Polet, kolumna - Varja Kališnik: Uspel mi je naporen podvig, pohod na Veliko planino iz doline Kamniške Bistrice. Skoraj tri ure hoda na vrh.
In zgoraj je bilo tako lepo, sončno, polno energije. Ko sem stala na vrhu in je moj pogled božal dolino – v njej so se podile meglice –, so se v meni podili občutki zmagoslavja. Uspelo mi je. Prišla sem na vrh. Počutila sem se kot gora, mogočna in močna. Telo je zapelo v občutkih ugodja, ampak v istem hipu sem se zavedela, da še nisem zmagala, da sem šele na pol poti. Čakal me je še sestop, šele v dolini bo za mano pot, ki sem si jo zadala, zavibrirala kot cilj. Kot celota. Kot spoznanje, izkušnja.
Sestop
Lahko si je zadati cilj, ga slediti, osvojiti in uspeti. Res ni težko. Z malo vztrajnosti in dobre energije vsakemu uspe doseči, kar si zada. Težko je sestopiti iz vrha, se skrčiti potem, ko je energija uspeha dosegla svoj vrhunec. In težko se mi je bilo spuščati z vrha Velike planine. Noge so me bolele bolj kakor na poti gor, telo se je treslo od napora. Spomnila sem se nekaterih naših politikov. Ko jim uspe priti na vrh, ne znajo več dol in raje naredijo politični masaker, kakor da bi priznali napako, poraz, nezmožnost, nesposobnost …, vse popolnoma normalne človeške lastnosti, ki jih vsi izražamo, saj so del naše človeškosti. Sestop. Poraz. Napaka. Zmota.
Ne moremo si priznati napak, ko jih naredimo. Neznosno trpimo, ko se nam dogajajo boleče preizkušnje, ko je treba sestopiti z vrha Olimpa. Ampak ravno to je umetnost življenja. Sestop je umetnost, lahko ji rečemo vrlina. Sestop je čudovita izkušnja. Ni poraz. Kako lahko rečete, da je sestop z Velike planine v dolino poraz? Šele vzpon in sestop skupaj pomenita zmago. Če se povzpneš na vrh in tam ostaneš, si sam, tam ni prav veliko ljudi in drugi morajo nate gledati gor, v višino. Če boste predolgo na vrhu, vam bodo zavidali, zavračali vaš uspeh. Zato se boste počutili obsojane, osamljene. Če ostanete gori, je to nenehna aktivnost in se nikoli ne boste sprostili, umirili, umaknili, zadihali. Vse to samo zato, ker človek ne razume, da je tudi pot dol lahko izjemno svetla in je le del zmage, ki ji rečemo življenje. Vse samo je. Nič ni dobro in nič ni slabo, vse samo je. Celota. Zato ljudje ne marajo uspešnih ljudi. Ker jih spominjajo na njihov neuspeh, ki ga obsojajo pri sebi. Zavračajo se, kadar so neuspešni, imajo se za poražence, ker jim pač nekaj ni uspelo, vso svojo pozornost usmerijo v ta neuspeh. Ker pa je tako težko živeti, se odrežejo od lastnih občutkov, vse zatrejo in zanikajo, vendar na žalost vse to nikamor ne gre. Ostane v podzavesti, ki ima večjo moč kakor zavest, in zato se jim dogajajo nenehni porazi in spet sodijo sebe. Tako enostavno nam je zaplesti življenje, posvojiti celo kopico iluzij samo zato, da se ne soočamo s sabo. In zato je vse naše življenje eno samo tavanje, izgubljeno tavanje in iskanje. Ne zavedamo se, koliko časa in energije izgubljamo, ko iščemo pot. Iščemo jo zunaj sebe, zato je ne najdemo. Prava pot je nenehno pred nami, imamo jo tako rekoč na dlani. To je pot navznoter, ne pot navzven. Ko iščeš navzven, recimo, kako zaslužiti več denarja, na koncu morda spoznaš, da je bilo pehanje za dobrinami le dobro uigrana igra s samim seboj. Če imaš več denarja kakor drugi, se počutiš bolje, če ga imaš manj, se počutiš slabo. To je igra. Toda kaj je namen te igre? Kaj dobiš, ko jo igraš? Tudi če imaš na koncu življenja ves denar na svetu, moraš umreti kot berač. Vse bogastvo na svetu te ne more narediti bogatega, zato se zbudi, prijatelj. Poišči tisto pravo pot, pot v svojo notranjost. Tisto, v katero boš vstopil v svoj notranji svet. Tam sta mir in nemir; ravnovesje in kaos; udobje in neudobje. Tam je vse v parih, dokler se ne potopiš še globlje. Potem vstopiš v svet, kjer vse samo je, ni dobro in ni slabo, samo je. V zunanjem svetu pa je nenehen boj, nenehni spopadi, in če se spopadamo z življenjem, če se bojujemo z njim, nam to čisto nič ne pomaga. Res je, potreben je napor, toda če vstopite v notranji svet, tudi tega napora ne potrebujete več. Potem spoznate, da se je vse dogajalo natančno tako, kot se je moralo. Življenje je popolno. Tako popolno kot je narava na vrhu Velike planine.
Pred kratkim sem se vrnila iz Indije, s svojega vsakoletnega duhovnega potovanja. S hčerko naju je pričakal taksist in naju odpeljal v oddaljeno mesto, kamor sva bili namenjeni. Indijski promet je nekaj najbolj nemogočega na svetu, na avtocesti je vse: rikše, pešci, kolesarji, tovornjaki, avtomobili, svete krave, crknjeni psi, prodajalci, avtobusi, vsega je na pretek. In ko smo se tako sredi noči vozili, smo pripeljali v zastoj, promet je stal in najin šofer ni niti trznil, ko se je odločil prevoziti nizko oviro, ki je ločila oba pasova avtoceste, ter je zapeljal na nasprotno stran, vendar v naši smeri. Vozili smo se po avtocesti v nasprotni smeri kakor vsi drugi in to kar nekaj kilometrov. Bili sva šokirani, niti besede nisva iztisnili iz sebe, ampak se samo spogledali, in potem se mi je posvetilo. Kolikokrat zapeljem na nasprotno stran avtoceste svojega življenja, se prebijam, bojujem, ogrožam življenja vseh okoli sebe samo zato, ker se hočem znebiti ovir in zastoja. Ker ne prenesem nečesa, kar je zame poraz, česar nočem v življenju, kar se mi zdi grozljivo in nesprejemljivo. Raje zavijem na nasprotno stran in si še bolj zapletem in ogrozim življenje, ogrozim pa tudi življenje drugih. Verjetno in seveda pravilno ugotavljate, da sem preživela izkušnjo. Ja, sem in tudi vse tiste v svojem življenju, ko sem sama v sebi zapeljala na nasprotni pas. Ko nisem plavala s tokom življenja, ampak proti njemu. Ko sem se bojevala, namesto da bi sprejela. Življenje je vse, je dobro in je slabo, šele oboje je celota. Sam vrh ne pomeni zmage. Zmaga je, ko na poti v dolino ne naredim masakra, ampak se zlijem kot reka, ki teče z gore proti dolini, kjer je širina morja. Ki me pelje tja, kamor je namenjeno moje življenje in ne moja glava. Um je tisti, ki se bojuje in hoče postaviti brano, se oprijeti obale in se rešiti. Um hoče nazaj na vrh, čeprav ga vse sili v dolino. Ne zaupa življenju, ki ga usmerja in vodi proti morju, kjer so širina, toplina, lepota.
Ki je modro.
Varja Kališnik