Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Monte Chiavals

Matija Turk: Karnija je skrivnostna in raznolika dežela na severovzhodu Italije. Njene gore, Karnijske Alpe, ležijo med Julijci na vzhodu in Dolomiti na zahodu. V naročju karnijskih gora se skrivajo nekateri najbolj neokrnjeni predeli italijanskih Alp.

Karnija ni privlačna le zaradi svojih naravnih lepot, dolga in bogata je tudi njena zgodovina. Ime dežele izvira od keltskega plemena Karnov, ki je tu živelo v zadnjih stoletjih pred Kristusom. Območje je že v antiki imelo pomembno prometno vlogo. Čez prelaz Ploče (Passo di Monte Croce Carnico, 1360 m) so Rimljani zgradili cesto, imenovano Via Julia Avgusta, ki je povezovala rimsko Akvilejo (Oglej) z Noriškim kraljestvom na območju današnje avstrijske Koroške. Po propadu Rimskega imperija in po nemirnem obdobju preseljevanja ljudstev, je postala Karnija stičišče slovanskega, romanskega in germanskega sveta, kar ostaja še danes.

Podoba, ki je ni več

Življenje med gorami je bilo od nekdaj težko in ljudje so, če so le mogli, odhajali v svet. Številne so danes zapuščene hiše ali celotni zaselki na težko dostopnih predelih. Pod goro Monte Chiavals se sredi gozda odpira jasa s skupino revnih, propadajočih hiš na sredini. Razbita okna, polomljena vrata, udrte strehe ... furlanske besede med temi zidovi že dolgo ne odmevajo več. A v hlevu je še vedno pripravljena stelja, nad ognjiščem v kuhinji visi kotlilček in ob goli steni sameva izpraznjena omara. To je podoba Karnije, ki se ti odkrije ob samotnih, zaraščenih poteh, poslednji odsev sveta, ki ga v resnici že davno ni več.

V senci Zahodnih Julijcev

Slapovi v Železni dolini (Canal del Ferro)

Ko se peljemo po široki in prometni Kanalski dolini od Trbiža proti zahodu vstopimo pri kraju Tablja (Pontebba) v Železno dolino (Canal del Ferro). Skozi Tabljo teče reka Pontebbana, ki je do 1. svetovne vojne predstavljala državno mejo med italijanskim kraljestvom in avstro-ogrsko monarhijo. Mogočna mejna kamna še danes stojita ob mostu. Ko nadaljujemo pot navzdol po dolini se nam pri kraju Dunja (Dogna) na levi strani doline iznenada odpre pogled na Montaž (2753 m) in Strmo peč (2379 m). Medtem ko prevzeti občudujemo ti dve skalni trdnjavi Zahodnih Julijcev, ki pred nami kipita v nebo, ostajata na nasprotni strani doline neopazno za nami Zuc del Bor (2195 m) in Monte Chiavals (2098 m). Ti dve gori na vzhodnem obronku Karnijskih Alp sta z dna Železne doline skoraj neopazni. V vsej svoji lepoti se razkrijeta šele tistemu, ki se povzpne nanju.

Karnijski vrhovi nad desnim bregom Železne doline so po višini skromni, a zaradi nizkih izhodišč so vzponi nanje dolgi in naporni. Med vrhove so zasekane številne globeli in soteske, nad katerimi se z borovjem porasle strmali izmenjujejo s prepadnimi stenami. Blagi mediteranski vplivi si tukaj podajajo roko s trpko alpsko pokrajino. Vso divjino tega majhnega dela Karnijskih Alp pooseblja Zuc del Bor, katerega vrh je brez plezanja nedostopen. Vendar lahko vse lepote vzhodnih Karnijskih Alp in bližnjih Zahodnih Julijcev užijemo z lahko dostopne sosednje gore Monte Chiavals.

Monte Chiavals

Na Monte Chiavals vodi več označenih poti in vse so lepe in zanimive. Najudobnejši pristop vodi iz doline Aupe, od koder se lahko po cesti mimo zaselka Riulade pripeljemo precej visoko. Ob vhodu v Aupo, ki se odpira prav nasproti Rezije leži mesto Mužac (Moggio Udinese) z znamenitim benediktinskim samostanom iz 11. stoletja.
Udobna vojaška pot, na najbolj strmem delu vsekana v živo skalo, nas pripelje v idilično krnico med Zuc del Borom in Monte Chiavalsom. Na robu krnice stoji majhnen a prijazen pločevinast bivak Bianchi. Izpred bivaka je lep razgled na vrhove onkraj Aupe, na Creto Grauzario (2065 m) in Monte Sernio (2187 m).

Pogled seže še dalje proti zahodu, vse do najvišje gore Karnijskih Alp, Monte Cogliansa (2780 m). Desno nad bivakom se dvigujejo drzni stolpi Zuc del Bora, a naša pot vodi levo preko travnatih pobočjih do vršnega grebena Monte Chiavalsa. Vrh dosežemo po skalnatem, deloma izpostavljenem grebenu.

Pristop iz Aupe sva si izbrala tudi z Ivanom nekega zimskega dne, ko je želel preizkusiti star lesen cepin in dereze. Snega je bilo malo in derez nisva uporabila. Če bi jih morala, vrha verjetno ne bi dosegla, saj je Ivan dereze, ki so jim manjkali paščki, imel namen pritrditi kar z vezalkami. Sprva turoben dan z visoko oblačnostjo je postajal vse jasnejši in lepši. Na sončnem vrhu sva se predala širnim razgledom, ki so obsegali Visoke Ture, Julijske Alpe, Karnijske Alpe in Dolomite. Le pogled proti morju nama je zakrivala megla nad Furlansko nižino. Pod nama je ležala Železna dolina s svojimi avtocestnimi viadukti in tuneli, a bila sva dovolj visoko, da naju prometni hrup ni dosegel. Prav nasproti se je odpirala dolina Dunja s kraljevskim Montažem na čelu. Ko sva pozno popoldne mimo bivaka Bianchi sestopala v dolino, je nizko sonce ožarjalo meglice med gorami, ki so se kot temne silhuete nizale pred nama. V tople večerne barve odeta pobočja Monte Chiavalsa in Zuc del Bora so naju spremljala na poti v dolino. Še en nepozaben dan v gorah Karnije se je bližal koncu.

Besedilo in fotografije Matija Turk


Osnovno besedilo je bilo objavljeno v reviji Svet & ljudje, 2008, št. 5, naši objavi so dodane predvsem fotografije in - drugačna je postavitev.


Pogled s Kanina na Karnijske Alpe in Dolomite


Zuc del Bor in (desno) Monte Chiavals - s Strme peči


Stolpi Zuc del Bora


Zuc del Bor z vrha Monte Chiavalsa. V ozadju Muzci


Na vrhu Monte Chiavalsa

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti