Gorniška potepanja: ... kjer so (menda) piskali že neandertalci.
Šebrelje in Divje Babe
Napisati kaj novega o verjetno vsem dobro znanih Divjih Babah in Šebreljski planoti s cerkvijo sv. Ivana nad prepadnim robom je zelo težko, zato bom tokrat 
za vse tiste, ki prihajamo v idrijski svet z vzhodne strani, že ob dostopu do senčnih grap in strmih, ponekod prepadnih pobočij nad njimi opisal kakšno zanimivost. Če se nam ne mudi in v Idrijo ne zdrvimo po glavni magistrali, lahko iz prestolnice zastavimo takole. (Da se po tistih ovinkih resnično lahko drvi, so mi že velikokrat dokazali vrli domačini, saj sem ob vsakem obisku tistih koncev kakšnemu v napoto, pa ne sodim ravno med počasne voznike.)
Skozi Dobrovo do Horjula, nato navzgor v Šentjošt in naprej v Smrečje. Na razglednem hribčku tik ob cesti nas pozdravi lična cerkvica Marijinega 
vnebovzetja. Zelo primerno mesto za počitek. Le streljaj naprej se je zelo priporočljivo ustaviti pri dobrih sto metrov dolgem in malo manj širokem Račevskem jezeru, ki v objemu gozdov na višini slabih sedemsto metrov vabi vse ljubitelje narave, pa čeprav idilo malo pokvari bližnja cesta, ki jo Žirovci vse pogosteje uporabljajo kot bližnjico proti Ljubljani. V jezercu so našle dom številne dvoživke (mrestišče žab). Njihov življenjski prostor je čedalje bolj ogrožen, zato naprošam izletnike, da naj se temu primerno obnašajo. Malo na trdo bi lahko zapisal takole: vsakršno svinjanje prepovedano!
Jezero je za ta del Slovenije, na stičišču (pred)alpskega in dinarskega sveta, zelo zanimivo, premore pa tudi žalostno legendo, ki jo – mimogrede rečeno – z malo 
drugačnimi »glavnimi igralci« poznamo tudi pri nas. Račevska legenda govori o mladem dekletu in vpregi volov. Na bližnjem Malem Račevskem jezeru se je zgodila nesreča. Dekletove v kito spletene lase in volovski jarem so našli čez mnogo let pri izviru v dolini Sore. V naših krajih je Malo Račevsko jezero našlo še manjšega soimenjaka pod Velikim Kozjem, dekle je zamenjal gozdar, izvir v dolini Sore pa Gračnica. Voli in njihov jarem, ki mu pri nas rečemo talejge, pa v legendi nista doživela sprememb.
Do Žirov se zapeljemo skozi dolino Račeve. Če »bližnjic« še nimamo dovolj, se lahko tudi do Ledinskega Razpotja pripeljemo po drugi cesti. Kmalu za mestom 
zavijemo desno navzgor proti Breznici. (Ali so Žiri bolj mesto, kraj, naselje ali (velika) vas, bo mogoče napisal kateri od domačinov, jaz sem – v izogib zameri – uporabil »najvišjo« mogočo besedo.) Pod Breznico si lahko ogledamo kasarno italijanskih graničarjev. Nadaljujemo skozi Korita do Ledinskih Krnic in bližnjega Razpotja, od koder v Spodnjo Idrijo, oziroma v bližnjo Mokraško vas, ki ji domačini rečejo kar Amerika, »pademo« skozi ovinke regionalke. Da moramo zelo urno vihteti volan, če ne želimo biti venomer napoti rojenim dirkačem, pa sem omenil že prej. No ja, bi napisal norcem, pa se ne spodobi, čeravno je menda – vsaj tako sem izvedel – med domačini splošno znano in sprejeto, da če nekoga opišeš s pomočjo te besede, v resnici misliš, da je čisto normalen – seveda tudi (ali predvsem!) na cesti.
Naj bo kakorkoli že, do vznožja Divjih Bab je še precej ovinkov, kakšen tempo bo kdo ubral, pa se bo odločil vsak sam. Avto ustavimo v vasi Reka, kjer na 
vrhu prepadnega roba zagledamo cerkev sv. Ivana. Kdor (še) ne ve, kaj ga čaka zgoraj, bo nemara presenečen. Za cerkvijo se začenja Šebreljska planota, ki jo s treh strani objema ozka dolina Idrijce, na južni strani pa jo omejuje cesta, ki skozi Kanomljo in čez Oblakov Vrh drži proti Dolenji Trebuši. Po tej prometnici je do Soče celo bližje kot ob Idrijci, vendar se ovinkom tod pridruži še makadam. No, če imate voljo … Vrnimo se pod Divje Babe. Do znanega arheološkega najdišča vodi strma pot, ki je v zmrzali in snegu ne kaže priporočiti. Pravzaprav tudi tiste ne, ki se do 
jame spusti od cerkve sv. Ivana. (Če izberemo zgornje izhodišče, se po dolini Idrijce zapeljemo še naprej in nato zavijemo levo navzgor na Šebreljsko planoto.) Obe stezici sta opremljeni z varovali, kar dovolj zgovorno priča o tem, da je tam poštena strmina. Mimogrede, na voljo imamo še eno prijetno in – glede na precej pokonci postavljen svet – presenetljivo zložno označeno pot, ki iz zaselka Na Logu pripelje do cerkve sv. Ivana čez pobočje vzhodno od Divjih Bab. S sestopom mimo njih se nam obeta prijetna krožna pot. Jama, pravzaprav sta dve, se nahaja(ta) dobrih dvesto višinskih metrov nad reko.
Zgodb in teorij o (menda) najstarejšem glasbilu na svetu, slavni piščali, ki naj bi jo pred petinpetdeset tisoč leti iz cevastega dela stegnenice mladiča 
jamskega medveda izdelal neandertalec, je zelo veliko. Če ta, recimo ji »uradna razlaga«, drži, potem smo na konju (pravzaprav na medvedu), toda kaj, ko je od takrat po dolini pod jamo steklo že toliko vode, da bi z lahkoto zalila vse človeške (pa naj bodo strokovne ali laične) bistroumne misli o preteklosti. V papirnati literaturi in na spletu je toliko zanimivih člankov, raziskav, dokazovanj in vsega ostalega, da sem po vsem prebranem kar precej zmeden.
Kaj je res in kaj ni ter kdo ima bolj in kdo manj prav, se bodo (če se bodo) zmenili strokovnjaki, zato bom o tem rajši molčal, saj že malo starejšemu zemljevidu, ki so mu »avtorji« pozabili dodati letnico, težko določim starost. Kot navaden hribov'c sem prepričan, da je v tistih koncih zelo zanimivo, divje in kakšen »korak« vstran tudi precej samotno, pa naj so v jami nad Idrijco muzicirali že neandertalci ali nemara šele kakšni bolj brihtni prišleki za njimi ...