Iskanje Prekmandlca: Ta prepredenost poti me spominja na šahovsko damo: vsi skoki so možni: po navpičnicah, vzporednicah in po diagonalah, s premislekom in le v eni potezi.
Ne gre drugače, a začeti moram s kavča, od koder se velikokrat začenjajo moje poti. Moram, da boste razumeli. Tičim v svojem kotu s knjigo v naročju, besno hoteč v trenutku iz nje iztisniti nujno potrebno informacijo. Vem, da je v njej fotografija, ki jo potrebujem. Pa pokopolišča, pa topovi, pa okopi …, samo iskanega Godoviča ne. Ne preostane mi drugega, kot da se umirim in zares pogledam vanjo: Vasja Klavora, Škabrijel, Soška fronta 1917. Začnem od začetka in preberem uvodne besede, listam stran za stranjo in preberem še spremno besedo na koncu. Najdem željeno.
Spomin mi poleti k jesenski turi pred leti. Sedaj vem, da je prav, da je nismo dokončali. Tako samozavestni, da smo bili že skoraj nastopaški, je ne bi pravilno doživeli. Tura čez Štanjel (Sv. Danijel), Škabrijel (Sv. Gabrijel), nad Kekcem (Sv. Katarina), z zaključkom na Sveti Gori si zasluži več spoštovanja.
Nismo šli iz Idrije po lepih gozdovih, kot jih še ni videl svet, kot se je slikovito izrazil davnega leta 1665 angleški potopisec Pope. Za izhodišče smo izbrali letnemu času primernejšo sončno pot. Zbrali smo se na Predmeji, ker smo na Sveto Goro želeli po romarski poti pod robom Čavna.
Ime Srednječavenska so ji nadeli Gorjani, ki so po njej okrog Čavna hodili proti Gorici. Drugo ime Bošnarska je dobila v dolini, izvira od bošnarjev (boršnarjev), ki so bili čuvaji gozda ali logarji.
Izbrali smo pot, ki od nas ne bo zahtevala prevelikih naporov, pot, ki nas bo razvajala s svojo preprostostjo in nas bo lagodno po sredini Čavenskega pobočja, skozi borove in gabrove gozdove in ob čudovitih razgledih pripeljala do cilja.
Zbrali smo se na parkirišču tik pod Predmejskimi tuneli. Od samega začetka smo uživali v mehkobi vijugaste poti, sonce in bori so nam pripravili pravo aromaterapijo. Razgledni skalni roglji so nam nudili poglede nazaj na Goro, Nanos in Zgornjo Vipavsko dolino. 
Nekje v črti naše poti se stikata robati apnenec in rodovitni fliš vipavske doline. Gora nad nami je suha, na stičišču pa nastopajo številni izviri, ki so povod tudi plazovom.
Pretok besed je bil zmeren, korak upočasnjen. Po slabi uri hoje smo prečili večje melišče, ki ga zapira izrazit skalni rob, za katerim se pot in z njo razgledi obrnejo proti Spodnji Vipavski dolini. Pod meliščem in pečinami je nekaj gradbišču podobnega. To je neumirjeni, več kot 200 let znani plaz Slano blato.3 V njegovi bližini je stara cerkvica Sv. Urbana, ki je zaščitnik pred nenadnimi nesrečami. Ljudje so verovali, da Čaven skriva jezero. Da se ne bi nekoč odprl in zalil dolino, so se poklonili zavetniku.
Nadaljevali smo pod Malo Goro (1034 m), ki je razgibana, cvetja polna travnata planota med Modrasovcema (1355 m, 1306 m) in Vipavsko dolino. Kmetje iz Lokavca, Stomaža in Kamenj so tu senarili vse do leta 1964. Na temu »simbolu trdega dela in lepih spominov« so postavili zavetišče, kočo pri dobrih ljudeh, kjer je vsak vedno dobrodošel.
Mi pa kar naprej nad Platnami, korak navzgor,korak navzdol, a večinoma po ravnem. Naši poti se iz dolinske strani priključujejo mnoge: lokavška, stomaška, kamenska… Leve znanke našo pot le preskočijo in nadaljujejo navzgor. Vse, v nasprotju z našo, premagajo spodobno višinsko razliko. Iz rodovitne Vipavske planinca popeljejo na rob Trnovskega gozda, kjer preko širih gozdov uzremo Julijce. Tega dne nas ni premamila planinska koča na Čavnu. Nadaljevali smo mimo lovske koče prečkali Napoleonovo cesto in v počitniškem ritmu mleli melišča pod Kucljem (1237 m), nad Sončnimi stenami, pod Selovcom (1265 m), Velikim robom (1237 m) in vrhom Čavna (1185 m).
Ta prepredenost poti spominja na šahovsko damo: gre lahko po navpičnicah, vzporednicah in diagonalah, vsi skoki so možni, a s premislekom in le v eni potezi. 
Vse je prepuščeno domišljiji. Lahko jo jemljemo kot samopostrežbo: vzamemo kar tisti dan potrebujemo, kar si želimo in pustimo česar ne maramo, moremo ali zmoremo.
Malo pa smo le zagrizli v kolena in se prekobalili čez skalni rob Sekulak. Obrnili smo se na Goriško, pogledi so nam segli čez Sabotin in v Brda. Mi pa lepo do stičišča naše poti s tisto, ki obira vršne robove in mimo zmajarskega starta na Kopitniku pa pod Vitovskim vrhom. Sonce se je spuščalo, 
nebo rdelo, sence so se daljšale. Ustavili smo se pri naravnem oknu Skozno. Skozi strelno lino bunkerja kraj njega smo v zahajajočem soncu uzrli Sveto Goro. Umaknila se nam je daleč na zahod, danes je ne bomo dosegli. Pred njo sta še goriška vršaca Sv. Danijel in Škabrijel.
Spustili smo se na start jadralnih padalcev nad izvirom Lijaka, sonce je utonilo in zaključili smo naše popotovanje.
Če bi, kot nekoč, želeli do Gorice, bi se tukaj spustili po gozdu do vasi Loke in nadaljevali med vinogradi do Kromberka. A naprej stare poti ni več. Pozidali so jo ...
Dan je bil prečudovit. Zaključili smo botanično sezono, ki nam tega dne ni bila glavna skrb, le tu pa tam nas je pozdravila kakšna zapoznelka, ki se je čez par dni brez sadu prepustila zimi.
Sedaj razumem, da tako uživaško razpoloženi nismo bili primerni za pot po svetih hribih prepojenih s krvjo. Taki bi spregledali vse gorje. Za nadaljevanje se moram podkrepiti. Kar takoj! Knjigo s katero sem pričela pripoved, sem namestila na vrh branih. Z njo in še katero drugo bom pripravljena na nadaljevanje. Še rožice bodo drugačne.
Anka Vončina