Jutro št. 176, 30. julija 1933 - Josip Wester uvod k prevodu potopisa dr. Mihaela Tuška Die Wochein und der Triglau, objavljenega v Illirisches Blatt, 1833, št. 46-48
Do srede preteklega stoletja je bila planinska turistika v naših krajih še v povojih. Prvi, ki se je bil povzpel na vrh Triglava, je bil ranocelnik Lovrenc Willonitzer¹ iz Stare Fužine (l. 1778.), za njim pa Baltazar Hacquet² (v l. 1779. in 1782.). Naš Valentin Vodnik, tedanji kurat na Koprivniku, se je bil v družbi grofa Hohenwarta povzpel le na pobočje Triglava, bržčas na Mali Triglav (1795), oče slovenske turistike, kanonik Valentin Stanič, pa je zavzel vrh Triglava l. 1808. Sledili so še drugi podjetni gorolazci; kaplan Ivan Dežman (1809), praški botanik Franc Sieber (leta 1812.), stotnik Bosio (1822), koroški fužinar Franc pl. Rosthorn, nemški geognost³ Kristijan Keferstein (1828) i. dr. Vse te tuje in domače »alpiniste« so vodili ali spremljali na njih drznih vzponih domačini Bohinjci, ki so kot planšarji ali lovci dobro poznali vse gorske steze, prehode in dostope.
Letos dne 19. julija pa mine sto let, odkar je dospel na vrh Triglava ljubljanski mestni zdravnik dr. Mihael Tušek, ki je to svojo zanimivo hojo opisal v tedanjem edinem inteligenčnem glasilu »Illyrisches Blatt«, letnik 1833, seveda v nemškem jeziku. O Tušku vemo, da se je rodil pri Sv. Lenartu na Martinjem vrhu nad Železniki l. 1803. ter da je bil kot razborit mlad inteligent član Čopovega prijateljskega kroga. V IV. bukvicah Kranjske čbelice (leta 1833.) je objavil dva prevoda iz nemščine: Schillerjevo elegijo »Mladenič pri potoku« (Der Jüngling am Bache), dobro znana zadnja dva stiha:
Raum ist in der kleinsten Hütte
Für ein glüklich liebend Paar.
je poslovenil takole:
Ljub'mu z ljubico prostora
Dost' najmanjša hiša dá.
In Bürgerjevo zbadljivo romanco »Cesar in opat« (Der Kaiser und der Abt), ki je bila tedanji uradni cenzuri v hudo spotiko.
Tušek je bil v družbi svojega stanovskega tovariša dr. Rajmunda Melzerja in uradnika ilirske dohodarstvene uprave Vincenca Seuniga odpotoval dne 15. julija iz Ljubljane. Bržčas ga je mikalo, da bi spotoma videl svojo domačo Selško dolino. Zato so iz Škofje Loke krenili ob Selški Sori navzgor ter so istega dne na večer dospeli v Sorico. Naslednjega dne so preko Sorške planine prišli v Bohinj ter so se udomili v Srednji vasi (v Stari fari) pri gostoljubnem župniku Kumru. Srednja ves naj bi jim bila izhodišče za hojo na Triglav. Prej pa so hoteli pogledati še Bohinjsko jezero in že takrat sloveči slap Savice.
Dne 17. julija se je obetalo lepe vreme, Tuškov sošolec iz gimnazijskih let, kaplan Kankel, ki naj bi bil vodnik, je opravil v cerkvi sv. Janeza pri jezeru ob 6. uri zjutraj mašo, nakar so se, dobro preskrbljeni z brašnom in vinom, vkrcali v lahko ladjo, z žeblji zbito iz desák. S seboj so vzeli dva domačina, da sta veslala in da sta jim pozneje služila kot nosača.
O vtiskih in dožitkih na tem izletu naj pripoveduje Tušek sam: »Jezero je eno uro dolgo, pol ure široko ter je po meritvi rajnega kanonika Clementinija na dveh mestih po 40, na nekaterih po 30 sežnjev globoko, torej mnogo globočje kakor Blejsko ali Cerkniško jezero. Če ne piha veter, vlada na jezeru in onkraj njega svečana tišina, le iz kraja, kjer izvira Savica, čuje popotnik bobnenje slapa. Sicer pa nismo čuli drugega glasu kakor iz visoke daljave glas kukavice. Opazili smo planinskega orla, ki se je od ene gore preko jezera do druge na drznih krilih počasi prepeljaval.
Najlepši prizor pa nudi mirna jezerska gladina. Na njej vidiš vso slikovito okolico v najdivnejših barvnih odtenkih. Zlasti se odraža v njej zelen z neko ljubkostjo, ki se ne da popisati. Tu vidiš dvojno nebo; eno nad seboj, drugo pod seboj, da se ti zdi, kakor da ploveš prosto v svobodnem božjem ozračju. Levo na bregu opaziš cerkev sv. Duha v tihi samoti, če sprožiš na sredi jezera pištolo, čuješ dvokraten, jako močan odmev in večkratnega, manj razločnega. Vzrok temu pojavu je iskati v tem, da se odbija zvok od golih apnenskih sten, ki so na dveh nasprotnih si bregovih jako strme ter se na nekaterih mestih kar navpik gor do oblakov vzpenjajo. Čvrsta veslača sta lahko ladjo gnala, da je po vodni gladini kar letela. Vendar smo šele čez eno uro pristali pri izlivu Savice. Tu smo vstopili v samotno divjo krajino. Le nekaj senikov priča, da pride v to dolino vendar včasi človek. S kamenjem posuti travniki, bukovje in smrečje se menjavajo z neplodnim svetlo sivim prodovjem, ki se venomer z gorá doli siplje. Pot do t. zv. Male Savice je, če odštejemo majhne vzpetine, vseskoz ravna in zelo kamnitna, a za hojo in ježo dokaj zložna.
Ko prideš po preprosti brvi čez Malo Savico, hodiš dalje po jako strmi stezi skozi bukov gozd skoraj pol ure vkreber. To stezo so pred nekaj leti na več mestih izboljšali s tem, da so na več mestih napravili stopnice. Kjer se pričenja prav težavna strmina, na mah obstaneš – na cilju svojega pešačenja. Pred seboj opaziš v pečino pritrjen in s strešico zavarovan spomenik iz belega marmorja. »Pokojni baron Žiga Zois ga je bil dal v čast nadvojvodi Janezu izklesati v Bohinjski Beli ter ga vzlic znatni teži semkaj prenesti.« Tušek navaja nato latinski napis, posvečen spominu nadvojvode Janeza, ki je tu pri izvirku Savice kot geognost raziskoval alpski apnenec v juliju l. 1807.
Ta plošča je še dandanes prilično dobro ohranjena. Pisatelj nadalje omenja, da je napis zelo trpel po zlobi nekega planšarja in da je ves kamen pokrit z imeni oseb, ki so ta kraj posetile, vendar se čitajo med njimi tudi imena oseb, ki o Savici niso nikoli niti sanjale, kaj še, da bi jo bile videle.
»Pred kamenom stoji miza, krog nje pa je ograja s klopmi. S pristojno hvaležnostjo se ljubitelj prirode spominja onega, ki je dal to opremo napraviti. Vendar bo kmalu bolje kazalo, da bi je sploh ne bilo, zakaj nje lomljivo stanje vedno bolj preti, da si bo tu kdo nogo zlomil ali da se mu pripeti še kaj hujšega. Izmed rastlin, ki jih je tu opazil, navaja: Campanula linifolia, Gentiana pannonica, Erica vulgaris, Gypsophila muralis.
»S tega mesta se najbolje pregleda slap Savice. Visoko gori iz gole skoraj navpične stene privreva na dan ter pada 35 sežnjev v globino s strašnim šumom v majhen tolmun (Tušek dostavlja v oklepaju domače ime: jerin), vsa se peneča in nad 30 korakov naokoli pršeča. Okoli devete ure, če sije solnce na razpenjeno valovje, se vidi ob njem lepa mavrica. Potnikom, ki jih vodi v to krajino želja, da bi občudovali preprosto vzvišeno prirodo v vsej njeni krasoti ter prisluškovali njenemu učinkovanju, svetujem, da naj v ta namen porabijo vselej le zjutranje ure. Tako se jim užitek podvoji. Razen kristalne čistote vode mora zbuditi pozornost nizka stopnja njene topline. Zakaj toplomer, ki je kazal pri spomeniku v senci 19 stopinj R, je padel nad vodo v tolmunu v malo minutah na 6 stopinj. Če si vzameš te vode v usta, se ti zazdi, kakor da imaš sneg ali led v ustih. Zato svetujemo, naj se je nikari preveč ne pije. Zlasti velja to onim, ki imajo kako težkočo v prsih.
Slap kakor tudi vsa bližnja pokrajina očituje nekaj lepega in vzvišenega, kar se v obliki strnjeno ne da izlepa kje drugje videti. Zares se moramo čuditi, da se še ni našel slikar za to krasoto. Hiše, svetišča, palače vidimo vsak dan na slikah, najkrasnejših stvarnikovih del, ki jih vendar vsak človek občuduje, pa ne dobiš slikanih na pogled.
Od tu ni drugega razgleda kakor nazaj na Bohinjsko jezero in na gorovje, ki ga oklepa. Spredaj pa se dvigajo nebotične, nedostopne stene. Utegnil bi kdo misliti, da je tu na stotine nadstropij drugo na drugem nagrmadenih. Na temi in za temi pečinami se širi po Hacquetovem popisu (prim. Wester, Hacquet o Bohinju, Življenje in svet, 1931, str. 58) šest ur dolga dolina. V to dolino se da po pečinah plezaje dospeti po stezi, ki jo poznajo le divje koze in njih lovci. V tej dolini se nahaja sedmero jezer; iz enega baje izvira Savica. Namenili smo se bili, da bi do tja prodrli, toda družba ni kazala volje za to, ko je zrla donebne stene pred seboj, da bi se po njih vzpenjala. Morali smo odnehati in to planinsko partijo prepustiti drugim ljubiteljem grozotnih pokrajin v opazovanje in občudovanje.
Tako smo se, še večkrat oziraje se na gole apnenske stene, vrnili v Srednjo vas.«
Z naivno preprostimi, treznimi besedami je za prirodne krasote dovzetni mladi razumnik orisal svoj izlet k Savici, ki jo je tri leta pozneje (1836) Prešeren pesniško ovekovečil v svoji romantični alegoriji »Krst pri Savici« in ki je bila prej že Vodnika navdušila kot čudodelni Kastalijin studenec, da ji je posvetil pomembne stihe:
»Grem visoko pit Savico,
lepih pesmi hladni vir,
mojstra pevcev na zdravico
naj mi teče ta požir.«
Zares je v tisti dobi, ko še niso poznali turistike v današnji bohotni obliki, priroda s svojim nenakaženim licem nudila umstveno in srčno izobraženim ljubiteljem neskaljene urice duševnega užitka. Takrat je bila prav pokrajina ob Bohinjskem jezeru v svoji prvobitni nedotaknjenosti še pravi pravcati prirodni park, sveti gaj, da se je potnik počutil v njem kakor v tiho veličastnem svetišču, čigar »arcanum«, tajinstveni tabernakelj, mu je bil šumni slap Savice. Samotnega potnika takrat še ni motilo brlizganje lokomotive, ne zoprno hupanje avtomobilov, niso ga vabili pod streho udobno urejeni hoteli, niso mu barvne lise na deblih in skalah kazale strme steze na Komarčo ali drznih vijug vojaške poti proti Bogatinu: krajina je živela še v deviški prvotnosti. Ali more biti današnji človek v preurejeni prirodi deležen tako globokih dožitkov in trajnih vtiskov, kakršne so doživljali prednamci pred sto leti?
W.
/Josip Wester/
¹ Willonitzer – Franc Ceklin je dokazal, da je pravilna oblika imena Lovrenc Willomitzer, po domače Padar. Rojen je bil na Ogrskem okrog leta 1747, bil je Hacquetov študent, ranocelnik v Stari Fužini, kjer se je poročil s Špelo Jeglič, umrl pa je leta 1801. Na Triglav je seveda prišel skupaj z Luko Korošcem, Matevžem Kosom in Štefanom Rožičem (glej Evgen Lovšin, Gorski vodniki v Julijskih Alpah, PZS, Ljubljana 1961, str. 109).
² Hacuet – po rodu je bil Bretonec, zato ima v zadnjih desetletjih prednost bretonska oblika njegovega imena, to je Belsazar (glej njegovo reliefno upodobitev na Starem trgu v Ljubljani). O njem in o njegovem delu pa naš planinski zgodovinar Josip Wester govori še posebej, največ v svoji knjigi Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp, PZS 1954.
³ geognost – starejši izraz za geologa