Triglava, ki so ga – kot simbol slovenstva – postavili domačini sredi vasi avgusta 2007. Vrnemo se do Števanovcev, nato pa se usmerimo proti vasi Verica-Ritkarovci. V njej je živel in dočakal visoko starost Karel Dončec, znani lončar, ki se je rojakom ob izrečeni pohvali, da dobro govori slovensko, najprej začudil, ponavadi pa pikro dodal, da je tudi njihova slovenščina čisto spodobna.

V Slovenijo se vrnemo po pred nekaj leti odprti cesti, ki nas skozi Čepince pripelje v Šalovce, kjer dosežemo glavno cesto proti Murski Soboti. Do doma je za večino Slovencev še daleč, a ker je v bližini precej zdravilišč in drugih turističnih zmogljivosti, kjer bodo prijazni Prekmurci veseli starih in mladih, ne bo težko ostati za teden ali dva. Ti kraji si to vsekakor zaslužijo, pa čeprav bodo morale v vertikalo zaljubljene hribovske duše poiskati kakšno – umetno steno.