Gorniška potepanja: Divjina je naredila človeka, toda človek ne more narediti divjine. Lahko ji samo prizanese.
Na Lipnik, Kavčič, Golič in Kojnik
Če kje, boste na širnih travnatih poljanah zgoraj omenjenih vrhov spoznali, da je tudi naša domovina prostrana, obsežna in odprta. Na eni strani se bo lesketala 
gladina Jadranskega morja, na drugi pa se bodo očem nastavljali mogočni beli vrhovi Julijskih Alp s Triglavom na čelu. Zagotavljam vam, da boste zvečer zadovoljni in srečni nad doživetim, na izhodišču pri Zazidu vzkliknili: »Da, vredno je bilo pohajkovati po malo znanem, a neopisljivo lepem svetu. In zelo daleč se je videlo!« Morda bi bilo vendarle modro dodati, da je v letu kar precej dni, ko na teh goličavah pošteno vleče, zato se je zelo primerno – vsaj takrat, ko temperature niso ravno poletne – ustrezno zaščititi pred mrazom.
Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu Črni Kal in sledimo oznakam za Buzet. Predno dosežemo dno Rižanske doline, zavijemo levo in se skozi vasi
Loka, Bezovica, Podpeč in Zazid pripeljemo do izhodišča, ki je dober kilometer jugovzhodno od zadnje omenjene vasi, in sicer ob cesti, ki pelje v Rakitovec. To območje se imenuje Raven. Na ostrem desnem ovinku so na drevesu smerne table, v bližini pa nekaj prostora za parkiranje. Upam, da se dandanes smerokazi ne pribijajo več na debla, saj s tem početjem planinci, ki naj bi imeli spoštljiv odnos do narave, drevesa brez potrebe poškodujemo. Pogled na izhodišču je vse prej kot navdušujoč.
Začnemo po kolovozu, nato pa kmalu zavijemo levo na stezo (odcep ni najbolje označen) in med zaraščenimi terasami ter skozi gozd dosežemo strmo flišno 
stopnjo, kjer tudi roke prav pridejo. Nadalje se dvigamo proti zapuščeni železniški postaji na progi Kozina–Pulj, do koder pripelje tudi cesta iz Zazida (druga možnost izhodišča). Prečkamo železniško progo in na drugi strani zagledamo razpotje. Krenemo desno (napis Lipnik, Golič) in se po zložnem kolovozu skozi gozd počasi dvigamo na travnate poljane pod Lipnikom. Med potjo na prepadnem robu na desni opazimo spominsko obeležje, odkoder je lep razgled na Zazid z okolico. Prečimo pobočja Lipnika (802 m), ki ga že lep čas gledamo pred seboj. Z razpotja jugovzhodno pod vrhom zavijemo levo in v nekaj minutah stopimo na vrh, kjer stoji križ.
Z Lipnika se vrnemo do bližnjega razpotja in nadaljujemo v vzhodni smeri proti Kavčiču (883 m). Hodimo po odprtem travnatem svetu, z obsežnimi razgledi na 
vse strani. V visoki travi moramo paziti na markacije. Mimo vrtač, ki so obzidane s kamenjem ( v eni je tudi spominska plošča), dosežemo novo razpotje. Obrnemo se desno. Preko Malega Kavčiča smo kmalu na glavnem vrhu z vpisno knjigo in kar dvema križema, ki sta – kot bi se lahko razumelo na prvi pogled – posledica nesoglasij med zagovorniki in nasprotniki postavitve. Že mora biti tako … Pod nami je vasica Rakitovec, pogled pa ob dobri vidljivosti seže daleč čez meje naše domovine.
Po isti poti sestopimo do razpotja, kjer se obrnemo desno. Povzpnemo se do značilne skale, imenovane Škavna. Na vrhu opazimo »ponvico« z vodo, ki bo v 
zimskem času verjetno spremenila agregatno stanje in postala s podobo zaledenelega srca kar primerna praznovanju bližnjega uvoženega praznika zaljubljencev. Ob nadaljnjem vzponu proti grebenu pridemo do jame Nadglavinjak z dvema vhodoma. Med njima je naravni most. Spust v jamo je mogoč, vendar brez dobrih 10 metrov dolge vrvi zelo zahteven in težaven. (Ne bi vedel, če ne bi poskusil. Seveda brez primerne
opreme, ki se je ponavadi ne nosi na sprehode po travnikih.) Nato smo kmalu na grebenu v bližini državne meje s Hrvaško in bližnjem vrhu, ki ima enako ime kot jama, v višino pa ga je skupaj za točno tri osmice. Na Nadglavinjaku se obrnemo levo in po razglednem slemenu dosežemo dvoglavi Golič (890 m). Z njega sledimo grebenu proti Kojniku (802 m). Najprej se po kolovozu strmo spustimo, gremo mimo lovske opazovalnice, nato pa moramo biti pozorni na odcep poti desno, saj kolovoz zavija proti levi. Skozi redek gozd smo kmalu na vrhu.
S Kojnika sestopamo po poti v jugozahodni smeri, prekoračimo protipožarno gozdno cesto in kmalu prispemo do zelenega lovskega zavetišča. Od njega 
sestopamo po stezi med visokimi bori, nižje pa stopimo na cesto, ki pripelje iz Podgorja. Po njej zavijemo desno, a jo zelo kmalu zapustimo in se čez travnato jaso bližamo Kraškemu robu. Le stopimo nanj, toda previdno! Odpre se nam pogled na prepadni Jampršnik in Bržanijo. Mimo strelskih jarkov in brezna dosežemo novo razpotje, kjer zavijemo levo navzdol proti Zazidu. Sprva se v nekaj okljukih strmo spustimo skozi gozd, nato pa zložneje nadaljujemo do kolovoza, ki nas proti levi pripelje do zapuščene železniške postaje Zazid, kjer smo začeli s krožno potjo. Čaka nas še sestop do izhodišča.
Na teh goličavah zagotovo ne bomo srečali veliko pohodnikov. Morda bo več gorskih kolesarjev, za katere je ta svet kot naročen. Neskončni travnati kolovozi 
so za to vrsto hribovskega udejstvovanja zelo primerni. Če vam je torej od hoje ljubša vožnja, kar veselo na pot. Naju je na prostranstva slovenskega dela Čičarije (kolesa sva »pozabila« doma) zaneslo v zgodnji pomladi. Tako zgodnji, da se cvetje, ki ga menda tod ne manjka, še ni kaj prida prebudilo. A je bilo vseeno lepo! Zgoraj opisani sprehod ni bil ravno kratek, a ker na poti ni posebno strmih vzponov in spustov, se je navzlic »spremenjenim okoliščinam«, ko nekdo od naju hodi za dva (zaradi zakonov narave je bil na tem izletu to nežnejši spol), vse skupaj zelo dobro izteklo. Prestopanju z vrha na vrh in uživanju prostranih razgledov, se je na večer pridružilo še čarobno slovo. Eno od mnogih …
Vsem tistim, ki se še niste potepali po sosedih bolj znanega Slavnika, obisk vsekakor toplo priporočam. Slovenska prerija je še brez vetrnic. Za zdaj. Ja, 
tudi takšne zamisli, ki jim do današnjih dni še ni uspelo zaživeti, so že bile. Odločil bo – kot vedno – človek. Zazijci (prebivalci vasi Zazid) so na tablico, ki jo lahko vidimo med sprehodom čez goličave, napisali: »Divjina je naredila človeka, toda človek ne more narediti divjine. Lahko ji samo prizanese.« Ne vem, ali so se ob pisanju spomnili tudi na morebitno gradnjo vetrnih elektrarn, a misel je zelo poučna. Ko bi jo le slišali – in delovali v skladu z njo – tudi tisti, ki imajo možnost, da odločajo o nadaljnjih posegih v naravnem okolju.
