Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Opasnosti zimskih plazov

Jutro: ... letos pričakujemo, da utegne priti do nesreč, ki bodo hudo prizadele neposredne žrtve in njih rodbine ter zelo škodovale razvoju našega sporta in alpinistike, organizacij pa le ne bodo zbudile iz letargije in neumevanja.

Plazovi v Železnikih
Železniki, 2. marca
Po silnem mrazu je tudi pri nas sv. Matija prav pošteno prijel za ušesa strašno zimo in jo tresel tako, da je odmevalo in grmelo po vseh Železnikih. V nedeljo popoldne je pričelo grmeti s streh, najhujše pa je bilo, ko so se pričeli s vsipati plazovi na cesto.
Daleč naokrog gotovo ni tako nevarne poti, kakor pri nas pozimi. cesta pelje tik pod strmim hribom, imenovanim »Zijavka«. Če hočeš, da te pozimi ne zasuje plaz ali spomladi ne zadene kamen, moraš neprestano zijati v hrib in teči mimo nevarnih mest. Od Sokolskega doma do Gašperina se imenuje pod »Zijavko«. – No, takega pa še ne, kakor je v teh dneh divjala ta neizogibna in nevarna »Zijavka«. Mislili smo, da bo ves hrib prineslo doli. Niso še delavci prekidali enega plazu, že se je vsulo na drugi strani. Samo na enem mestu je priletelo en dan 14 plazov. Ves promet je bil tod skoro zaprt in vozniki so jo morali udariti na drugo stran pod »Lazom« in čez most v Palmadi.
Tudi na Racovniku so se od ponedeljka na torek tako usipali plazovi za hišami, da so nekatere ženske že zdihovale: »O, ti moj Ježeš, a bo res že sodni dan!« Kljub strašnim nevarnostim je pravo čudo, da ni bilo nobene človeške žrtve. Zdaj bo za letos menda mir. Promet je zopet vzpostavljen. Poštna zveza redno posluje, avti vsi še počivajo.
Cestni odbor bi nevarnost plazov prav lahko zmanjšal s precej manjšimi stroški, kakor jih ima z vednim prekidavanjem. Sredi pod »Zijavko«, pod drčo, naj bi napravil vrh roba nad Soro dva ali tri stebre, nanje pa provizoričen most, ki bi segal precej visoko v drčo in naj bi bil malo žebast, pa bi plaz po njem zdrknil naravnost v Soro in vednih nevarnosti bi bilo vsaj tu konec. Tu so se že godile nesreče in čudno, da se nihče ne gane. Drugod bi se to že davno preprečilo. Občina bi morala zahtevati od cestnega odbora, da se ta nevarnost odpravi.

Opasnosti zimskih plazov
V času, ko se mase bližajo zasneženim planinam skoraj tako kot v poletju, je umljivo, da se spremeni njihovo čustvovanje, množica se več ne boji pred višavo, poedincu vršac ni več služba božja. Planina pa zato ni manjša in … manj opasna. Obisk v masah opasnosti ne zmanjša, marveč poveča. In baš letos – tako smo se te dni razgovarjali v družbi starih in precej preizkušenih hribovcev – baš letos pričakujemo, da utegne priti do nesreč, ki bodo hudo prizadele neposredne žrtve in njih rodbine ter zelo škodovale razvoju našega sporta in alpinistike, organizacij pa le ne bodo zbudile iz letargije in neumevanja.

Nesreča nikoli ne počiva
V prejšnjih letih poznamo le serijo padcev in nesreč pri plezalcih. Potem so prišle zimske nadloge, ko je npr. smučar na Triglavu prenočil zunaj koče, ker je … pozabil vzeti ključ od koče s seboj, pa so mu noge zmrznile. Ali da sta dva dobra smučarja, pa povsem neizvežbana turista, obtičala na Komni in so ju jedva rešili. To je bilo v prejšnjih zimah, ki so bile nenavadno mile, maritimne.
Letos pa imamo nenavadno ostro zimo in … na svečnico se je okrog 30 smučarjev vrnilo s svojih tur z ozeblimi uhlji, nosovi, prsti in petami. Resnejši znak in opozorilo so pa letošnje doslej javljene nesreče v plazovih. Plaz z Možica je v Srnjakovem grabnu zasul tri drvarje, plaz je pri Polhovem Gradcu zasul Justinovega. Slične so vesti iz raznih sredogorskih krajev in celo iz Haloz! Bog daj večno luč »neznanim junakom« trdega vsakdanjega življenja. Evo, pa to so bili domačini, dobri poznavalci terena in vendar so izgubili življenje iz tako banalnega vzroka!

Opasnost plazov
Za pravilno presojo, ali je podana opasnost plazu, je treba pravilno oceniti, kakšen je sneg in vreme in kakšna je strmina. To strmino – ali po Tumi naklonino – presodiš drugače, če gledaš od zdolaj gori ali od zgoraj navzdol ali od strani, in o polni solnčni razsvetljavi drugače kakor v megli ali v mraku. Če gledaš s svojega na nasprotni breg ali pod sebe, se ti strmina zdi hujša, ob pogledu navzgor ali od strani pa jo navadno podceniš. Plaz pa lahko potegne že na pobočju, ki ima le 25 stopinj naklonine!
Ali pa ti plaz res grozi, ali je vsaj verjeten in ne le mogoč, to se mora ugibati po drugih okolnostih, to je odvisno od tzv. »snežnih razmer«. Južno pobočje je drugačno od severnega, od burje spihano skalnato drugačno ko gladko travnato ali pa gozdnato. Važno je, ali je bil včeraj in prejšnji teden jug ali mraz, led ali pršič, ali je na novo snežilo ali deževalo, ali so viharji rjuli, ali je bil tih mraz – ne samo to, kar vidiš ali čutiš trenutno, danes. Trden, vseskozi zmrznjen in s celega zrasel sneg, tzv. firn (čigar slovensko ime mi žal ni znano in ga nisem pri nikomer mogel pravilno ugotoviti) – ta sneg te drži tudi na veliki strmini in ga lahko prečkaš, sekaš ali prevoziš po mili volji. Včasih se pa še precej ravna snežna ploskev pod teboj zgane in oddrči – če je pod ravno ploščo večja strmina, kjer ni več snega, na katerega se je preje gornja plast opirala. Čim bolj gladko in travnato je pobočje in čim enakomerneje pada, tem večja je možnost plazu. Vsaka guba ali skala pa deli plast snega, razdeli težnost mase snega in stvori manjše sklade. Vsaka terasa, vsak jarek, nezasipana cesta, vsaka skala in bolvan, drevesa, ostanki prejšnjih plazov – vse to zadržuje in ščiti.

Teren in sneg
Razen terena je važen sneg sam. Sveže zapadli nevsedli sneg, ali pa lahki pršič in celo iz pršiča polagoma zmrzujoči sneg je slabo vezan, plasti in skladi niso niti med seboj zrasli, niti s svojo podlago. Takšen sneg se zelo lahko sproži in zdrči – tem preje, čim večja in gladkejša je strmina in čim večja je množina, torej teža snega. Kadar je torej zapadla večja množina svežega snega, je nevarnost plazov velika, celo na bolj položnih pobočjih. Velike prhke mase snega niso med seboj povezane, niso zrasle s podlago in treba je le, da samo malo dregneš v ravnotežje – in plaz zgrmi s smučarjem vred v dolino. Lani je tako na Sonnblicku na razmerno manj eksponiranem, dobro prehodnem mestu plaz svežega snega naenkrat odnesel 16 sportnikov. Letošnja polhovgrajska nesreča in druge kmečke nesreče imajo isti vzrok: Pluženje pod strmino, plug preseka plast snega, vzame stabilnost, vsa plast zgrmi in zasiplje voznika in konja.
Posebna opreznost je potrebna ob novem snegu na osojah, kamor ne sije solnce, in pa za vetrom. Kjer je npr. pri zadnjem snegu metlo s severa, je južna plat bila posebno opasna, če je bila za vetrom, ker se je ta sneg nakopičil posebno na mehko, kakor puh in posebno gibko. Po močnem snežnem metežu sploh ne smeš na smučeh preko širokih gorskih pobočij, sicer uprav kličeš plaz. Proti plazu svežega snega ni leka – razen odsotnosti. O tem bi vedeli letos povedati tudi naši graničarji v karavli nad Aljaževim domom.
Ad izleti v zimi:

Opasen plazni teren
Kot primer letos prav opasnega plaznega terena bi se lahko navedla cela vrsta poročil v bližnjih polhovgrajskih brdih. Zgodilo se mi je pa letos, da me je še odnesel plaz na terenu, kjer bi bil to najmanj pričakoval, na nizkem in položnem Kuclju nad Babno polico pri Starem trgu. Tipičen »Schneebrett«. Koliko bolj se to lahko zgodi na pobočju Otošca ali pa južnoiztočno Grmade ali na Slivnici ali kjerkoli med Pasjo Ravno in Sv. Soboto, na Ratitovcu.
Tipičen primer opasnosti je pobočje, katero prečkaš tik pod liziero hoste, ko greš na poti na Medvode – Sv. Katarina, nad vasjo, menda Studenci, predno prideš na Tehovec. Pred Tehovcem moraš čez reber, pod njo je bil še pred kratkim sneg od lastne teže tako naguban, da je kazal poči, na njih dnu si videl travo. Cela plast snega je bila očitno kakih 80 cm debela, tudi manj. Šli smo nad temi gubami po izhojeni stezi. – Če bi takrat zgrmel ta sneg navzdol v približno 60 m globoko grapo, bi vsako bitje, ki bi ta čas bilo zdolaj, ostalo v snežnem grobu do marca, kajti reber je strma, grapa ozka, da se nimaš kam izogniti. Ta običajna vsakdanja pot je prav blizu Ljubljane, a možnost in verjetnost plazu na tem mestu ni nikomur zavestna. V kraju samem pa starci še vedo, da je nekoč bilo drugače in da se drvarji v tisti kraj v zimi niso upali. V Bohinju, nad Selci, nad Mojstrano in Ratečami in na neštetih drugih krajih ti pa izkušeni lovci in drvarji naštejejo takih terenskih točk, kolikor hočeš in … letos se jih spominjajo, kljub 10 ženskim zimam, ki so nam kvarile alpinski zimski karakter naše zemlje.

Po vsakem svežem in prhkem snegu moraš biti izredno pazljiv.
Prhek sneg, kakor je letos ležal sedem tednov neizpremenjeno, nima zveze s svojo podlago in rad zdrči. Če je prhek sneg prav globok, pa sploh ne moreš v višino ne peš in ne na smučeh. Šele ko se sneg staloži, »vsede«, je zopet mogoče nanj in z užitkom.
Iz »Bergsteigerja«, br. 7 – 1924, naj na tem mestu posnamem poročilo o nezgodi v skupini Silvrette, ker je ta nezgoda ali nesreča tipična ne le za kraj, ki je sličen naši Triglavski skupini, marveč tudi zaradi lahkomiselnosti, ki se pri nas ravno tako izraža.
»Družbo štirih oseb so svarili še na potu iz Wiesberga čez Ischgl v Galtür, toda zaman. V Galtüru jih je sprejel župan, ki jih je zopet svaril, naj ne gredo na Madlensko kočo. Zopet zaman. – Alpinisti so smehljaje odgovarjali: 'Aj, plazove smo za danes odpovedali, sicer je pa sneg tako mehak, da se ne more nič zgoditi, tudi če te zasiplje!' Tudi so govorili: 'Sneg je hladen, bodo mrtvaci vsaj sveži ostali!' Pred odhodom jim je župan dal izpolniti še prijavnico, da se bo vsaj vest o sigurni smrti poslala na pravi naslov, a na vprašanje, ali je bolje po levi ali desni, so domačini odgovarjali, da je vseeno, katero plat si izbero za svojo zadnjo turo. Na poti po dolini jih je pri najvišji koči še ustavil vodnik, znani Jože Lorenz, in jih hotel obrniti, češ da gredo v sigurno smrt. Tudi njemu so odgovorili, da so lavine za danes odpovedane in gospodična je še nejevoljno zaklicala prvemu: 'Tak hodi že dalje!' In so šli. Dvajset minut nato je z Belunskega vrha zgrmela ogromna lavina. Več dni pozneje je 25 članov Galtürskega smučarskega kluba zaman šlo iskat ponesrečence, zopet več dni pozneje so našli truplo gospodične, ostale šele spomladi.«
Letos leže povsod za nas nenavadne plasti prhkega snega. V takšnem snegu so tipične in vsakdanje lavine, ki jih imenujejo »Schneebretter«, po naše morda »plošče«. Kadar te plošče oddrče, se skorja raztrga, kosi se nakopičijo drug nad drugim ali pa se vale kakor reka navzdol. Ko se skorja razpoči, se sliši zamolkel črep. Takšne plošče so opasne na zavetrnih pobočjih, kjer veter skorje ni zbil dovolj globoko. Plošča kljub labilnosti navadno ne zdrči sama, ampak šele, če jo s smučkami prerežeš. Pred prečkanjem praznega pobočja je zato dobro, če se prepričaš na več mestih s palico, kako globoko je skorja trdna. Po novem snegu se »plošče« napravijo kmalu, drže in čakajo pa plošče včasih po več tednov in celo mesece! Posebno velja to, če je vreme dolgo jasno in hladno, torej sedaj. Letos doslej ni bilo dežja, niti juga, in zgorenja plast pršiča leži zgoraj zaskorjena prav nalahko na starejšem snegu, ne da bi se bila ž njim zrasla. Kjer je količkaj strmine, groze zato plazovi suhega pršiča in pa »plošče«, tako na Babi, na Kepi, na Debeli peči in Lipanci. Tudi okrog Vodnikove koče je letos posebno opasno in bo relativno najugodneje še v Krmi do Staničeve in pa Vršič. Povsod drugod v teh višinah pa si je treba dobro premisliti, ne le, kdo naj gre in kod, marveč ali naj se sploh gre. Manj izvežbana mladina in devištvo naj se raje drži Blok, Sv. Gregorja, Višnje gore, Treh kraljev, Kuma ali pa Petelinjeka. V višine naj gredo letos le alpinisti – dokler ne bo spomladi sneg povsod spremenjen v lepo zraslo sol (firn), kakor smo je bili vajeni koncem marca druga leta. Pod Podrto goro bi si ta teden in še prihodnji jaz ne upal prečkati in okrog Vernarja ali v Mišeljdolu tudi nekaj tednov še ne bo prava.
Stari žlebovi, koder grme vsako pomlad plazovi, nimajo posla z našimi lavinami. Pozneje, ko se sol (firn) zmehča v jugu in dežju, zdrči v debelih, do dna segajočih plasteh s kamni vred. To so suhi talni plazovi (grundlavinen). Zanje se prilično ve, zato se jim izogneš, zato niso opasni. Prhki plazovi so hudi, pa drče le z velikih strmin, npr. s Ponc, koder itak ni smučarjev. Mi pa smo hoteli opozoriti na plazove, ki niso v naprej vezani na žlebove in pomladno dobo in ki so zato presenetljivi in opasni.
Če pa že gredo družbe naopasna pobočja, vsak zase naj hodi, po 6 do 8 m vsaksebi in nikdar po sredi prazne ploskve, marveč po možnosti na zgornjem robu, pod steno, pod hosto, brez vrvi. Pri tem izbiraj ploščnata mesta, ravnice, mimo dreves ali bolvanov, nikdar v megli. Pri smuku ne vozi zavojev in za teboj naj se vije vsaj 20 m dolg rdeč motvoz (Rebschnur).
Klubi imajo dolžnost sestaviti pregled vsaj količkaj opasnih mest in sestaviti tzv. kurzne skice. Predno bodo pa naši klubi prispeli do tega prepričanja, mora vsaj nekaj funkcionarjev priti v plazove. Mlada sportna javnost ne ve nič več o dr. Cerku in o nesreči na Stolu in ne ve nič o plazovih med vojno na Krnu in v Tirolah. Anonimne ozebline iz Karpatov se gnoje po anonimnih kmečkih kočah.
Letošnja zima in spomlad še čakata na svoje žrtve. Mi pojdemo seveda slej ko prej vsako nedeljo ven. Doma končno tudi lahko dobiš vsak čas opeko na glavo. Svarilo ni za izgovor materam, marveč da naj se začetniki ne upajo v negotovost, marveč le pod vodstvom pazljivih resnih sportnikov. Če se potem vseeno še kaj pripeti – sudbina jarac!

Jutro, letnik X, št. 53, nedelja, 3. marca 1929, str. 2, članki:
Plazovi v Železnikih
Sibirska idila iz ljubljanske okolice
Predel na progi pod Vipoto med Celjem in Laškim
Opasnosti zimskih plazov

 

Predel na progi pod Vipoto med Celjem in Laškim kjer so začetkom tedna ob nastopu juga plazovi neprestano ovirali promet. Belo začrtana linija kaže višino prvega, najvišjega plazu, ki je razen proge zasul tudi polovico Savinje. Pri čiščenju proge so se ves čas plazov na tem opasnem predelu udejstvovali šef celjske progovne sekcije inž. Osvald, dalje inž. Thaler in nadzorniki proge Stanič, Dvoršak in Lukežič. Delali so z moštvom brez odmora in varoval progo z največjo požrtvovalnostjo zapored več noči.

Sibirska idila iz ljubljanske okolice
Tale dva zvesta prijatelja sta letos neverjetno lepo in pogumno kljubovala mrazu. Sleherni dan je vitki doberman voljno vstopil v vprego in – hi! – potegnil svojega ljubkega prijateljčka v belo prirodo. Po dve uri dnevno so drsele sani naokrog in utrdila sta se konjiček kakor tudi mali kočijažek. Nikoli jima po vsakem izletu ni manjkalo – apetita.


Opomba: Za nas je najbolj zanimiv, strokoven in poučen zadnji članek, ki na kratko prikazuje tedanje vedenje o plazovih in ga je po vsej verjetnosti napisal tedaj najboljši poznavalec Rudolf Badjura (manj verjetna avtorja sta Janez Kveder in Slavko Peršič).
Nekateri odlomki so tako važni, da bi jih kazalo še posebej poudariti, npr.:
Proti plazu svežega snega ni leka – razen odsotnosti.
V kraju samem pa starci še vedo, da je nekoč bilo drugače in da se drvarji v tisti kraj v zimi niso upali.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti