Boris Štupar 10.06.1902 11:29 3948 0

Hudičkov bošt

Popotnik (1885) - V. Jarc: Pred davnim časom sta se na Gorenjskem dva kmeta pričkala, tožvala in na posled pravdala za last velicega gozda; vsak je trdil, da je njegov.

Ko sta že oba dosto potov in mnogo stroškov imela, a pravda še vedno ni dokončana bila, je enega tako to razjezilo, da se v svoji razburjenosti zaroti in pravi: »Hudič naj že vzame ta bošt in naj ga nese vrh Grintovca!«
Hudič si pa ni dal dvakrat reči; še tisto noč — bojda ob polnoči, ko ima vrag sploh največo moč do človeka in njegovega imetka — nabaše gozd ter ga nese na visoko goro. Ker pa je bil gozd pretežek, opešale so mu moči in moral je počivati ž njim v sredi gore. Opartavši se zopet z bremenom prisopiha le malo čez sredo gore, ko začne na gori pri sv. Jakobu dan (juternico) zvoniti. Hudič čuvši prvi udarec Marijnega zvonenja na blagoslovljenem zvonu, zgubi vso moč, zboji se, pusti bošt na mestu in zbeži.
Gozd je ostal tam, kjer ga vidi še dandanes bližnji in daljni Gorenec; celo iz Ljubljane se vidi nad Kokro, na popolnoma goli gori — v sredini štirivoglatej mizi podobni gozd, ki je spodaj nekoliko širji nego zgoraj. V resnici pa mora biti jako velik, kajti od jako daleč se vidi kakor miza. Bliže pa, ko se gre na Gorenjsko, tem veči se vidi pod cerkvijo sv. Jakoba, v sredi gole gore Hudičkov bošt.

V. Jarc
Popotnik, 10. junij 1885