Planinski vestnik 2-1993: Kako so planinci po vojni začeli iz nič
Planinski vestnik 1993/02/050
KAKO SO PLANINCI PO VOJNI ZAČENJALI IZ NIČ, A Z VELIKO VOLJE
NA SMRT OBSOJENI PREDSEDNIK
VLASTO KOPAČ
Na vprašanje, kako gledam danes na svoje delo v planinski organizaciji pred 45 leti, lahko na kratko odgovorim: s planinskimi tovariši sem tedaj pomagal ohromeli planinski organizaciji, da se je znova postavila na noge in spet shodila, pri čemer pa sem si še posebej prizadeval za oživitev in razvoj našega alpinizma in gorske reševalne službe.
Dokumenti in pričevanja iz prvih povojnih let so nepopolni, arhiv PZS v Likozarjevi ulici je pred leti zgorel, nekaj poročil, vesti in člankov o snovanju in delovanju našega planinstva v tistem času je najti v Planinskih vestnikih, nekaj hranijo tudi zasebniki, marsikaj je še v neraziskanem zgodovinskem arhivu PZS, ki ga zaenkrat hrani Mestni muzej v Ljubljani. Hvaležno gradivo za pred leti ukinjeno literarno zgodovinsko komisijo PZS! Precej uporabnih podatkov je v zapuščini Toneta Bučerja, dolgoletnega načelnika Komisije za alpinizem Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije (OPA FZS).
Iz dosegljivega gradiva in spomina bom v skopih potezah skiciral oris mojega in mojih planinskih tovarišev delovanja in nehanja v prvih letih po končani drugi svetovni vojni. Pred vojno odborniki Slovenskega planinskega društva niso prav prijazno gledali mlade plezalce; imeli so jih za lahkomiselne fante, ki se izogibajo markiranim stezam, hodijo po skrotju in lazijo po pečevju in se tam izpostavljajo smrtni nevarnosti. Zato so se tedanji plezalci začeli povezovati izven SPD, ustanovili so Turistovski klub Skala, plezalci, študentje na Univerzi, pa pozneje Akademsko skupino SPD. Njen prvi predsednik je bil Janez Gregorin - Šteblajev Johan.
Predstavnik naše Akademske skipšine SPD v Upravnem odboru Osrednjega SPD je bil plezalec Zdravko Vrhunec. Tam je lahko razpravljal, posredoval naše želje, odločati pa ni mogel o ničemer, kajti glasovalne pravice mu niso dali, češ da je še premlad.
Proti koncu zime leta 1940 je Akademska skupina SPD poslala na Durmitor šestčlansko alpinistično odpravo, v kateri v kateri so bili Daro Dolar, Tone Dovjak, Bojmir Filipič, Cene Malovrh, Cene Paderšič-Batreja in jaz. Opravili smo prvenstvene zimske vzpone na durmitorske vrhove. Odprava je stala 16000 dinarjev; 15 tisočakov smo zbrali sami udeleženci odprave, en tisočak pa je prispevalo Osrednje SPD v Ljubljani s pogojem, da po vrnitvi domov napolnimo "durmitorsko številko" Planinskega vestnika s svojimi članki, fotografijami in risbami o odpravi.
Junija 1945 sem se s transportom sebi podobnih dahavcev vrnil iz zloglasnega taborišča v osvobojeno Ljubljano šibak v nogah in kratke sape, saj sem tehtal le še 49 kilogramov. Srce pa me je kljub temu kmalu začelo vleči v kamniški konec. Odpravil sem se z Borisom Režkom v Bistrico k lovcu Petru Uršiču in njegovi ženi Francki, oskrbnici bistriškega doma. Tam sva prespala, si zjutraj sposodila grablje in metlo in do večera prilezla v Sedlo, kjer je v naju odprtih zijajočih vrat in praznih oken strmela stara Kamniška koča. Notri je ležalo vse križem kražem; zmetala sva, pograbila in pometla ven štiriletno navlako, polomljeno opremo, cunje, slamo z ušmi in raztresenimi naboji MP vred in vse skupaj požgala na planem.
Naslednji teden sva se napotila po Beli na Korošico, kjer sva v nastlanem Kocbekovem domu opravila podobno smetarskosanitarsko nalogo. Potem sem bil spet teden za tednom v kamniških gorah med domačini, starimi hribovskimi prijatelji in plezalskimi tovariši, ki so v zadnjih štirih letih imeli srečo, da so ostali živi in se kot partizani, jetniki, izgnanci ali preprosto kot Ijudje, rojeni pod srečno zvezdo, vrnili domov. Med njimi so bili tudi planinci. Konec julija 1945 so se v Ljubljani že zbrali predstavniki slovenskih planincev na posvet, kako v novi družbeni ureditvi naprej. Strinjali so se z edino možnostjo, da se SPD vključi in deluje pod okriljem nove telesnovzgojne organizacije, Fizkulturne zveze Slovenije. Zatem so se lotili izdelave društvenih pravil in 12. oktobra so na sestanku dr. Stanko Tominšek, Ljubo Tiplič in Boris Režek predložili osnutek novih pravil planinskih društev. Dr. Arnošt Brilej je tedaj poročal, da je bilo med vojno od 69 planinskih koč in domov požganih 49, stoji še 20 izropanih in poškodovanih. Poleti so že bili oskrbovani Dom v Kamniški Bistrici, Aljažev dom v Vratih, Dom na Krvavcu, Erjavčeva koča na Vršiču in Koča na Jermanovih vratih.
Sledil je 12. decembra 1945 občni zbor podružnice Ljubljana. Prejšnjo povezovalno vlogo Osrednjega SPD je prevzel Odbor za planinstvo pri FZS, planinska organizacija se je v novih razmerah ujela, znova zadihala in zaživela.
Prva redna skupščina Planinskega društva Slovenije (PDS) v okrilju FZS je bila 24. februarja 1946. Za predsednika je bil izvoljen dr. ing. France Avčin, ki je na prvi seji društva 5. aprila 1946 poročal, da bo Ijubljanska podružnica PD 12. maja 1946 odkrila v Kamniški Bistrici steber padlim borcem-planincem po načrtu Vlasta Kopača, ki vodi tudi tehnično stran izdelave spomenika. Dr. Miha Potočnik je predlagal, naj bi Centralna GRS bila na Jesenicah. Literarno znanstveno delo v PDS je prevzel Cene Malovrh, Martuljkovo skupino naj bi razglasili za narodni park.
Alpinisti so v tem obdobju opravili vrsto prvenstvenih vzponov. V letu 1945 je bil od 26. do 30. junija v osrednjem stebru Triglava opravljen edinstven plezalni vzpon Jožeta Čopa in Pavle Jesihove, ki se poslej imenuje Čopov steber. Leta 1946 so člani AO-jev Ljubljana, Jesenice, Tržič, Maribor in Kamnik opravili v Julijskih in Kamniških Alpah 61 zimskih vzponov in 211 poletnih. Naslednje leto so AO-ji Ljubljana, Jesenice, Maribor, Celje, Kranj, Tržič, Mojstrana in Kamnik izvedli v naših gorah 112 zimskih in 615 poletnih plezalnih vzponov.
Alpinistične tečaje so leta 1946 organizirali AO-ji Ljubljana, Kamnik in Jesenice, v letu 1947 pa Maribor, Tržič, Ljubljana, Kranj, Jesenice, Odbor za planinstvo in alpinistiko in GRS.
Na drugi redni skupščini PDS in FZS 15. decembra 1946 sem bil izvoljen za predsednika Odbora za planinstvo pri FZS. V sekretariatu FZS sem odtlej pa do svoje aretacije 2. oktobra 1947 zastopal in branil interese slovenske planinske organizacije. Kot plezalec sem kmalu začutil, da je obseg dela Odbora za planinstvo omejen, status pa nedorečen. Alpinistika, pomembna dejavnost v gorah, je bila po mnenju večine v sekretariatu zaobsežena že v pojmu planinstva.
Spoznal sem, da bo za oživitev in razvoj plezalstva pri nas nujno pospešiti ustanavljanje alpinističnih odsekov, jih finančno podpirati, jim priskrbeti plezalno opremo, obleko, obutev in vrvi, najboljše tečajnike pritegniti med gorske reševalce in jih za zahtevna reševanja v stenah še posebej usposobiti na tečajih GRS. Prepričal sem predsednike v sekretariatu, da deluje poleg množičnega planinstva v gorah še druga, za razvoj fizičnih, telesnih, duševnih in značajskih lastnosti mladega človeka zelo pomembna dejavnost, to ]e alpinistika, ki se je sicer res izvila iz planinstva, vendar je to posebna panoga, ki ima v sebi tudi nekaj športnih elementov, pa vendar še ni šport. Zato naj se ta dejavnost tudi vidno odrazi v nazivu našega odbora, ki naj se odslej imenuje Odbor za planinstvo in alpinistiko pri FZS.
Opremo za AO-je smo nabavljali na več načinov, plezalne vrvi, znamenite zelene najlonke, smo po šoferskih zvezah nabavljali pri ameriški vojski v Trstu, plezalne kline so nam iz mehkega železa kovali na Jesenicah, v Kamniku in še kje, anorake in vetrne hlače smo izdelovali iz gumiranega platna zapornih zračnih balonov, polst za plezalnike - profiliranih gumijastih podplatov tedaj še ni bilo - smo nabavljali v vevški papirnici in jih z avstrijskim lepilom ago lepili na podplate plezalnikov. Na podplate gojzarjev smo nabijali Silvretta in Fuchsove žeblje, najimenitnejši pa so bili drobnozobi tricouni. Kroparske jegre in romarje so nosili le še navadni planinci in domači gorjanci.
Zanimiv je vpogled v številčnost AO-jev iz leta v leto. V letu 1945 so obstajale še stare plezalske skupine na Jesenicah, v Ljubljani, Mariboru in Kamniku. Naslednje leto so organizirali AO-je v Ljubljani, Kamniku, Tržiču, Mariboru in na Jesenicah, v katerih je bilo 51 članov in 72 pripravnikov. Leta 1947 se je njihovo število povečalo na 10 AO-jev, nastali so novi v Celju, na Jezerskem, v Kranju, Radovljici in Mojstrani z 81 člani in 76 pripravniki. Leta 1948 pa ni bil v Sloveniji ustanovljen noben novi AO.
Člani alpinističnih odsekov so leta 1946 zgradili dva alpinistična bivaka: Jeseničani zavetišče III za Akom v Martuljku, Ljubljančani pa na Malih Podih pod Skuto. Tržičani so začeli graditi bivak v Storžiču, Kranjčani pa pod Kočno. Prvi bivak v Kamniških Alpah je bil postavljen že pred vojno na Maričkini plošči na severozahodnem grebenu Planjave. Zgradili smo ga člani Akademske skupine SPD na univerzi, dodelan pa ni bil. Po vojni so ga nepridipravi vrgli z grebena v Logarsko dolino.
Leta 1947 je OPA FZS brezplačno razdelil AO-jem komplete obleke, plezalno opremo in 150000 dinarjev za nabavo druge opreme.
V Odboru smo sprejeli sklep o prirejanju poletnih in zimskih plezalnih in reševalnih tečajev ter o izdaji priročnika Plezalna tehnika, ki ga bo ilustriral Marjan Keršič.
Spomladi 1947 smo pripravili prvo povojno Odredbo o zavarovanju redke flore z barvnimi upodobitvami nekaterih značilnih in redkih vrst planinske flore. Izdalo jo je Ministrstvo za prosveto LRS.
Z zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje v Vratih sem se vrnil domov v Ljubljano 29. septembra 1947, čez tri dni sem bil aretiran in čez deset mesecev obsojen na dahavskih procesih. S tem se je moje predsedništvo v planinski organizaciji in prvo obdobje mojega dela v planinstvu končalo.