Večer, Gore in ljudje - Jutri na svidenje - Milan Cilenšek: Skaljena gorska idila - Izleti: PD Maribor-matica; Planinska sekcija Certus Maribor; PD Mariborski tisk; PD Železničar Maribor.
Z beležnico in kamero od Ribniške koče do Pungarta
Skaljena gorska idilika
MNOŽIČNI TURIZEM PRINAŠA TUDI NEVŠEČNOSTI, KI SE BODO PO VSEJ VERJETNOSTI SPREVRGLE V PRAVCATO KATASTROFO - KAKO SE OBNAŠAJO NEKATERI MOTORIZIRANI BREZVESTNEŽI?
Prejšnji teden je prekipelo. Prejeli smo pismo planinca, vodnika, večkratnega transverzalca, osvajalca številnih gora doma in v tujini - Franca Plohla. Do kraja zagrenjen je napisal:
"Te dni sem se potepal po Ribniškem Pohorju. Reči moram, da je to, kar se dogaja tam, zares pravcata katastrofa. Na najlepšem predelu Pohorju — med Ribniško kočo in Pungartom, kjer je narava poskrbela za tako čudovito spreha-jališče, sedaj kar mrgoli avtomobilov. Turisti neplaninci tu kampirajo. Od povsod slišiš glasbo in krike razigranih, planinsko nevzgojenih otrok. Z eno besedo: katastrofa za vse, ki si žele to, kar mu brezplačno daje narava in kar je neprecenljive vrednosti. Nad vsem tem početjem sem bil globoko razočaran, saj je to za nas prava turistična sramota.
V vseh planinskih društvih bi morali takoj pokreniti akcijo, da bi na vsak način — čeprav tudi s silo — preprečili tako huligansko uničevanje narave, tega edinega še neoskrunjenega dela Pohorja, ki ga je celo oblast zaščitila. Po mojem bi zalegla le ograja, ker so vsa opozorila zaman!"
Z vseh strani dobivamo pritožbe, kako brezvestneži uničujejo naravo, kako se obnašajo v njej — ne kot da bi bili doma, temveč mnogo mnogo slabše.
Odločili smo se za akcijo med Ribniško kočo in Pungartom — med tem zares najlepšim predelom Pohorja. Sprva smo se bili namenili popisati vse avtomobile, ki jih bodo lastniki zapeljali med idilične smreke, in njihove številke objaviti, toda okoliščine so nanesle, da smo to namero opustili. Zakaj?
PRAZNA RIBNIŠKA
Da je bilo minulo nedeljo na Ribniškem Pohorju vsega osem avtomobilov, je verjetno poglavitni vzrok Arehov dan, ki je privabil k Ruški koči skoraj tri tisoč ljudi. Pa tudi Ribniška koča je (še vedno) zaprta. In tako z našo "evidentično akcijo" skorajda ne bi bilo nič. . .
Če — ne bi na poti od Ribniške do Pungarta in nazaj doživeli nekaj srečanj. A kakšnih! Pri Ribniški koči so bili štirje avtomobilisti — in med njimi voznik fička naravi ni prav nič prizanese!: motor se mu je zaradi hudega vzpona seveda pregrel, in zato ga je njegov lastnik pustil dolgo časa teči. Kaj mu mar narava in čist gorski zrak — da bo le motor njegovega fička spet hladen! Zatem se je vsa družba odpeljala. Kam — ko pa je vendar pri Ribniški ceste konec?! Toda nad kočo je utirjena pot, ki so jo zvozili že številni avtomobilisti, namenjeni v paradiž proti Pungartu. No, naši "znanci" so se zapeljali kakih petsto metrov nad kočo, jo z avtomobili mahnili kar po travi in med smrekami na jaso; tam so vozila zapeljali v senco, sami pa pričeli "rekreacijo": raženj, blazine, žoge. . .
Popisal sem njihove avtomobile, toda njihovih številk tokrat ne bom navedel. Kasneje sem namreč zvedel, da so bili tod prvič. Pa še nekaj: nad Ribniško kočo ni več table, na kateri je še lani pisalo, naj kulturni obiskovalci Pohorja puščajo avtomobile na parkirišču pri koči.
NA PUNGARTU
Po poti na Pungart in nazaj smo doživeli petero srečanj: mimo nas je zapeljalo pet mopedistov, čeprav od Ribniške do Pungarta sploh ni ceste! Pred Pungartom je čez pot celo postavljena močna železna zapora, toda mopedistov to ni motilo.
Vrhunec vsega smo doživeli na Pungartu. V tem ko so številni izletniki svoja vozila lepo parkirali na parkirnem prostoru, se je z Ribniške pripeljal na Pungart sivomoder renault 8 major MB 945—69. Kako je peljal mimo zapore na poti, smo lahko samo ugibali. Toda ko smo se vračali, smo videli, da je bilo borovničevje desno od zapore pomendrano in posmukano. Še večje vprašanje je bilo potlej, kako je ta avtomobilist Pungart zapustil: kolikor vem, mu upravnica Grmovkovega doma na koncu parkirišča ni odklenila, do Ribniše - za nami - pa se tudi ni pripeljal, vsaj v naslednjih dveh urah ne!
"ALI NAJ KURIMO S TRAVO?"
Mara Turičnik, upravnica Grmovškovega doma na Pungartu, nam je o vandalizmu na Pungartu potožila: "Morda je danes izjemen dan, da na igrišču in travniku pred domom ni nobenega avtomobila. Toda rečem vam, nekateri ljudje so do kraja objestni. Trije znaki STOP so postavljeni pred Pungartom, in na koncu parkirišča smo namestili še zaporo iz verige — pa vse skupaj nič ne pomaga. Objestneži verigo preprosto pretrgajo, da se lahko z avtomobilom zapeljejo na zelenice pri domu. Mi seveda vsak avtomobil zapišemo in številko sporočimo milici, a kaj, ko se ljudje za to ne zmenijo! Morda so tudi kazni prenizke. Mnogi se pripeljejo sem tudi z Ribniške, čeprav je po vrhu Pohorja le planinska steza.
Posebno poglavje je kurjenje. Čeprav sta na Pungartu dve kurišči, ljudje zakurijo kjersibodi — kot v posmeh celo pod tablo, na kateri piše, da je kurjenje prepovedano. Da pa bo mera polna, so nam skrajneži vzeli za kurjenje celo ploščice, ki smo jih imeli pripravljene za pokritje strehe. Ko smo ljudi zaustavili, so se razburjali: "Ali naj kurimo s travo?"
In čistoča! Po Pungartu smo namestili več kant za smeti. Toda ob ponedeljkih, ko imamo generalno čiščenje, pometamo — razumete — dobesedno pometamo travnik, toliko navlake je na njem!"
VASTVO NARAVE — GOLA FRAZA?
Kaj naj porečemo k vsemu temu? Kolikor je za delovnega človeka nujno potrebna sprostitev v naravi, prav toliko ta isti delovni človek naravo onesnažuje in zastruplja. Naj naštejem samo nekaj konkretnih ugotovitev že samo z Ribniškega Pohorja: nevarnost požarov, zlasti letos, ko je zaradi katastrofalne suše tudi trava povsem ovela.
— Z vožnjo med smrekami avtomobilisti hudo poškodujejo podrast.
— Nad Ribniško kočo je delno poškodovan rezervoar za vodo.
— Planinci in pa številni izletniki, ki hodijo lepo peš po tej planinski poti, so izpostavljeni nevarnostim prometa.
— Sicer priznano čist gorski zrak je zasmrajen z izpušnimi plini.
— Gorski mir in tišina sta skaljena z razbrzdanim vpitjem ljudi ter z brnenjem motorjev.
— Pri Ribniški koči resda, ni table, ki bi izrecno prepovedalavožnjo v sprehajališča nad kočo in proti Pungartu, toda — saj tam niti ni ceste! Končno pa: na mestu, kjer je ceste konec, je nedvoumen znak: Ribniška koča — parkirišče.
— Zelo verjetno bo res treba postaviti ograjo pri vseh možnih pristopih v ta predel Pohorja, potlej ho menda mir pred uničevalci gorske idilike.
Toda ne bi ravnal prav, če ne bi omenil tudi dveh discipliniranih voznikov. Pri Ribniški koči sta bila pravilno parkirana bel zaporožec MB 379—71 in pa bel volksvvagen MB 856—68. Izletnike iz teh avtomobilov smo srečali na poti do Pungarta in se z njimi veselo pozdravili. In tako je prav! Takih izletnikov si želimo!
In sklep? Ali res ne moremo brzdati svoje strasti za uničevanjem narave — zavestno ali zgolj zaradi nevednosti? Ali se prav nič ne zavedamo, da bo še tako lepih, skritih kotičkov konec, če jih bomo onesnaževali — z avtomobili in smetmi? Ali je res vse naše toliko opevano VARSTVO NARAVE IN OKOLJA le gola fraza?
Potrkajmo na svojo vest in se zamislimo ob takem početju!
Reportaža in posnetki: MILAN CILENŠEK
Ali se res moramo zapeljati tik do mesta, kjer se bomo za nekaj ur sprostili? Koliko sta Avtomobila v okras smrekam nad Ribniško kočo, prepuščamo presoji bralcev. - Zanj je železna zapora le španska stena - Nadobudna mopedista se vozita po peš poti s Pungarta proti Ribniški koči - Kljub zapori se je sivo-modri renault 8 major MB 945-69 znašel pri kapelici na Pungartu. Kako mu je uspelo "prikolovratiti" mimo železne zapore, priča uničeno borovničevje. Zares višek objestnosti!
