Večer, Gore in ljudje - Milan Cilenšek: Iz vseh republik na Triglavu; Triglav in Aljaž; Previdnost in čistoča - B.Petejan: 30 let nove Mariborske koče - Izleti: PD Železničar Maribor; PD Maribor - matica; Planinska sekcija Certus Maribor - Zavetišče pod Špičkom odprto.
Iz vseh republik na Triglavu
SLOVESNE OTVORITVE POTI OSVOBODITVE PLANINE JUGOSLAVIJE SE JE NA TRIGLAVU UDELEŽILO VEČ STO PLANINCEV IZ VSEH REPUBLIK IN OBEK AVTONOMNIH POKRAJIN - RADIJSKA ZVEZA MED VSEMI VRHOVI V TEJ POTI
V nedeljo - na dan borca - so na Triglavu in na vseh preostalih 13 vrhovih slovesno odprli prvo jugoslovansko planinsko transverzalo - POT OSVOBODITVE PLANINE JUGOSLAVIJE. Osrednje slovesnosti na vrhu Triglava se je udeležilo več sto planincev iz vseh socialističnih republik in obeh socialističnih avtonomnih pokrajin - prav iz nobene niso manjkali.
Pot so slovesno odprli ob 10. uri, na vrhu Triglava pa sta zbranim planincem spregovorila predsednika planinske zveze Slovenije in Jugoslavije Miha Potočnik in Božo Škerlj. Seveda za vse udeležence na vrhu Triglava ni bilo prostora, zato so se nekateri povzpeli neposredno na vrh pred proslavo ali po njej.
S slovesnosti so zbrani planinci poslali po radiu pozdravno brzojavko predsedniku republike Titu, radioamaterji pa so z vrha Triglava kaj hitro vzpostavili radijsko zvezo z vsemi vrhovi, ki so vključeni v pot osvoboditve. Kot smo že poročali, sta v poti osvoboditve v vsaki socialistični republiki po dva, v vsaki socialistični avtonomni pokrajini pa po en vrh. Ob otvoritvi poti je na vrhu Triglava poslovala tudi posebna pošta 64284 Triglav.
Ni treba posebej poudarjati, da so bile vse triglavske planinske postojanke povsem zasedene, k čemur je svoje prispevalo tudi izredno lepo vreme.
Večina udeležencev iz drugih republik se je v ponedeljek odpravila še na Raduho ter tako obiskala oba obvezna vrha v poti osvoboditve Planine Jugoslavije v Sloveniji.
M. C.
Triglav in Aljaž
V TOREK, 6. JULIJA, JE MINILO 131 LET, KAR JE NA ZAVRHU POD ŠMARNO GORO ZAGLEDAL LUČ SVETA "TRIGLAVSKI ŽUPNIK" JAKOB ALJAŽ
Vrha Triglava si brez Aljaževega stolpa skorajda ne moremo predstavljati. Toda veliko naših ljudi ne ve, daje stolp postavil na svoje stroške in s svojimi žulji župnik Jakob Aljaž, ki je dolgo vrsto let služboval na Dovjem pri Mojstrani.
Še ko si je v času Avstro-Ogrske nemško-avstrijska planinska zveza na vse kriplje prizadevala ponemčiti naše gore, je Jakob Aljaž leta 1895 - ko je bil star 50 let na vrhu Triglava postavil 1,90 metra visok stolp, sestavljen iz železnih plošč, v katerem je bilo za tri do štiri ljudi prostora. Aljaž je stolp namenil planincem za zavetje, hkrati pa je bil stolp tudi višinska oznaka. Da bi svet okoli Triglava ubranil pred nemškim vplivom, ga je Aljaž kupil od dovške občine za en goldinar — za ta denar je bilo takrat moč dobiti 60 žemelj. Aljaž je v stolpu namestil tri čevljarske stolčke, dve odeji, dva kuhalnika s steklenico špirita, šest kositrnih kozarcev, barometer ter veliko kopijo Pernhartove panorame, kakršna se je s Triglava razgrnila pred planinci. Line v stolpu je Aljaž zasteklil z debelimi šipami ter v stolpu spravil dvakratno rezervo. Na zunanji strani stolpaje pritrdil toplomer. In vse to na svoj račun.
Leta 1904 so v Vratih zgradili prvi Aljažev dom, ki pa ga je leta 1999 porušil ogromen plaz z Dolkove špice; leta 1910 so zgradili današnji Aljažev dom.
Po prvi svetovni vojni je vse do leta 1945 tekla po vrhu Triglava krivična državna meja, in šele po drugi svetovni vojni so vzhodni Julijci postali povsem jugoslovanski.
Jakoba Aljaža, ki je z njegovim delom najtesneje povezan izreden razcvet planinstva v visokem svetu "očakov kranjskih siv'ga poglavarja", pa poznamo tudi kot glasbenika in skladatelja. V zgodnjeromanskem slogu je zložil za moški, ženski in mešani zbor več domoljubnih pesmi. Nedvomno je najbolj znana njegova mogočna pesem Oj Triglav, moj dom.
Jakob Aljaž se je rodil 6. julija 1845 na Zavrhu pri Smledniku pod Šmarno goro, umrl pa 3. maja 1927 na Dovjem, kjer je pokopan.
M. C.
30 let nove Mariborske koče
V sredo, 14. julija, bo minilo natanko 30 let, kar so slavnostno odprli prenovljeno Mariborsko kočo. Mariborska je bila prva planinska postojanka, ki so jo po osvoboditvi odprli na Pohorju.
Trideset let in tri mesece prej — 14. aprila 1946 — je več kot sto mariborskih planincev pričelo obnavljati kočo, ki so jo bili partizani skupaj z depandanso septembra 1944 požgali; v njej je namreč bila nacistična posadka.
Tri mesece so vneti mariborski planinci udarniško delali vsako drugo nedeljo po šest ur — in 14. julija 1946 so kočo slovesno odprli. Toda z otvoritvijo Mariborske koče dela niso končali. Že 15. avgusta 1946 so pričeli graditi današnjo Ribniško kočo. Ob otvoritvi Mariborske koče pa ni nihče pomislil, da bo Mariborska rabila planincem kar 30 let. Že kdaj je planinsko društvo Maribor — matica nameravalo zgraditi novo, idejni načrti so bili že zgotovljeni. Toda v življenju je že tako, da so želje eno, možnosti drugo. In tako je planincem zdajšnja Mariborska še vedno draga in prikupna, morda tudi zato, ker je najskromnejša.
B. PETEJAN
Previdnost in čistoča!
NAŠA POT PO GORAH NAJ BO PRIJETNA IN PREDVSEM - VARNA!
Na vsem lepem smo prešli iz razmeroma hladne pomladi v vroče poletje. Prvi julijski teden je minil, da še sami nismo vedeli, kdaj.
Gore so te dni polne planincev. Mnogi hodijo po planinskih transverzalah, veliko planincev si je za cilj izbralo ta ali oni vrh, nekateri ljudje iščejo v teh vročih dneh v gorah le sprostitve ali sence, medtem ko podjetni alpinisti pležejo domala vedno - zanje letni čas ni merilo, kdaj naj bi se lotevali plezalnih tur.
Naj ne bo odveč vnovično opozorilo, da posvečajmo na turah pozornost trojemu:
1. opremi,
2. naši vzdržljivosti in
3. previdnosti.
Lanska statistika - 26 mrtvih in 42 laže in huje poškodovanih v slovenskih gorah - je zdaleč preveč grozljivo opozorilo, da gore niso igračka. Toliko žrtev kot lani naše gore niso terjale še nikdar. Ali bo tudi letošnje leto tako črno?
Vsi, prav vsi si moramo prizadevati, da bomo nesreče zmanjšali na najmanjšo možno mero. Predvsem od nas samih bo odvisno, ali se bomo z gora tudi veseli vračali domov.
VZRAVNANO ČEZ SNEŽIŠČA
Iz statistike - pa tudi iz izjav pristojnih gorskih reševalcev — povzemamo, da so bili lani med nesrečami na prvem mestu zdrsi po snežiščih. Vzroki za zdrs so v glavnem slaba oprema in pa neprevidnost, nemalokrat pa tudi strah. Prečenje snežišč resda ni posebno težavna prvina, toda kljub temu terja nekaj izurjenosti.
Predvsem je pomembno, da imamo na nogah čevlje z nasekanimi gumijastimi podplati. Druga pomembnost je cepin, ki ga poševno zatikamo v sneg na zgornji strani naše poti. In tretja stvar: hodimo vzravnano! Najbolj grešijo tisti, ki se - predvsem zaradi strahu - nagibajo k pobočju, in če nimajo cepina, preprosto zatikajo prste v sneg. Povsem zgrešeno! V snegu namreč nimajo prav nikakršnega oprijema, in ker so se nagnili k strmini, so občutno zvečali možnost, da jim bo zdrsnilo. Zato: prečimo snežišče vzravnani, stopajmo pa v stope (stopinje), ki jih je nadelal v sneg naš vodnik!
BLIŽNJICE SO LAHKO USODNE
Pa ne samo pri snežiščih; nasploh moramo biti previdni! Nekateri preveč vneti planinci so namreč tako "pogumni", da jo nemalokrat uberejo kar počez, da le pridobijo nekaj metrov poti in nekaj minut prednosti pred tovariši. Le čemu? V gorah so pota nadelana zato, da po njih hodimo, ne pa da se jih z raznimi bližnjicami izogibamo. Taka bližnjica je lahko kaj hitro usodna: padec v vrtoglavo globino je tu - s hudimi ali celo najhujšimi posledicami! Izredno močno sonce resda pospešeno tali sneg v gorah, in tako upamo, da bo letos v gorah snega občutno manj kot lani.
Tako nam je - na primer -oskrbnik Erjavčeve koče na Vršiču Milan Bučovnik v torek dejal, da na Mojstrovki in Prisanku skorajda ni več snega - seveda na prisojnih legah, kjer je speljana večina nadelanih poti. Toda to nas ne sme zavesti, da bi opustili skrb za opremo ali zmanjšali previdnost.
VREČKO ZA ODPADKE S SEBOJ
In ne pozabimo še nečesa: če nam niso odveč kilogrami hrane in pijač, ki jih nosimo s seboj, naj nam ne bo težko prinesti v dolino tudi odpadke in zavitke od hrane. Zanimivo je pravzaprav, kako smo ljudje sebični: da bi prazno konservo, tetrapak, vrečico, papirček, slamico, olupke banan ali kaj podobnega zložili v vrečko ter to ponesli s seboj — vsaj do prve postojanke, če že ne v dolino, to se nam zdi skrajno odvečna krama! Pa se zamislimo - ne vem že kolikič: naš ponosni'Triglav, simbol jugoslovanskega in slovenskega planinstva, sanje in vroča želja vsakega našega planinca, je bil lani tako "okrašen", da so samo z njegovega vrha v septembrski očiščevalni akciji odnesli 42 vreč odpadkov!
Zato zares prosimo vse, ki zahajajo v gore: odnesite odpadke s seboj! Naj bodo naše gore res tako lepe, kakršne je ustvarila narava. Take nam bodo dale največ, kar nam lahko dajo, in v takih bomo našli svoje planinsko zadovoljstvo in veselje!
MILAN CILENŠEK