Iskanje Prekmandlca: Idrijca si je premislila! Kdo ve koliko časa je ustaljeno tekla proti jugovzhodu, proti sedanji Ljubljani in naprej proti Črnemu morju. Zaželela si je novega sveta, začela je stružiti propustne kamnine proti severu. V milijonih let je izstružila strugo Struga, kjer jo najdemo še danes.
Danes bomo nadaljevali z raziskovanjem Krajinskega parka Zgornja Idrijca, saj kot smo že spoznal, je ta neznaten delček našega globalnega sveta tudi nekoliko planinski. Njegova skrivnostnost in skromnost nikogar ne pusti ravnodušnega. Nagradi vsakega s širokim srcem in čutečo dušo, ki se potrudi vanj vstopiti.
V park iz mestne strani lahko vstopimo le skozi šivankino uho. V Podroteji se skozi komaj pretolčeta reka in ozka cesta. Strug je pravo ime za sotesko, za ta rečni žleb, ki ga je v milijonih let izdolbla voda. Skozi Strug ne bomo potovali po cesti, pač pa – da bo vsaj malo planinsko – ga bomo obkrožili, čeprav težko, po najrazličnejših vzdolžnih poteh in stezah, ki se dvigajo iz dna na sosednje vzpetine. Spoznavali ga bomo z botaniko, geologijo, zgodovino, alpinizmom in še kakšnim dodatkom na jeziku. Le kaj nam ima povedati?
Park se prične kar s tehničnim spomenikom imenovanim Rake. To je umetni vodni kanal, ki so ga zgradili že davnega leta 1601. Voda je gnala rudniške naprave vse dokler je ni nadomestila najprej para, nato elektrika. Starodavna pot ob njih nam na začetku kaže smer. V Mejci, pod Jožefovim jaškom in nad Kamštjo, nas na vse idrijske znamenite botanike opomni Scopolijev spominski vrtiček. Ljubko nam predstavi podobo naše cvetoče krajine po kateri smo ravno tako razpoznavni, kot po tehnični zgodovini.
Ob Rakah se od zgodnje pomladi do pozne jeseni zvrsti nešteto talnih pokrival menjajočega se cvetja, tako kot garderob mimoidočih mladih damic. Zanimiva je tudi streha iz dreves različnih vrst in častitljive starosti, žive priče večstoletnega dogajanja. Star dobov drevored, zasajen ob izgradnji kanala, z nekaj primerki še kljubuje času. K pestrosti rastja pripomore podlaga - geološka sestava tal. Razgibana pobočja nad Rakami do Podroteje so zgrajena iz prave nabirke različnih in različno starih kamenin – apnenci, dolomiti, konglomerati, breče, peščenjaki, glinovci in tufi, s fosilnimi ostanki, odprta knjiga našim geologom. Menjajo se propustni in nepropustni skladi. Na njihovih stikih pa izvirčki, prvi že na Bernikovem plazu, drugi nad Felcem, tretji pa je za Idrijčane kar znameniti Studenčk, vode vsepovsod na pretek.
Nasproti Podroteje je žleb Rak že vsekan v trdne kredne apnence. Iz desne se izpod Pšenka (692 m) pripodi Padarjeva grapa (padarji - zdravilci) in že smo pri jezu Kobila. V neposredni bližini je voda na stiku zgornjekrednega in eocenskega apnenca izdolbla kraško jamo – bruhalnik – Jamo nad Kobilo. Proti Beli nadaljujemo po stari poti, zajedeni v hude strmine, ki padajo v reko, avtomobilska cesta na drugi strani še nima so let. Le nekaj deset meterov od jezu naša pot prečka kamnolom v sivozelenih flišnih kamninah, ki jih je Rudnik v 19. stoletju uporablajl za praženje cementa. V nadaljevanju naletimo na otoček s submediteranskim rastjem v skalovju nad potjo, imenovanim Modrasovše. Med črnim gabrom in malim jesenom, uspeva piramidasta zvončica, jesenček in ilirska perunika. Take združbe ponavadi rastejo v toplejšem svetu in so tu ostale še iz preteklih toplejših dob.
Proti Čekovniku se dvigne par poti, tudi označena ICPP (Idrijsko-Cerkljanska planinska pot), ki se čez Prižnico in Zagrebenc (763 m) dvigne na Hleviše (908 m). Lahko jim sledimo. Zaokrožitev do mesta je več, vse so preproste in označene.
Vseskozi nad Idrijco, zavijugamo še okrog parih apnenčastih skalnih rogljev, prečimo hudourniško grapo izpod Čekovnika, kamor se odcepi »češpova« transverzala (tematska pot TD Čekovnik) in že smo na odprtem, prijaznem, sončnem dolomitnem terenu. Smo pri Fežnarju v Idrijski Beli, kjer se vsaj za silo lahko okrepčamo.
Če nas niso premamile višine Zagrebenca (763 m), Čekovnika in Hleviš (908 m) se proti Idriji vrnemo po desnem bregu reke. Sledimo kar cesti do prvih smerokazov v desno, kjer se po Klobučanih dvigne ICPP proti prelepemu razgledniku Špičasti vrh (1128 m) nad Zadlogom.
Poti sledimo do drugega levega odcepa. To je trasa železnice, ki je med I. svetovno vojno skozi Idrijo oskrbovala fronto. Ne bomo je izgubili, v strmem bregu izbira edine možne prehode. Čez podrt mostovž nam pomaga par klinov, čez strmo grapo ohlapna jeklenica in že smo v čisto pravem tunelu. Ko našo smer že skoraj nad Divjim jezerom in pod Pevcem (728 m) prečka markirana pot (Via Alpina, Idrija - Javornik) jo uberemo navzdol. V ključih nas bo pripeljala na cesto skoraj ob Divjem jezeru.
Ta edinstven kraški izvir je nastal v propustnih in lahko topljivih spodnjekrednih apnencih. Pod navpično skalno steno iz rova priteka voda, ki jo popije zakraseli Trnovski gozd. Ob močnih nalivih jezero bruha izjemne količine vode, ocenjene na nekaj 10 m³ v sekundi in ta divjost mu je dala ime. Kadar pa so nalivi močnejši v zgornjem toku Idrijce lahko pride do nasprotnega pojava, jezero deluje kot požiralnik. Njegovo zaledje je zelo veliko, obsega okrog 125 km2 in je ob visokih vodah hidrološko povezano z zaledjem Ljubljanice, Hublja in morda celo Lijaka in Mrzleka. Poleg tega pa Divje jezero ni preprost sifon, kot se je mislilo v preteklosti, pač pa ventil obsežnega zalitega jamskega spleta. Potapljači so se doslej spustili do globine160 m, kar je na meji trenutne človeške zmogljivosti. Žal se jih kar nekaj ni vrnilo na površje, zato ga imenujejo tudi smrtonosni dragulj. Ko se bo tehnologija potapljaških naprav v bodočnosti izboljšala, bodo zagotovo odkrili kilometre zalitih jamskih rovov. Iz jezera odteka reka Jezernica, ki se kot najkrajša slovenska reka po 55. metrih izlije v Idrijco.
Iz parkirišča se po stopnicah vzpnemo do kotla, lahko pa na drugi strani mostu poiščemo lagodnješo stezo.
Vstopimo v naravni tabernakelj, iz treh strani nas obdajajo navpične stene. Na zadnji, skoraj 100 metrov visoki, opazimo dobro viden prelom, ki deli steno v dva dela. Ob njem so apnenčaste plasti lepo zapognjene. V trenutku zamenjamo dva geografska pasova. Okrog nas je prava mešanica zemljepisno in ekološko različnih rastlin, več kot 150 vrst zelnatih in lesnatih. Najbolj zanimive so na nagubanem senčnem ostenju, ki se dviga naravnost iz vode in daje prostor le ozki, a ob visoki vodi zaliti stezi. Med njimi so najimenitnejši: kranjski jeglič, rumeno milje, dvocvetna vijolica in alpska mastnica. Z dlakavim slečem in še katero tvorijo združbo ki jo ponavadi srečujemo v Alpah, to so ostanki ledenodobne flore. Tukaj raste še več rastlin z vrstnim imenom »kranjski«. To so kranjski petoprstnik, kranjski volčič, kranjski zali kobulček in kranjski mleček. Njihovo vrstno ime nakazuje, da so bili njihovi botri, oz. odkritelji iz nekdanje dežele Kranjske, iz Idrije.
Če tega dne ob povratku niste navdušeni nad »visenjem« v desnem bregu Idrijce, ki je zahtevnejši od levega, se od Fežnarja proti mestu vrnite kar po cesti, mimo petih »žonfov« (tolmunov), ki vas bodo poleti sigurno premamili, promet je zanemarljiv. Lahko uberete tudi kakšno višjo še bolj planinsko smer. Reko prestopite čez katerikoli »cigu must« in spet ste na Rakah, takoj zatem tudi na izhodišču.
Kar zgovoren je ta Strug, z občutkom sestavljen in prepleten iz ostankov različnih časov. Skušajmo prebrati opise, ki so nam jih v kamninah odkrili miljonletni strugarji, spoznajmo spominke različnih dob, toplejših in hladnejših, podajajočih si roke tam čez strugo. Prisluhnimo pripovedovanju o dogajanjih, ki so drvela skozenj, pionirskim naravoslovcem, ki jih je v naš kraj pritegnilo rudarjenje, kralju na sprehodu do jame Kevderc ... Oni so bili naši ambasadorji, ki so v tistem času raziskovali takrat še povsem neznano naravo. Oni so v svetovni zgodovini tolikokrat zapisali »kranjski«. In morda bo strašno zagrmelo, morda se bodo stresla tla in v grozi boste iskali zavetja. Kar mirno, ne podira se svet, niso spet strugarji na delu, v dobre pol ure neprekinjenega trganja, lomljenja, razbijanja in nabijanja bo mimo vas po Strugu prihrumela hlodovina ... Kako domiselno!
Počnimo to ob najlepšem vremenu, v katerem koli letnem času, lahko pa tudi v deževnem popoldnevu. Sploh pa v zimskem času, za vse tiste, ki si ne upamo, vsaj kadar GRS priporoča: »ljubitelji gora se v teh dneh raje držijo doma, saj je zaradi velikih količin novozapadlega snega izredno velika nevarnost plazov.« Za vas, dežnik, otroške, odrasle in štirinožne sopotnike, bo vedno prostor.
Anka Vončina
****************************
Zahvaljujem se Borisu Sedeju za pomoč pri opisu plezališča in Jožetu Čarju za razpletanje geoloških zapletov v moji glavi.