Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gore in ljudje 12.08.1976

Večer, Gore in ljudje - Milan Cilenšek: Planinske koče in poti - Špiček; Morda pozimi - Inko Bajde: I. mariborska alpinistična odprava *76 (3) 41 vzponov - Izleti: PD Žalec; PD Zabukovica

Morda pozimi  VPRAŠUJEMO ZA VAS: KAJ JE Z RIBNIŠKO KOČO?
Minili so že skoraj trije meseci, odkar so na Sladkem vrhu ustanovili planinsko društvo. Novo društvo se je zavezalo prevzeti skrb nad Ribniško kočo, priljubljeno in pravzaprav največjo planinsko postojanko na Pohorju; koča je namreč že od lanskega poletja sem neprekinjeno zaprta.
O tem, kako kaj kaže z Ribniško kočo, smo povprašali Mirka Čečka, predsednika na novo ustanovljenega planinskega društva Sladki vrh. Takole namje povedal:
"Nekateri so mislili, da gre taka reč kar čez noč. To seveda ni mogoče. Naše društvo je resda takoj po ustanovitvi prejelo vso potrebno dokumentacijo od planinske zveze, vložili smo zahtevek za registracijo društva na skupščini občine, toda v tem času imajo tudi občinske službe dopust. Preden pa ne bomo registrirani, ne moremo odpreti žiro računa; z drugimi besedami: dokler nismo registrirani, ne moremo od nikogar pričakovati denarja, ker nam ga — preprosto — nima kam nakazovati.
Brž ko bomo vse te formalnosti uredili, se bomo povezali s sanitarno inšpekcijo radeljske občinske skupščine, kamor je pristojna Ribniška koča, da nam bodo Radeljčani povedali, kaj moramo najprej storiti.
Težko bi napovedal, kdaj bomo kočo odprli. Morda za zimo. Toda takoj naj povem, da bomo lahko v začetku v koči ponudili zares samo najbolj skromna okrepčila: čaj, kranjske klobase ipd. Čez noč namreč tako velikega objekta ne moremo usposobiti za normalno poslovanje. In še to: Ribniška bo ostala planinska postojanka — v pravem pomenu besede! Zato se bo moral vsakdo v njej sprjjazniti s skromnostjo, kakršna, pravim planincem ni tuja!" - je sklenil naš pogovor predsednik Mirko Čeček.

M.C.

 I. mariborska alpinistična odprava Kavkaz 76 (3)

41 vzponov

Danes je 19. julij. Odločil sem se nadaljevati pisanje, ki sem ga včeraj prekinil. Zunaj še vedno rosi, gore pa so prebeljene z novim snegom vse do nižin. Živimo v negotovosti. Gostitelji, ki so se sicer ves čas trudili, da bi bilo naše počutje v taboru kar se da dobro, toda kljub temu niso izpolnili vseh naših pričakovanj. Tog uradniški aparat marsikatero stvar postavi na glavo. Obisk prestolnice Sovjetske zveze, ki bi si jo radi ogledali — in to smo v našem programu tudi planirali, namreč še vedno visi v zraku — kakor težki temni vodni oblaki danes nad taborom. Čeprav smo razočarani, še vedno upamo na najboljše. Toda dovolj o tem.

TURE LE V 13 DNEH
Od 23 dni, kolikor smo jih imeli na voljo, smo jih trinajst porabili za ture, šest dni pa je bilo oblačnih in štirje deževni. Opravili smo 15 pristopov na Trapecnajo in Bašha—Auz (4100 in 4500 m), dva vzpona na Ullu—Auz (4680 m, težavnost 2 A), dva vzpona na Ullu—Auz po smeri težavnosti 3 B, 14 vzponov na Kundjum—Mižirgi in Pik Panoramni, na katerem doslej Jugoslovani še nismo bili (4500 in 4200 m — ocena 2 B), ter izvedli še štiri poizkuse vzpona prek Bezimenaje na Mižirgi (5025 m — 4 B), dva poizkusa vzpona na Mižirgi po južnem razu (5 A) in dva poizkusa vzpona na Dvchtau (5200 m — 4 B).
Kot sem že navedel, nam jo je vreme tokrat pošteno zagodlo, in veseli smo, da smo odnesli celo kožo. Skromni smo in glede na razmere z uspehom popolnoma zadovoljni, čeprav se ni uresničila naša velika želja - da bi tudi mariborski alpinisti stopili na pettisočak.

Morda še zanimivost o alpla-gerju Bezengi, ki leži v nadmorski višini 2100 m. Veliko alpinistično naselje je zelo lepo urejeno in ima poleg ogromne jedilnice s kuhinjo še nekaj manjših družabnih prostorov, kino dvorano, kopalnico s prhami in seveda lastno elektrarno s tremi dizelskimi agregati. Podobno kot tovariši sva si tudi z Marjanom delila čisto dvoposteljno sobico z vso opremo, ki sodi zraven. Kar zadeva naše počutje v alplagerju, se nismo imeli kaj pritoževati.

KJE STE, DOMAČE GORE?
Za nami so nepozabna doživetja. Naša dolžnost je, da jih posredujemo dalje. Srečali smo se z gorami, ki so bile doslej za nas nekaj novega. Lepe so in veličastne, toda gorje tistemu, ki jih spoznava v izbruhu jeze! A vendar smo si v enem edini: kje ste Julijske, Kamniške in Savinjske Alpe, majhne, a prisrčne in tako domače?! Hočemo nazaj, nazaj v njih prelestni svet, kjer smo se naučili prvih alpinističnih korakov. Srečni in zdravi se vračamo k tebi nazaj, domovina.

(Dalje)


 


 

12.08.1976

Špiček


TOD SE ZARES SREČUJEJO SAMO GORNIKI


Že 41 let kljubuje vremenu: vročim poletjem, hladnim pomladim in jesenim, ledenim zimam; "preživelo" je drugo svetovno vojno — pa kljub temu še danes opravlja svoje pomembno poslanstvo: planincem ponuja varno zavetje.

Turistom, ki se množično peljejo čez Vršič v Trento ali nazaj, se ob jasnem vremenu ponudi nepozaben razgled na tri trentarske- vrhove: na Špiček, Veliki Ozebnik in mogočni Jalovec. Turisti jih občudujejo, in mnogi se s hrepenenjem ozirajo k njim.
Pod Spičkom, ki kot oster rog štrli iznad melišča, ždi že 41 let skromna za današnje razmere res skromna planinska postojanka -'zavetišče' pod Spičkom; upravlja jo PD Jesenice. Toda kolikor je postojanka skromna, toliko je med planinci izredno priljubljena. Koča pod Spičkom je namreč danes prav verjetno še edini ostanek tako imenovanega klasičnega planinstva v naših gorah; tod o komercializaciji prav zares ne moremo govoriti.
Tisti, ki smo obiskali Spiček že kdaj prej, smo tudi letos pričakovali prikupnega oskrbnika Franceljna, 70-letnega Jeseničana, ki j a dobro desetletje sameval tam gori. Sameval? Pravzaprav da, sa je v zavetišču dejansko bil sam. Planinci, ki so prihajali, so posedeli za uro ali dve, nekateri so tudi prenočili, potem pa se odpravili; večina jih je pač odšla na Jalovec.
Lani je dal Francelj Spičku slovo; zamenjal ga je Bogdan, ki smo ga srečali, ko je bil namenjen na Vršič. "Zmanjkalo mi je hrane," je dejal, "pa še sin je v bolnišnici, zares moram za tri dni v dolino."
Ko si je ogledal našo skupino
ter ugotovil, da smo za turo na Jalovec dobro opremljeni, nam je brez nadaljnjega zaupal ključe zavetišča. "V zaboju je še nekaj argo juh, čaj je tudi tam, pa nekaj pijač. Cenik je pritrjen na steni; postrezite si; in ko se boste vrnili, oddajte ključe v Tičarici! Pa srečno!" je še pridal.
Kar tako se pa res nismo mogli posloviti. Pa si je 56-letni upokojeni častnik JLA Bogdan Trojar, sedaj oskrbnik zavetišča pod Spičkom, vzel nekaj minut časa ter se razgovorih
" Koliko planincev je letos zavetišče že obiskalo, to boste lahko ugotovili iz vpisne knjige v koči. Vem le, da jih ni bilo malo. In vem, da so prišli semkaj iz Češkoslovaške, Avstrije, Nemčije, Italije in Madžarske - poleg naših gornikov, ki jih je seveda bilo največ.
Veste,- bojim se samotarjev. Večina od njih je za na Jalovec resda - dobro opremljena; toda da se odpravljajo na to pot sami -nak, tega ne odobravam. Prav za vsakeega trepetam, vse dokler se ne vrne. Pa tudi za tiste se bojim, ki se - kljub mojemu nasprotovanju - odpravljajo na vrh v megli ali kadar je oblačno. Poglejte, prejšnjo nedeljo sta v megli v kuloarju zdrsnila dva Madžara; enega smo rešili...
Jalovec je zares lepa, čudovita gora, toda v meglenem ali' oblačnem vremenu, zlasti pa v dežju ali ob nevihtah, je silno hud. Zato naj vsakdo, ki se odpravlja nanj, posveti kar največjo pozornost opremi.
In še nekaj je zelo hudo. Zavetišče pod Spičkom je odločno premajhno. Če odmislim objektivne težave - namesto navadne vode je tod le kapnica, planincem lahko zares ponudimo samo najnujnejša okrepičla, dnevni prostor je hkrati spalnica, o udobju ne moremo niti misliti idr., s čimer se vsak planinec sprijazni -, je tod včasih kljub temu neznosno. Predvsem ob petkih in sobotah je tak drenj, da smo na pogradih prav vsi zloženi kot sardine. Ob tem pa je v zavetišču le 14 ležišč. Nujno bomo morali misliti na večjo postojanko na tem koncu; najbolj bi ustrezala brunarica s kakimi 60 ležišči. In potreobovali bi tudi osla ali konja, ki bi semkaj prinašal hrano in druge potrebščine. Sedaj pa zares srečno!", je dejal je dejal Bogdan ter se odpravil proti Vršiču— "v civilizacijo." Koča pod Špičkom je več kot dragoceno zavetišče, edino v tistem koncu Julijcev. Z Vršiča so do njega slabe štiri ure, iz Trente tri, iz Koritnice pet ur, iz Bavšice prav toliko. Osem ležišč v dnevnem prsotoru in šest pod streho je za tako obiskan vrh, kot je Jalovec, zares premalo. Vem za primer, da se je tod hkrati stiskalo 54 ljudi. Prav vsi so bili namenjeni na Jalovec, ki ga je moč od zavetišča doseči v dveh urah, kljub temu da velja "uradni" čas vzpona dve uri in pol.
Iz vpisne knjige v zavetišču smo razbrali, da je bilo letos doslej v tem delu Julijcev že 2153
planincev. Ob dejstvu, da je Špiček odprt le v poletni sezoni — nekako od 15. junija do 15. septembra, torej 90 dni, pomeni to, da ga je doslej obiskalo vsak dan poprečno po 44 ljudi. Ker pa je obiskovalcev sredi tedna občutno manj, si lahko kaj hitro izračunamo, kolikšna gneča je tod ob sobotah in nedeljah ter za dva praznika v juliju. Še toliko bolj, ker je v zavetišču za mizo prostor le za pet ali šest ljudi, drugi si morajo oddahniti ali malicati zunaj. In če se skuha nevihta — ?
Prav zaradi tega je več kot nujno, da bi vsi podpisniki družbenega dogovora o financiranju gradnje visokogorskih planinskih postojank in potov svoje obveznosti sprotno in v celoti izpolnjevali. Planincev je namreč vsako leto več, več pa je seveda tudi obiskovalcev vrhov. In Jalovec s svojimi 2643 metri zavzema med njimi silno pomembno mesto.

Zavetišče pod Špičkom (2050 m) - verjetno še edina takoimenovana klasična planinska postojanka v naših gorah. Bogdan Trojar, oskrbnik zavetišča - razgled izpred zavetišča na vršiške serpentine s trentarske strani.

Besedilo in posnetki: MILAN CILENŠEK

PD ŽALEC priredi v petek, 20.
avgusta, izlet s posebnim avtobusom po YU transverzali na KLEK in CRIKVENO. Cena prevoza je 200 din. Prijave zbira Ivan Jurhar, Ferralit, Žalec. Vabljeni tudi člani drugih društev.
PD ZABUKOVICA priredi ob krajevnem prazniku KS Griže POHOD OB SPOMENIKIH NOB. Pohod se bo pričel v soboto, 21. avgusta, ob 13. uri izpred spomenika talcem v Pongracu, Zabukovica (avtobusna zveza iz Žalca), in nadaljeval mimo rudnika Zabukovica prek Sprajčevega hriba na prireditveni prostor. Tu bo odkritje spominskega obeležja prvi savinjski četi. Pohod se bo končal v letnem gledališču Limberg, Griže. Vabimo planince vseh društev, da se pohoda udeležijo. Na njem bodo prejeli spominski našitek.



 



 

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti