Borut Peršolja: Življenje pripada živim. In kdor živi, mora biti pripravljen na spremembe. (Johann Wolfgang von Goethe)
V začetku maja bodo delegati planinskih društev na redni skupščini Planinske zveze Slovenije odločali o razvoju planinske organizacije – planinskih društev in Planinske zveze Slovenije. Po objavi gradiva je v gorniški srenji zavladalo zatišje mnenj, stališč in razprav.
Je to dobro in vzpodbudno ali slabo in zaskrbljujoče? Ali to sploh drži? Se razprava res seli v zakulisje temačnih planinskih jedilnic?
Za celovit pogled na statut PZS je nujen miselni preskok in nujen je velik argumentacijski napor. Če hočemo uvideti, katere so temeljne statutarne vrednote in v kakšnem medsebojnem razmerju so, je treba na statut pogledati z razdalje. Priznati je treba, da mora tudi za oblikovanje demokratičnosti obstajati določena duhovna stopnja zrelosti in izobrazbe. Ja, gre za intelektualizacijo demokratičnega procesa, ki je običajna, saj gre za strokovna družbena vprašanja, ki vodijo k dvigu argumentacijske ravni v razpravah o javnih stvareh.
Premišljevanje, ki pomeni pot k uresničeni gorniški demokraciji temelji na našem odnosu do najmlajših in medgeneracijski solidarnosti. Tudi gorniška skupnost se vzpostavlja prek razlik med različnimi skupinami (danes obstajajo največje razlike v odnosu do vrhunskega alpinizma in gorskih kolesarjev). Gre tudi za dve skupini (mlade in starejše), ki sta žrtev diskriminacije le zaradi starosti. Ob življenjskem toku, ki ga živimo, pa skorajda nimamo več priložnosti opazovati realnega poteka življenja ter obogateti z življenjskimi zalogami izkušenj starejših. Zaznati je pomanjkanje skupnostnega načela in načela enakosti. Ohranjajo se vzorci in ustvarjajo preštevilne neracionalne povezave, ki zavirajo demokratičen razvoj.
Gojiti pa je treba kulturo življenja, ustvarjalnosti in povezovanja.
V naslednjih nekaj člankih bom zato predstavil razmišljanja o novem statutu.
Celotna objava na spletniku Boruta Peršolje Razgledi >>>
/.../ Iz zgodovine vemo, da PZS zaznamujeta dva temeljna ustroja. Najprej je bilo Slovensko planinsko društvo (1893), ki so ga ustanovili Piparji in SPD se je hitro členil na podružnice. Po drugi vojni (1948) so se te podružnice (takrat že planinska društva) povezale v PZS (od tod stališče nekaterih, da PZS ni naslednica SPD). Tedaj postavljena shema drži PZS pokonci še danes, čeprav so tudi usedline SPD-ja še vedno razpoznavne in jasne: najbolj jih vidimo v planinskih društvih (danes so to SPD-ji v malem), pri planinskih poteh (takrat postavljena mreža stoji še danes), v Planinskem vestniku in v delu posameznih komisij PZS (nekoč odsekov SPD), ki s svojimi vsebinami prek odsekov v planinskih društvih in usposabljanj segajo čisto do posameznika. ...
/.../ V razpravah je pogosto slišati argumente, ki izhajajo iz medgeneracijske primerjave in se začnejo: »Mi smo pa takrat …« Da bi se lahko odzvali in pridružili tovrstni razpravi, bi nujno morali poznati takratno začetno stanje in takratne konkretne razvojne cilje. Tega pa pretekle generacije večinoma niso storile (svetla izjema so Vodila iz leta 1999). Zato imamo v razpravi nujno dva popolnoma različna pogleda. ...
/.../ Za PZS nam ne sme biti vseeno, zanimati nas mora, kako se razvija. To je dolžnost planinskih društev in ne pravica. Društvo, kot ustanovitelj PZS, ima temeljne pravice (dolžnost PZS je, da jih spoštuje in varuje), toda njegova izrecna dolžnost je, da spoštuje in varuje pravice PZS. Zato moramo biti do PZS kritični, prav tako pa moramo poskušati vplivati nanjo. Vloga tistih, ki se ne strinjajo z izvoljenim vodstvom PZS ni, da za vsako ceno preprečuje predloge, ampak da preprečuje napake, ki jih dela vodstvo in da sodelujejo pri nalogah, ki so v skupnem interesu.
Se nadaljuje. > Začeti od začetka – drugič