Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

»Dokler bomo še lahko, bomo«

Bohinjske novice, Intervju - Adrijan Džudžar: Janez Pikon

Janeza Pikona poznam že ves čas svojega bivanja v Bohinju. Gospod se namreč zanima za cel kup zanimivih stvari in sva med resnično zanimivim pogovorom, ne da bi pričakoval, našla kar precej skupnih točk.

Za začetek bi vas vprašal, od kod ta ljubezen do gora?
No, ko sem šel februarja 2007 v pokoj, me je glavni urednik spletnih strani gore-ljudje.net Franci Savenc poklical, da bi sodeloval s kakšnimi prispevki, ker je že od prej vedel, da poznam dosti stvari. Jaz sem bil seveda takoj pripravljen sodelovati. Savenc je glavni urednik, ima pa še dva pomočnika, potem pa nas je še šest ali sedem sodelavcev, ki redno pošiljamo prispevke. Franci me je povabil v bistvu z namenom, da bi jaz predstavil čim več zadev v zvezi z Bohinjem.

No, saj to sem vas tudi hotel vprašati. Ali pošiljate prispevke izključno na temo bohinjskih gora ali tudi širše?
Najbolj seveda Bohinj, če pa gremo na kakšne izlete ali ture izven našega kraja, pa tudi redno pišem prispevke. Glavnina mojih prispevkov pa se nanaša na gore oziroma hribe, »mimo katerih ljudje hodijo v gore«, torej vrhove, na katere ljudje ne hodijo dosti oziroma niti ne vedo zanje, pa tudi zadeve iz preteklosti, za katere ljudje ne vedo dosti. Objavljam pa kar precej, saj je zadnja objava o plovečih grabljah pri Pantzovi žagi v Soteski že moja 339. objava v treh letih - začel sem objavljati prav novembra pred tremi leti.

Torej se verjetno ukvarjate tudi z gorniško fotografijo!
Seveda. Za vsak prispevek na Gore-ljudje sem pripravil najmanj dvajset fotografij, potem pa še na tisoče drugih.

Ste pa zelo produktivni?
Preko računalnika je lažje in hitreje. Sem pa računalništvo v bistvu pripeljal v Bohinj, prve programe v Basicu sem pisal že leta 1981. V bistvu sem računalniško šolo naredil tukaj, za to mizo, pri kateri sediva Še bolj je povedano, naredila sva jo skupaj s Francijem (Savencem op. a.), saj se v bistvu poznava še od takrat. Naredil sem si prav razpredelnice in dnevnike, da lahko pogledam oz. preverim stvari za nazaj. Beležim 843 vrhov (le prvi pristop).

O, to se pa spomnim, ko smo lani govorili z Belgijcema Tino in Timom, ko ste omenili 807 vrhov!
Bil sem že (vsaj enkrat) na 232 dvatisočakih, izmed katerih je najvišji Grossglockner, kakšnih višjih gora si niti ne želim osvajati, kot sem ti že prej rekel, me bolj zanimajo taki bolj poredko obiskani vrhovi. Vodim tudi evidenco planin in koč, ki smo jih obiskali z mojimi gomiškimi prijatelji. Začelo pa se je vse skupaj pred 55 leti, ko nas je na končni izlet profesor Mazi peljal na vrh Dobrave. Potem pa predstavljam še take malo manj znane zadeve, na primer italijanske predore oz. utrdbe na Soriški planini iz časa med svetovnima vojnama ali "Skrivnostno sled« na Gorjušah. To je na poti, ki je bila svoj čas edina povezava Gorjušcev z dolino. Pot je bila tako strma, da je nastala legenda, da si je še hudič moral pomagati z roko. To zgodbo sta mi povedala dva domačina, ki sta edina še vedela zanjo. Zapisal sem pa zato, da se ne pozabi, da se ohrani. Ali poznaš zgodbo o Haile Sellasiu?

Ha, ha, Legatov Tončk iz Lesc, pa ta njegov razvpiti obisk Bohinja?
Letos, 20. oktobra, je minilo 75 let od tega dogodka. Ta je bil en tak pravi tič. Kaj bi ti še povedal.

Kot vidim, vas zanima tudi zgodovina.
Ja seveda, marsikaj je zanimivega tudi v domačem kraju, pa o tem ne vemo dosti. Ta
moj prispevek o Pantzovi žagi, ki je bila zgrajena konec 19. stoletja. Dokler ni bilo žage na Bistrici, so skoraj ves les splavljali po Savi dol do Soteske. Se danes je viden čep na drugi strani Save, na obrežju zabetoniran. Tokovi še kar niso izbrisali sledi. Vidi se taka močna *kampa«. dvorezna, na katero so bile pritrjene grablje pod kotom 14 stopinj, tako da je les, ki je priplul po Savi, priplaval direktno v žago.

Kaj pa ti obiski gora, ali je to preko planinskega društva?
Ne, ne, to je prav LIP-ova planinska sekcija. Ustanovili smo jo septembra 1985, ko smo šli na Mangart. Vsako leto naredimo petnajst ali več pohodov v tujini ali pri nas. Slovenijo smo prehodili že po dolgem in počez.

Pa ste zdaj še v sekciji?
Ja, seveda, saj smo še vsi, samo ena je še, ki je zaposlena, ostali smo že vsi upokojenci, mladih pa ni.

Verjetno se ukvarjate tudi s turno smuko?
O seveda, smučaria je moja druga ljubezen še iz otroških dni, ko smo »štamfali« na Kobli. Potem sem dolga leta vodil pravo statistiko za Koblo, koliko so imeli smučarskih dni, koliko dni sem jaz smučal in tako naprej. Hodimo seveda tudi na turne smuke - Rodica, Kanjavec, Črna prst pa Komna in še in še. Dokler bomo še lahko, bomo.

Se ukvarjate tudi z vodništvom?
Ne, ne profesionalno. Če gremo kam in da poznam poti, že peljem skupino, ampak to tako bolj za veselje. Sem že malo prestar, da bi zdaj delal še izpit za vodnika.

Na koncu še eno tako standardno vprašanje - kaj ste pa počeli za preživetje?
Sem kovinostrugar, leta 1962 sem šel na LIP za vajenca, leta 1965 sem se tam zaposlil in tam delal do upokojitve.

Hvala za zanimiv pogovor.

P.S. Kogar pa zanima še kaj več: http://www.gore.ljudje.net/arhiv/objavljalec/pikon/ in http://users.volja.net/pikon12/

Adrijan Džudžar

 09.12.2010

 


Janez Pikon na Višu v Italiji (2. september 2006)


In o enem od njegovih predavanj

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti